Verjetno se vsi še dobro spomnite reševanja Tomaža Humarja, ko je med vzponom na goro Nanga Parbat zaradi plazov ostal ujet sredi stene na približno 6000 metrih. Po šestih dneh »bivakiranja« v snežni luknji sta ga nato s pomočjo helikopterja rešila pakistanska pilota. Marsikdo si je ob tem mislil “Le kaj mu je tega treba bilo, doma bi bil, pa bi bil mir!”. Tomaž se je že večkrat znašel v težavah, a se vedno znova vrnil k plezanju. Vendar še zdaleč ni edini – podobno velja tudi za druge ekstremne športnike. Kaj pa jih vodi k temu? Ali ste pomislili kdaj na to, da nekateri ljudje potrebujejo adrenalin? Da gre za tip osebnosti, ki se od vašega  popolnoma razlikuje? Da ekstremni športniki na nek način predstavljajo “posebno vrsto ljudi”?

Znanstveniki, ki so se ukvarjali z ekstremnimi športniki, so se osredotočili predvsem na raziskovanje osebnosti in potrebe po stimulaciji. Med ekstremne športnike se običajno prišteva tiste športnike, ki se ukvarjajo s tako imenovanimi rizičnimi športi, torej športi, kot so alpinizem, ekstremno kajakaštvo, potapljanje, nordijski skoki in še nekateri drugi, nekateri pa sem uvrščajo vse športe, pri katerih je potrebno računati z možnostjo hujše poškodbe ali smrti, ki sta sestavni del aktivnosti. Tako lahko dodamo tudi športe, kot so smuk, skakanje s padalom, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje, jamarstvo, deskanje na snegu, motokros, dirkanje z avtomobili, motornimi čolni …

Psihologi so te posameznike označili kot T tip osebnosti. Oznaka T v angleščini predstavlja oznako “thrillseekers“, kar v slovenski jezik ne moremo neposredno prevesti, lahko pa T tip osebnosti opredelimo kot posameznika, ki je nagnjen k tveganju (T kot tveganje). Torej lahko T tip osebnosti označimo kot osebo, ki išče vznemirjenje in/ali rada tvega. Pozitivno udejanjanje takega tipa osebnosti je vsekakor ukvarjanje z ekstremnimi športi.

Posameznik z močno izraženo T lastnostjo je torej močno nagnjen k tveganju in avanturam, išče vznemirjenje in vzburjenje ter stimulacijo, kjerkoli je le mogoče. T tip osebnosti lahko na eni strani vodi k vrhunski ustvarjalnosti in vrhunskim dosežkom (T plus), na drugi strani pa k skrajno destruktivnemu, celo kriminalnemu vedenju (T minus). Nekateri menijo, da ta tip osebnosti predstavlja kontinuum. Na enem koncu je T tip osebnosti (z velikim T), na drugem polu pa se nahaja t tip osebnosti (z malim t) – torej oseba z nasprotnimi lastnosti (nekdo, ki teži k zanesljivosti, stalnosti, se izogiba tveganju in nepoznanim situacijam). Za ljudi s t tipom osebnosti naj bi bilo značilno tudi, da redko kateri izmed njih postane javno znana osebnost. Večina ljudi tako kot običajno sodi nekje vmes med tema dvema ekstremnima poloma osebnosti, kar pomeni, da niso lačni novosti in vznemirjanja kot T tip, prav tako pa niso niti tako protektivni in rutinizirani kot t tipi.

Pojavi pa se tudi vprašanje, kateri dejavnik povzroči, da je nekdo T ali t tip osebnosti? Nekateri menijo, da ta tip osebnosti določajo pretežno fizični dejavniki, drugi so mnenja, da gre pretežno za psihične dejavnike, na podlagi raziskav številnih avtorjev pa lahko sklepamo, da odgovor leži nekje vmes. Najverjetneje gre za kombinacijo posameznikovih genetskih faktorjev kot tudi v izkušenj v zgodnjem otroštvu. Raziskovalci predpostavljajo, da vsi nezavedno iščemo optimalno stopnjo vzburjenja ali aktivnosti v centralnem živčnem sistemu, natančneje v področju imenovanem retikularna formacija. Če je vzburjenje preveliko ali premajhno, ga poskušamo popraviti tako, da pride do neke vmesne, srednje stopnje (do tiste stopnje, ki je za nas optimalna), pogosto z izbiro okolja in izkušenj, ki so ali stimulativne ali pomirjajoče.

Raziskovalci med drugim predpostavljajo tudi, da obstaja možnost, da so nekateri ljudje rojeni z nižjo stopnjo vzburjenosti in posledično niso tako odzivni na psihične ali fizične dražljaje. Poleg tega pa potrebujejo visoko stopnjo stimulacije, da pridejo do optimalne stopnje vzburjenosti oziroma delovanja. Na drugi strani pa obstajajo ljudje, za katere je značilno ravno nasprotno – so namreč pretirano odzivni. Zato izbirajo nižjo stopnjo stimulacije, saj s tem pomirijo svoj živčni sistem. V skladu s to opredelitvijo lahko sklepamo, da imajo posamezniki s T tipom osebnosti, ki iščejo različne vrste visoko stimulativnih izkušenj in okolja, nizko fiziološko stopnjo vzburjenja. Nasprotno pa naj bi imel t tip osebnosti, za katere menijo, da skušajo zadržati nizko stimulacijo, visoko stopnjo vzburjenosti.

Na ta način precej lažje razumemo ljudi, ki se posvečajo ekstremnim, rizičnim športom, pri čemer jih ne ustavita niti bolezen niti potencialna nevarnost in precej lažje je doumeti, da je to pač njihov “way of life”.