Poglejte lika na spodnji sliki:

Katerega izmed njiju bi poimenovali bouba in katerega kiki? (besedi nimata nobenega pomena, ampak služita samo za preizkus)

Ste lik na levi strani imenovali kiki in lik na desni bouba? Nič presenetljivega, saj se tako odloči kar 90% ljudi, po nekaterih podatkih pa celo več.

Bouba/kiki učinek je daljnega leta 1929 odkril psiholog Wolfgang Kohler, ki je na Tenerifih izvajal podoben eksperiment. Poskusnim osebam je pokazal dva lika, podobna zgornjima, in ugotovil, da ljudje ostri lik pogosteje povezujejo z besedo takete, zaobljeni lik pa z besedo baluba.

No, v letu 2001 so se odločili, da bodo eksperiment ponovili, tokrat z malo spremenjenimi besedami. Raziskovalca Vilayanur S. Ramachandran in Edward Hubbard sta ljudem pokazala zgornja lika in jim postavila vprašanje: “Kateri lik je bouba in kateri kiki?”. Vprašanje sta postavila velikemu številu angleško govorečih, pa tudi tamilsko govorečim osebam (jezik, ki ga govorijo pretežno v Indiji, Šri Lanki in Singapurju). Kar 95% udeležencev je oster lik poimenovalo kiki, zaobljen pa bouba. Kasnejše raziskave so pokazale, da se celo pri otrocih, mlajših od treh let (ki še ne znajo brati), kaže omenjeni učinek. Edina do sedaj raziskana skupina, pri kateri do tega učinka ni prišlo, so bili avtisti, ki so se le v 60% strinjali z omenjeno delitvijo. Ostalih 40% je lika poimenovalo ravno obratno.

Ti rezultati kažejo, da so človeški možgani na nek način iz oblik in zvoka sposobni izvleči nadredne, abstraktne vsebine. Avtorja zadnjega eksperimenta pa sta še nekoliko bolj radikalna. Prišla sta namreč do predpostavke, da bouba/kiki učinek kaže na evolucijo jezika, ker nakazuje na možnost, da poimenovanje objektov ni izključno arbitrarno. Menita, da je zaobljen lik najpogosteje poimenovan bouba zato, ker se človekova usta ob izgovorjavi besede bouba postavijo v “okroglo obliko”, medtem ko se ob izgovorjavi besede kiki usta spremenijo v bolj oglato, raztegnjeno obliko. Tudi zvok črke K je bolj oster in močan kot zvok črke B. Pogosto pa ta učinek povezujejo tudi s sinestezijo (o tem kaj več v prihodnjih objavah), saj naj bi ti rezultati dokazovali obstoj sinestezije pri skoraj vsakem posamezniku. Na podlagi slednje trditve torej lahko sklepamo, da se sinestezija pri avtistih ne pojavlja.

Reblog this post [with Zemanta]
Povej naprej:
  • Digg
  • del.icio.us
  • Facebook
  • E-mail this story to a friend!
  • LinkedIn
  • StumbleUpon
  • TwitThis
  • Tumblr