Pogosto slišimo izjave v stilu “če ne bi ravnal tako, bi končal v Polju” ali “jaz sem verjetno za v Idrijo” ter “Mene še malo pa me bodo odpeljali v Hrastovec”. Predsodki o duševnih boleznih oziroma bolnikih so izredno močni, preveč razširjeni in težko premostljivi. Duševni bolniki se diagnoze težko znebijo in so z njo stigmatizirani, torej označeni kot nesprejemljivi, manjvredni ali nevarni.

En najbolj znanih eksperimentov v psihologiji je tesno povezan s psihiatrijo in duševnimi bolniki. David Rosenahn je bil pobudnik eksperimenta, ki je v letu 1973 pretresel in pomembno spremenil stanje v ameriških psihiatričnih bolnišnicah. V eksperimentu so sodelovali Rosenhanovi kolegi (med njimi so bili psihologi, pediater, slikar, gospodinja, študent …) pa tudi Rosenhan sam. Njihova “naloga” je bila, da pokličejo v različne psihiatrične bolnišnice po državi in se naročijo na pregled. Na pregledu so kot edino težavo navedli dejstvo, da slišijo glasove - glasovi naj bi bili običajno nerazločni, vmes pa so se slišale besede kot prazen in votel.

Razen izmišljenega simptoma slušnih halucinacij ter namišljenega imena in poklica so se “pacienti” obnašali običajno - odgovarjali so po resnici in tudi pri različnih psiholoških testih niso lagali. Kljub temu so vsi “pacienti” dobili diagnozo shizofrenija in bili hospitalizirani. Ko so začeli z bivanjem v psihiatrični bolnišnici, so trdili, da glasov ne slišijo več. Kljub temu je bolnišnično osebje določene njihove aktivnosti, ki so bile sicer povsem običajne, obravnavalo kot znak duševne motnje. Tako so na primer pisanje dnevnika označili kot patološko, dejstvo, da so se “pacienti” zaradi dolgčasa sprehajali po hodniku pa kot nervozno.

V povprečju so bili “pacienti” v bolnišnici zadržani 19 dni (najmanj časa je “pacient” v bolnišnici ostal 7 dni, najdalje pa kar 52 dni), vsi so bili odpouščeni z diagnozo shizofrenija v stanju izboljšanja - nihče torej ni bil iz bolnišnice odpuščen kot ozdravljen, temveč še vedno kot duševno moteni.

Eksperiment, znan tudi pod imenom Being sane in insane places, je veliko pripomogel k razumevanju stigmatizacije duševno bolnih. Na jasen način sporoča, da je razlikovanje med normalnim in motenim vedenjem pogosto bolj odvisno od pričakovanj, ki jih imamo glede določenega posameznika, kot od njegovega dejanskega vedenja. Poleg tega pa takoj, ko je pri nekomu identificirana neka duševna motnja, vse njegovo vednje in rekacije označujemo kot znak le-te. Predvsem pa je ta eksperiment bistveno pripomogel k izobljšanju stanja v psihiatričnih bolnišnicah in diagnosticiranju posameznih duševnih motenj, katerim so psihiatri kasneje posvetili več pozornosti.