Mesec je že naokoli in čas je za nov del iz serije iluzij. Iluzij je cel kup in odločitev, katero si bomo podrobneje ogledali danes, je težka. Ampak tokrat je bila izbira zelo pristranska. Moja najljubša iluzija, ki je verjetno poznana že vsem …

Glejte v spodnjo sliko približno 30 sekund (vmes lahko brez problemov mežikate). Po 30 sekundah odmaknite pogled in takoj poglejte na belo steno ali bel list papirja.

Na zidu/listu papirja bi morali zagledati Jezusa. Pa ste ga?

Na podobnem principu deluje spodnja slika. Če dovolj časa gledate vanjo (za pomoč imate na sredini belo piko, v katero usmerite pogled) in nato odmaknete pogled na prazno površino, bi morali zastavo zagledati v pravih barvah. Pa poskusimo še s tem:

Zdaj pa še najpomembnejše – razlaga, s pomočjo katere nam bo nastanek zgornjih iluzij (in vseh ostalih, ki delujejo na istem principu) bistveno bolj jasen.

Podoba, ki jo zagledamo, ko dlje časa gledamo v neko točko in nato odvrnemo pogled, se imenuje paslika. Paslika je podoba, ki nastane zato, ker se celice, ki analizirajo vidne dražljaje, ne odzovejo dovolj hitro na spremembo vidnega dražljaja. Paslike so univerzalne in so odvisne od prirojenega odziva organizma na barvne dražljaje.

Paslike lahko delimo na pozitivne ali negativne. Pri pozitivnih paslikah se odnosi med barvami in svetlostjo ohranijo – običajno so posledica kratkotrajne izpostavitve intenzivni svetlobi. Pozitivna paslika se na primer pojavi takrat, ko dlje časa gledamo v žarnico. Ko pogledamo stran, nam pred očmi še vedno nekaj “sveti”, saj je naš živčni sistem kljub odstranitvi dražljaja še vedno vzburjen.

Pri negativnih paslikah pa se odnosi med barvami in svetlostjo obrnejo (pojavi se podoben občutek, kot če bi opazovali negativ pri fotografiji). Negativne paslike so običajno posledica dolgotrajne izpostavitve neki barvi. Negativne paslike nastanejo in izginjajo, pri čemer bledijo. Trajanje in jasnost paslik sta odvisna od mnogih dejavnikov, na primer od trajanja gledanja, kompleksnosti vzorca (čim bolj preprost je vzorec, tem jasnejša in trajnejša je slika – najdlje bi paslika vztrajala, če bi gledali v preprost, enobarven lik).

Nastanek negativnih paslik lahko razložimo s pomočjo senzorne adaptacije. Pojavijo se takrat, ko se fotoreceptroji v očesu, natančneje čepki (saj veste, v očesu imamo čutne celice za svetlobo, ki jih delimo na čepke – ti zaznavajo barve – in paličice – te se odzivajo na svetlobo katerekoli valovne dolžine) zaradi prekomerne vzdraženosti adaptirajo in “izgubijo” občutljivost. Običajno se oko s tem problemom spopade tako, da se hitro premika v majhnih sekvencah. Če je barvna slika tako velika, da ti majhni premiki ne zadostujejo, da bi se barva pod enim predelom mrežnice spremenila, se bodo ti čepki utrudili oziroma adaptirali in se nehali odzivati. Ko nato oči premaknemo na prazen prostor, adaptirani fotoreceptorji pošljejo šibak signal in te barve ostanejo nezaznane. Čepki v okolici, ki niso bili vzburjeni pod vplivom te barve, ostanejo sveži in pošljejo močan signal. Ta signal je tak, kot če bi gledali nasprotno barvo (tako si to razlagajo naši možgani). Tako se na primer ob dolgotrajnem gledanju v zeleno barvo čepki za zeleno barvo utrudijo in pošljejo le šibak signal za zeleno barvo. Pojavi pa se zeleni barvi “nasprotna barva”. Še vedno ni enotnega mnenja, katera barva je torej “naprotna” oziroma katera barva se bo ob gledanju v določeno barvo pojavila. Po eni izmed teorij (oponentni teoriji) bi se morala pojaviti nasprotna barva (ob gledanju v rdečo barvo naj bi se pojavila zelena), po drugi (trokromatski) teoriji pa kombinacija preostalih dveh osnovnih barv (torej ob gledanju v rdečo barvo modrozelena barva).

Pa še en primer za konec. Postopek je podoben. Glejte v zgornjo polovico slike približno pol minute, nato pa poglejte v spodnjo polovico slike: