Verjetno je že vsakomur izmed vas zgodilo, da se mu je ob pogledu na gručo japonskih turistov ali kamerunskih nogometnih navijačev pojavila misel: “Pa saj so vsi enaki!” In kmalu za tem občutek slabe vesti … Saj vsi vemo, da to še zdaleč ne drži, ampak dejstvo je, da večina ljudi običajno zelo težko razlikuje obraze drugih ras, včasih celo svoje rase.

Temu fenomenu se v znanstvenem jeziku reče tudi cross-race effect oziroma cross-race recognition deficit, kar bi v slovenski jezik lahko prevedli kot učinek druge rase. Gre za pojav, ki so mu znotraj psihologije namenili kar lepo število raziskav, predvsem zato, ker so posledice slabega razlikovanja med pripadniki drugih ras lahko precej neprijetne – od osramočenja, do socialne kritike ali celo napačne identifikacije posameznika.

Kaj je vzrok tem težavam, še vedno ni popolnoma jasno. Dolgo časa je obveljala razlaga, da v nekaterih družbah ljudje preprosto nimajo dovolj konkretnih izkušenj z ljudmi druge rase in so zato nezmožni razlikovati različne obrazne poteze. V zadnjem času pa je aktualna druga teorija. Raziskovalci univerze v Miamiju so namreč prišli do ideje, da cross-race effect nastane kot posledica našega nagnjenja k kategorizaciji ljudi. Menijo, da ljudje ločimo ljudi v dve skupini, in sicer med pripadnike določene skupine in tiste, ki ne pripadajo omenjeni skupini. Ali po domače, na “naše” in “njihove”. Oblikovanje skupine “naših” in “njihovih” lahko nastane podlagi različnih socialnih kategorij, na primer na osnovi hobijev, pripadnosti socialnemu razredu ali rasi.

Omenjeni raziskovalci so svojo teorijo želeli preveriti tudi v praksi. Eksperiment so zastavili tako, da so udeležencem (študentom njihove univerze) dejali, da jim bodo na računalniškem zaslonu prikazovali obraze nekdanjih študentov te univerze ter obraze študentov neke druge univerze, ki je njihov največji rival. V resnici noben izmed ljudi, katerih obraze so študenti opazovali, ni bil pripadnik nobene izmed teh dveh univerz. Rezultati pa so pokazali zanimivo dejstvo – študenti so samo na podlagi trditve, katero univerzo je obiskoval posameznik, pogosteje prepoznali obraze tistih oseb, za katere so verjeli, da so nekdanji študenti njihove univerze.

Raziskovalci so torej zaključili, da študija kaže na to, da se zmanjšana možnost prepoznave obrazov pojavi ne glede na pripadnost določeni rasi ali na podlagi fizioloških karakteristik, temveč je v ozadju nekaj drugega. Če torej upoštevamo njihovo mnenje, ljudje pogosto delimo svet in njegove prebivalce na dva dela – na “nas” in na “njih”. Z drugimi besedami, ljudi delimo v različne socialne skupine – na podlagi rase, nacionalnosti, poklica ali celo tega, katero univerzo obiskujejo. Na ta način posameznih oseb ne gledamo kot individualnih posameznikov (pri prepoznavanju se na primer manj osredotočimo na barvo njihovih oči ali obliko nosu), temveč je v ospredju omenjena delitev. Če so (po našem mnenju) naši, si jih bomo bolj zapomnili, kot če so njihovi.