Na koga se v otroštvu čustveno navežemo - na osebo, ki nas hrani, ali na osebo, ki nas tolaži, kadar smo v stiski?

Predvsem v prvi polovici prejšnjega stoletja so številni psihologi verjeli, da je kakršnokoli izkazovanje čustev otroku nepotrebna poteza, ki ne služi nikakršnemu namenu. Menili so, da je dovolj, da otroku zagotovimo hrano in pijačo ter ga odrešimo potencialnih bolečin. Harry Harlow pa se s tem ni strinjal in bil odločen dokazati nasprotno. Bil je prepričan, da se tudi ljubezen da izmeriti. S serijo kontroverznih, ne-etičnih in na trenutke krutih eksperimentov, v katerih je kot poskusne osebke uporabil mlade opice, mu je uspelo razkriti, kako pomembna je materina ljubezen za zdrav razvoj otroka.

Harlow je novorojene opice ločil od njihovih mater in jih nadomestil z dvema nadomestnima materama. Obe sta bili izdelani iz žice in lesa, razlikovali sta se le v tem, da je bila ena oblečena v mehko tkanino, druga pa je bila žičnata. Mlade opice je razdelil v dve skupini. V prvi skupini je je žičnata mati imela pritrjeno stekleničko z mlekom, oblečena mati pa ni imela ničesar. V drugi skupini pa je bila situacija ravno obratna - žičnata mati ni nudila hrane, medtem ko je oblečena mati imela pritrjeno stekleničko. V obeh skupinah so se mlade opice raje zatekale k oblečeni mami, k žičnati mami pa so prišle samo po hrano (če jo je le-ta nudila). V obeh primerih so večino časa preživele na opici, prevlečeni s tkanino. Posnetek vedenja opičjega mladička si lahko ogledate na spodnjem posnetku:

Harlowa pa je zanimalo tudi, kaj se zgodi, če se mlade opice prestrašijo. Tako so se v trenutku, ko jim je pokazal ropotajočo “pošast”, ki je delovala na baterije, opice zatekle k oblečeni materi, ne glede na to, ali je žičnata mati nudila hrano ali ne. V vsaki situaciji je bila seveda prisoten samo en opičji mladiček, saj bi se sicer opici zatekli druga k drugi. Posnetek opice, ki se prestraši ropotajoče pošasti, je vreden ogleda:

Eksperimenti pa se s tem niso končali. Harlow je namreč želel izvedeti, kakšne bodo posledice za opice, ki bodo odraščale ob žičnati in/ali oblečeni materi (brez prave matere). Tako vzgojene opice so se ob stikih z drugimi opičjimi vrstniki prestrašile in se zatekale v kot. Samci se kasneje niso znali pariti, samice pa so s svojimi mladički zelo grdo ravnale in jih niso bile pripravljene dojiti. Tiste opice, ki jim je bilo omogočeno 20-minutno dnevno igranje z vrstniki, so vendarle odraščale normalno. Stopnja njihove socializiranosti pa je bila odvisna tudi od tega, koliko časa so bile izolirane. Tiste, ki so bile same celo leto, se niso mogle vključiti v družbo vrstnikov, bile pa so tudi zelo agresivne.

Podobno kot pri opicah je seveda tudi pri ljudeh, saj je za otroke čustvena navezanost v zgodnjem otroštvu ključnega pomena.