… ali prokrastinacija prvič.

Nekdo je omenil, da beseda prokrastinacija na prvi pogled deluje kot ime kake nevarne bolezni ali zapletenega kirurškega postopka. V resnici pa je le druga beseda za prelaganje oziroma odlašanje opravljanja obveznosti brez nekega posebnega objektivnega razloga. Praktično to izgleda tako, da čeprav vemo, da moramo nekaj storiti in je najbolje, da s tem pričnemo ta trenutek, tega ne naredimo (in za to nimamo nobenega pravega razloga).

Prepričana sem, da je med vami mnogo takih, ki se lahko z mano poistovetite vsaj na tem področju. Z vidika odlašanja obveznosti bi ljudi lahko razdelili v tri skupine. V prvo bi sodili tisti, ki so praktično “popolni”. Vse obveznosti opravijo pravočasno (celo predčasno), račune plačajo takoj, ko jih prejmejo, svoje obveznosti imajo vedno pod nadzorom in na izpit se pričnejo pripravljati pravočasno. V drugo skupino bi sodile “povprečne” osebe, torej tiste, ki svoje obveznosti običajno izpolnjujejo v času, vendar včasih zaradi različnih vzrokov kaj opravijo tudi zadnji trenutek. Račune večinoma plačujejo pred rokom, na izpit se pričnejo pripravljati nekaj dni prej. V tretjo skupino pa sodijo prokrastinatorji. To so osebe, ki vedno zamujajo s plačilom računov. Na izpit se pripravljajo tik pred zdajci,

tako da jim na koncu zmanjkuje časa, vse opravljajo zadnji trenutek, tik pred deadline-om itd. Kdor me nekoliko bolj pozna, ve, da je prva skupina je zame nedosegljiv ideal. Druga skupina pa predstavlja želen cilj, ki se mu vedno bolj približujem. V katero skupino pa sodite vi?

Prokrastinacija ali odlašanje oziroma odlaganje izpolnjevanja nalog na zadnji čas je že nekaj časa predmet raznovrstnega psihološkega raziskovanja. Vsi se dobro znajdemo pri opravljanju obveznosti, ki so nam blizu, ki jih imamo radi in v katerih uživamo. Kadar pa neko obveznost ali nalogo ocenimo kot težko, neprijetno in zastrašujočo, pričnemo oklevati. Tovrstno stanje se občasno pojavi pri vsakomur izmed nas, pri nekaterih osebah pa postane odlašanje izpolnjevanja nalog kronična težava, katere posledice so med drugim nekonstruktivna poraba časa, opuščanje priložnosti, občutki krivde, slabo opravljanje svojih obveznosti, zmanjšanje samospoštovanja in samozaupanja ter visok porast vsakodnevne stopnje stresa.

Med splošno populacijo naj bi bilo od 15 do 20% oseb, ki imajo težave s prokrastinacijo, med študenti pa naj bi bilo več kot 50% takih, ki imajo občasno težave s prokrastinacijo.

Vzroki prokrastinacije so lahko psihološki ali fiziološki.

• Psihološki vzroki

Obstaja več psiholoških vzrokov za pojav prokrastinacije – od anksioznosti, nizkih pričakovanj in razmišljanja o zatiranju. Prav tako naj bi osebe s prokrastinacijo imele manj izraženo vestnost, njihovi cilji naj bi temeljili bolj na “sanjah in željah” po perfekcionizmu ali dosežkih (v primerjavi z resnično oceno njihovih obveznosti in potenciala). Če natančneje opišem le nekatere: težavnost in zaskrbljenost (Mogoče vam naloga deluje pretežka in se bojite, da se ne boste izkazali, če se jo lotite. Zaradi tega preveč časa namenite zaskrbljenemu premišljevanju, namesto da bi se naloge lotili.), perfekcionizem in nerealna pričakovanja (Menite, da morate prebrati in vedeti vse o neki stvari, preden se je lotite. Ker je to dejansko nemogoče, imate neprestano občutek krivde.) in občutek, da niste dovolj sposobni (Tisti, ki so prepričani v to, da niso (dovolj) sposobni, pogosto verjamejo, da se pri opravljanju neke naloge ne bodo izkazali. Ker se želijo izogniti neugodnim čustvom, ki bi jih izzvalo testiranje njihovih sposobnosti, se temu raje izogibajo.).

• Fiziološki vzroki

Raziskave na področju fizioloških vzrokov prokrastinacije so večinoma usmerjene na področje prefrontalnega korteksa. To področje v možganih je odgovorno za izvajanje določenih funkcij, kot na primer načrtovanje, nadzor impulzov, pozornosti ipd. Prefrontalni korteks deluje kot filter, saj zmanjša število motečih dražljajev, ki prihajajo z različnih možganskih predelov. Poškodba ali nizka aktivacija prefrontalnega korteksa se lahko pri posamezniku kaže kot zmanjšana možnost filtriranja distraktornih dražljajev, kar se kaže v slabši organizaciji, težavah s pozornostjo in naraščajočo prokarstinacijo. To je podobno vlogi prefrontalnega korteksa pri motnji hiperaktivnosti in motnji pozornosti.

Prokrastinatorje pa lahko delimo na dve vrsti:

• Sproščeni prokrastinatorji: Te osebe vidijo svoje odgovornosti v negativni luči in se jim izogiba jotako, da svojo energijo usmerjajo v druge obveznosti. Na primer otrok ne opravlja domačih nalog, ne izogiba pa se socialnemu vidiku življenja. Izogibajo se situacijam, ki bi povzročile neprijetne občutke in se zato usmerjajo na bolj prijetne aktivnosti.
• Napeti prokrastinatorji: Ta tip se običajno počuti preplavljen z obveznostmi in pod neprestanim pritiskom. Tovrstne osebe nimajo realnega občutka glede časa, niso prepričane glede svojih ciljev in doživljajo kopico negativnih čustev. Čutijo pomanjkanje sposobnosti ali pozornosti za uspešno zaključitev nalog, zato se prepričujejo, da je zanje bolje, da se sprostijo, na primer popoldne počivajo in se naloge lotijo šele naslednje jutro. Običajno imajo visoke, a nerealne cilje. Njihovo sproščanje je pogosto in neučinkovito in vodi še k večji stopnji stresa, saj se čas izteka, rok pa se približuje. Oseba je zato zaskrbljena in doživlja občutke krivde. Na ta način se vzpostavi začaran krog zamud in neuspeha, ko se cilji neprestano prelagajo. Vse to pa ima lahko tudi velik negativen vpliv na osebno življenje in odnose in lahko ob primerjavi z bolj ciljno usmerjenimi ljudmi celo vodi v depresijo.

Tokrat torej nekaj teorije, naslednjič pa nekaj več o tem, kako prepoznati prokrastinacijo ter kako se z njo boriti.