Verjetno se lahko marsikdo brez težav postavi v mojo vlogo, če opišem le nekaj minut današnjega delovnega dne: S polno paro delam na projektu, ki ga je potrebno zaključiti do petka. Kot da kratek časovni okvir ni dovolj, me prvič zmoti mama, ki želi izvedeti, kako se v Wordu obrne list. Na hitro odprem Word, poiščem in ji razložim. Nato se spet vrnem nazaj na projekt, ko me že kliče tajnica in želi vedeti vir slik v mojem članku. Vmes pozabim, kje sem ostala in začnem še enkrat od začetka. Nato me zmoti sodelavka, ki me prosi za pomoč. Avtomatsko odgovorim, da ji brez problema pomagam. Ko mi razloži težavo že do polovice, se zavedam, da je ne poslušam, ker sem enostavno preveč skoncentirana na svoje delo. Zato se odmaknem od računalnika, jo poslušam in ji pomagam. Nato me po treh minutah dela zmoti mail z vabilom na prezentacijo, ki jo moram potrditi (seveda preveriti, če imam takrat čas), čez deset minut pa moram biti na sestanku. Ker skušam čas kar se da izkoristit, poskušam vse te opravke v največji meri opravit med “mojim delom”. Multitasking? Zagotovo. Kaj pa končni rezultat? Zadeva, ki bi jo morala opraviti v dveh dneh, ne bo končana prej kot v štirih. Hm …

Izraz multitasking je postal bolj pogosto uporabljen v zadnjih desetih, dvajsetih letih. Od ljudi se (tudi zaradi tehnološkega napredka) pričakuje, da bodo zadeve opravljali hitreje in učinkoviteje, celo, da bodo izvajali več stvari naenkrat. Pogosto gre pri tem tudi za opravljanje zelo kompleksnih nalog. Multitasking sprejemamo brez vprašanj in omejitev. Če samo pomislimo na uporabo spleta - večina od nas preživi dan s hitrim menjavanjem iz enega opravila na drugo ali celo izvajanjem več stvari ob istem času (Res me zanima, kaj vse še počnete medtem, ko to berete. Gledate televizijo, chatate ali samo preklapljate med različnimi spletnimi stranmi?)

Pa multitasking sploh obstaja? Seveda je odvisno od tega, kaj počnemo. Dejstvo je, da dveh podobnih stvari naenkrat ne moremo početi – kot na primer pošiljati e-maila in se obenem pogovarjati po telefonu. Človeški možgani imajo zelo velik prefrontalni korteks, del možganov, v katerem poteka kognitivni nadzor. Ena izmed številnih nalog kognitivnega nadzora je tudi preklapljanje med nalogami in postavljanje prioritet. Počnemo pa lahko nekaj stvari hkrati samo, če gre za rutinska opravila/navade. Ko pa naloga zahteva uporabo več kognitivnih procesov, tega ne zmoremo, ker pride do učinka lijaka (istočasno gre skozi lahko samo ena naloga). Rezultati raziskav so pokazali, da se posameznik lahko istočasno osredotoči na največ dva dražljaja.

In čeprav se na prvi pogled zdi, da z multitaskingom prihranimo čas, so psihologi, nevrologi in drugi znanstveniki dokazali, da multitasking (poleg dejansko večje porabe časa) pogosteje vodi v stres in smo tudi zato manj učinkoviti. In čeprav se opravljanje več nalog v istem času sliši celo zabavno – branje članka med poslušanjem glasbe, vmes pregledovanje elektronske pošte in telefoniranje – se moramo zavedati, da pri tem “žrtvujemo” velik del pozornosti. Multitasking bi lahko primerjali z igranjem tenisa s tremi žogicami - gre namreč za usmerjanje pozornosti iz ene aktivnosti na drugo v hitrih zaporedjih. Na ta način se vzpostavi “iluzija”, da izvajamo naloge simultano, čeprav temu ni tako.

Raziskovalci, ki so želeli bolje razumeti sposobnosti ljudi ter omejitve multitaskinga, so se odločili preučevati vzorce časa, ki ga posamezniki “vržejo stran” s tem, ko preklapljajo med dvema ali več nalogami z različno kompleksnostjo in/ali poznavanjem. V štirih eksperimentalnih situacijah so poskusne osebe preklapljale med različnimi nalogami, kot so reševanje matematičnih problemov ali razvrščanje geometrijskih predmetov po določenih kriterijih. Raziskovalci so izmerili hitrost izvedbe posamezne naloge, naloge pa so bile razdeljene glede na to, ali so bile udeležencem poznane ali nepoznane ter ali so bila navodila za izvajanje le-teh enostavna ali kompleksna.

Rezultati so pokazali, da so ne glede na tip naloge udeleženci izgubljali čas, ko so morali preklopiti iz ene naloge na drugo. Količina izgubljenega časa se je še povečala s kompleksnostjo naloge - bolj kompleksna kot je bila naloga, več časa so porabili za preklop. Nasprotno pa je veljalo za poznanost naloge - manj poznana kot je bila naloga, več časa so porabili, ko so morali preklopiti nanjo.

Čeprav nam preklapljanje med dvema nalogama (v tem času moramo spremeniti “navodila” za  izvajanje določene naloge) ne vzame veliko časa - le nekaj desetink sekunde – se pri neprestani menjavi nalog količina porabljenega čas bistveno poveča.

Znanstvena dognanja so multitaskingu torej precej nenaklonjena, saj je končni učinek pri izvajanju kompleksnejših nalog slabši. Če pa to prenesemo še v konkretno, življenjsko pomembno situacijo, je čas, ki ga porabimo za preklapljanje med dvema opraviloma, lahko tudi usoden. Približno pol sekunde pri menjavi naloge lahko pri vozniku, ki med vožnjo telefonira, loči med življenjem in smrtjo. Rezultati raziskave na simulatorjih vožnje pa so pokazali, da so bili pri udeležencih, ki so med vožnjo pisali SMS sporočilo, reakcijski časi 35% daljši kot običajno, celo daljši kot pri vožnji pod vplivom alkohola ali drog.