Napadi panike naj bi, podobno kot ortoreksija, sodili med težave, ki so še posebej prisotne v zadnjih letih. Kaj pa napadi panike (panic attacks) sploh so?

Pri napadu panike gre za doživljanje občutkov groze, ki se pojavijo nenadoma, brez opozorila in brez nekega jasnega vzroka. Te epizode se lahko pojavijo kadarkoli, tudi med spanjem (med spanjem so sicer redkejše, vendar se pri večini ljudi, ki doživljajo napade panike, le-ti pojavijo tudi med spanjem). Oseba, ki doživi napad panike, lahko zaradi podobnih simptomov meni, da je doživela srčni napad. Po podatkih sodeč naj bi 25% ljudi, ki obiščejo zdravnika zaradi bolečine v prsih, dejansko doživelo napad panike.

Občutja strahu in groze, ki jih ob paničnem napadu doživlja posameznik, niti približno ne ustrezajo obstoječi situaciji, lahko pa so z dejansko situacijo celo popolnoma nepovezani. Večina oseb ob napadu panike doživlja naslednje simptome: pospešeno bitje srca, bolečine v prsih, želodčne težave, vrtoglavica, slabost, težave pri dihanju, odrevenelost, potenje, motnje zaznavanja, občutja groze, občutek, da se bo nekaj groznega zgodilo in da je to nemogoče preprečiti, želja po pobegu … Prvi panični napad se najpogosteje pojavi med 15. in 19. letom starosti, pogosto se sproži, ko je prisotna fizična bolezen, visoka stopnja stresa ali pa oseba jemlje zdravila, ki povečajo aktivnosti v delu možganov, ki je odgovoren za reakcijo na strah. Povečana frekvenca paničnih napadov je opazna tudi pri nosečnicah.

Napad panike je običajno kratek in traja od nekaj minut do pol ure, čeprav nekateri simptomi vztrajajo dlje časa. Kljub temu napad panike velja za eno bolj mučnih stanj, ki ga posameznik lahko doživi (predvsem zato, ker so simptomi podobni srčnemu napadu). Običajno se napadi ponavljajo, tako da oseba, ki doživi prvi napad, pogosto doživi tudi naslednjega. Panični napadi so kot simptomi prisotni tudi pri nekaterih ostalih motnjah, na primer pri posttravmatski stresni motnji, shizofreniji ali detoksikaciji pri zlorabah različnih drog. Ko se panični napadi pri nekom pojavljajo redno ter brez jasnega fizičnega ali čustvenega vzroka, obenem pa se oseba močno boji prihodnjega napada, dobi diagnozo panične motnje.

Ko posameznik doživi napad panike v določeni situaciji, npr. med vožnjo avtomobila ali med nakupovanjem v polni trgovini, lahko pred temi situacijami razvije iracionalni strah oziroma fobijo ter se tem situacijam prične izogibati. Če se to stopnjuje do te mere, da celo sama misel, da bo določena aktivnost privedla do paničnega napada, pri posamezniku sproži anksioznost, potem govorimo o panični motnji z agorafobijo. Taka oseba je nezmožna celo izstopiti iz hiše.

Podobno kot druge bolezni ima tudi panična motnja pomemben vpliv na posameznikovo funkcioniranje v vsakdanjem življenju, še posebej, če se oseba ne vključi v zdravljenje.

Kaj pa povzroči panične napade? Glede na eno izmed teorij gre za to, da se v našem telesu sproži »lažni alarm«, odziv našega telesa, ki je sestavljen iz mentalnih in fizičnih mehanizmov in omogoča posamezniku, da se odziva na grožnjo. V primeru paničnega napada se ta odziv sproži tudi v situaciji, ko le-ta ni potreben in grožnje ni. Znanstveniki ne vedo natančno, zakaj do tega pride ali zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za napade kot drugi. Panična motnja je značilna za družine, kar nakazuje na to, da igrajo geni pri tem pomembno vlogo. Vendar se panični napadi pojavljajo tudi pri ljudeh, pri katerih panična motnja v družini ni bila prisotna. Faktorje tveganja za pojav napadov panike ali panične motnje torej predstavljajo družinska zgodovina napadov panike, visoka izpostavljenost stresu, smrt ali bolezen bližnjega, velike spremembe v življenju (npr. nosečnost), fizične ali seksualne zlorabe v otroštvu, izpostavljenost travmatičnemu dogodku (npr. posilstvu) …

Kaj pa zdravljenje? Za zdravljenje panične motnje obstaja cel kup različnih zdravil, ki jih ne bom naštevala. Rezultati raziskav pa kažejo, da ima zgolj uporaba psihoterapije večji učinek kot zdravljenje samo s pomočjo zdravil. Najbolj učinkovito pa je zdravljenje v kombinaciji zdravil in psihoterapije. Za zdravljenje anksioznosti se najpogosteje uporablja vedenjsko kognitivno terapijo. Ta oblika terapije je usmerjena k zmanjšanju iracionalnih misli in vedenja, ki ojača simptome panike. Med pogosteje uporabljene vedenjske tehnike sodijo relaksacijske tehnike, pogosto pa se uporablja tudi tehniko postopne izpostavljenosti situacijam, ki so se pojavile pred paničnim napadom. Izboljšanje se kljub zdravljenju ne pokaže takoj, temveč šele po približno dveh do treh mesecih. Primerna terapija lahko prepreči ali vsaj zmanjša pogostost in moč paničnih napadov in prinaša olajšanje pri 70 do 90% ljudeh s panično motnjo.

Poleg terapije in zdravil lahko posamezniki tudi sami nekoliko prispevajo k zmanjšanju obsegov paničnih napadov. Zdravniki osebam s panično motnjo priporočajo izogibanje nekaterim substancam, ki lahko poslabšajo panične napade – sem sodita na primer kofein in alkohol. Poleg tega je priporočena zmerna telesna vadba ter uporaba različnih tehnik za zmanjševanje stresa (npr. joga), ker naj bi le-te pomagale zmanjšati frekvenco in intenzivnost napadov panike.

Ljudje, ki doživljajo panične napade, včasih potrebujejo predvsem zdravljenje za druge težave. Tako je na primer depresija pogosto povezana s panično motnjo, podobno pa velja tudi za alkoholizem in odvisnost od drog. Zadnje raziskave kažejo, da je pri posameznikih s panično motnjo višja tudi stopnja samomorilnosti.