Napadi panike naj bi, podobno kot ortoreksija, sodili med težave, ki so še posebej prisotne v zadnjih letih. Kaj pa napadi panike (panic attacks) sploh so?
Pri napadu panike gre za doživljanje občutkov groze, ki se pojavijo nenadoma, brez opozorila in brez nekega jasnega vzroka. Te epizode se lahko pojavijo kadarkoli, tudi med spanjem (med spanjem so sicer redkejše, vendar se pri večini ljudi, ki doživljajo napade panike, le-ti pojavijo tudi med spanjem). Oseba, ki doživi napad panike, lahko zaradi podobnih simptomov meni, da je doživela srčni napad. Po podatkih sodeč naj bi 25% ljudi, ki obiščejo zdravnika zaradi bolečine v prsih, dejansko doživelo napad panike.
Občutja strahu in groze, ki jih ob paničnem napadu doživlja posameznik, niti približno ne ustrezajo obstoječi situaciji, lahko pa so z dejansko situacijo celo popolnoma nepovezani. Večina oseb ob napadu panike doživlja naslednje simptome: pospešeno bitje srca, bolečine v prsih, želodčne težave, vrtoglavica, slabost, težave pri dihanju, odrevenelost, potenje, motnje zaznavanja, občutja groze, občutek, da se bo nekaj groznega zgodilo in da je to nemogoče preprečiti, želja po pobegu … Prvi panični napad se najpogosteje pojavi med 15. in 19. letom starosti, pogosto se sproži, ko je prisotna fizična bolezen, visoka stopnja stresa ali pa oseba jemlje zdravila, ki povečajo aktivnosti v delu možganov, ki je odgovoren za reakcijo na strah. Povečana frekvenca paničnih napadov je opazna tudi pri nosečnicah.
Napad panike je običajno kratek in traja od nekaj minut do pol ure, čeprav nekateri simptomi vztrajajo dlje časa. Kljub temu napad panike velja za eno bolj mučnih stanj, ki ga posameznik lahko doživi (predvsem zato, ker so simptomi podobni srčnemu napadu). Običajno se napadi ponavljajo, tako da oseba, ki doživi prvi napad, pogosto doživi tudi naslednjega. Panični napadi so kot simptomi prisotni tudi pri nekaterih ostalih motnjah, na primer pri posttravmatski stresni motnji, shizofreniji ali detoksikaciji pri zlorabah različnih drog. Ko se panični napadi pri nekom pojavljajo redno ter brez jasnega fizičnega ali čustvenega vzroka, obenem pa se oseba močno boji prihodnjega napada, dobi diagnozo panične motnje.
Ko posameznik doživi napad panike v določeni situaciji, npr. med vožnjo avtomobila ali med nakupovanjem v polni trgovini, lahko pred temi situacijami razvije iracionalni strah oziroma fobijo ter se tem situacijam prične izogibati. Če se to stopnjuje do te mere, da celo sama misel, da bo določena aktivnost privedla do paničnega napada, pri posamezniku sproži anksioznost, potem govorimo o panični motnji z agorafobijo. Taka oseba je nezmožna celo izstopiti iz hiše.
Podobno kot druge bolezni ima tudi panična motnja pomemben vpliv na posameznikovo funkcioniranje v vsakdanjem življenju, še posebej, če se oseba ne vključi v zdravljenje.
Kaj pa povzroči panične napade? Glede na eno izmed teorij gre za to, da se v našem telesu sproži »lažni alarm«, odziv našega telesa, ki je sestavljen iz mentalnih in fizičnih mehanizmov in omogoča posamezniku, da se odziva na grožnjo. V primeru paničnega napada se ta odziv sproži tudi v situaciji, ko le-ta ni potreben in grožnje ni. Znanstveniki ne vedo natančno, zakaj do tega pride ali zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za napade kot drugi. Panična motnja je značilna za družine, kar nakazuje na to, da igrajo geni pri tem pomembno vlogo. Vendar se panični napadi pojavljajo tudi pri ljudeh, pri katerih panična motnja v družini ni bila prisotna. Faktorje tveganja za pojav napadov panike ali panične motnje torej predstavljajo družinska zgodovina napadov panike, visoka izpostavljenost stresu, smrt ali bolezen bližnjega, velike spremembe v življenju (npr. nosečnost), fizične ali seksualne zlorabe v otroštvu, izpostavljenost travmatičnemu dogodku (npr. posilstvu) …
Kaj pa zdravljenje? Za zdravljenje panične motnje obstaja cel kup različnih zdravil, ki jih ne bom naštevala. Rezultati raziskav pa kažejo, da ima zgolj uporaba psihoterapije večji učinek kot zdravljenje samo s pomočjo zdravil. Najbolj učinkovito pa je zdravljenje v kombinaciji zdravil in psihoterapije. Za zdravljenje anksioznosti se najpogosteje uporablja vedenjsko kognitivno terapijo. Ta oblika terapije je usmerjena k zmanjšanju iracionalnih misli in vedenja, ki ojača simptome panike. Med pogosteje uporabljene vedenjske tehnike sodijo relaksacijske tehnike, pogosto pa se uporablja tudi tehniko postopne izpostavljenosti situacijam, ki so se pojavile pred paničnim napadom. Izboljšanje se kljub zdravljenju ne pokaže takoj, temveč šele po približno dveh do treh mesecih. Primerna terapija lahko prepreči ali vsaj zmanjša pogostost in moč paničnih napadov in prinaša olajšanje pri 70 do 90% ljudeh s panično motnjo.
Poleg terapije in zdravil lahko posamezniki tudi sami nekoliko prispevajo k zmanjšanju obsegov paničnih napadov. Zdravniki osebam s panično motnjo priporočajo izogibanje nekaterim substancam, ki lahko poslabšajo panične napade – sem sodita na primer kofein in alkohol. Poleg tega je priporočena zmerna telesna vadba ter uporaba različnih tehnik za zmanjševanje stresa (npr. joga), ker naj bi le-te pomagale zmanjšati frekvenco in intenzivnost napadov panike.
Ljudje, ki doživljajo panične napade, včasih potrebujejo predvsem zdravljenje za druge težave. Tako je na primer depresija pogosto povezana s panično motnjo, podobno pa velja tudi za alkoholizem in odvisnost od drog. Zadnje raziskave kažejo, da je pri posameznikih s panično motnjo višja tudi stopnja samomorilnosti.
Categories
- čustva (5)
- duševno zdravje (16)
- eksperimenti (10)
- govorica telesa (3)
- kognitivna psihologija (15)
- ostalo (8)
- psihologija dela (1)
- psihologija marketinga (3)
- psihologija osebnosti (17)
- psihologija športa (3)
- razvojna psihologija (10)
- socialna psihologija (6)
- uporabna psihologija (41)
- zaznavanje (11)
Tag Cloud
WP Cumulus Flash tag cloud by Roy Tanck requires Flash Player 9 or better.
Najdeš me tudi na
Arhiv
- November 2011
- September 2011
- June 2011
- January 2011
- August 2010
- July 2010
- May 2010
- April 2010
- March 2010
- February 2010
- January 2010
- December 2009
- November 2009
- October 2009
- September 2009
- August 2009
- July 2009
- June 2009
- May 2009
- April 2009
- March 2009
- February 2009
- January 2009
- December 2008
- November 2008
15 x komentirano for "Ko napade panika."
Hvala za prispevek, z (zaenkrat redkimi) napadi panike se srečujem že cca. 2 leti, odkar smo imeli lažni alarm za bolezen v družini. Največkrat se mi zgodijo v polni kinodovrani ali v avtu, če se vozim na daljši razdalji. Zaenkrat si pomagam z jogo (kot ti, jo priporočam tudi jaz, še posebej Raja jogo), čim večkrat pa se poskušam zamotiti tudi v družbi. Zdi se mi, da so se zadnje čase malce razredčili, nekaj časa pa je bilo res grozljivo.
Hej, Opica, me veseli, da gre na boljše. Najbrž malo pomaga že to, da veš kaj se dogaja in kdaj se pojavijo. Med pisanjem tega sem prebrala tudi nekaj osebnih izpovedi, vendar si verjetno niti predstavljat ne morem, kako grozen občutek je to …
Veš kaj me zanima, če lahko poveš – kako odreagiraš pri teh napadih, če si npr. v kinu? Greš ven? Kaj pa ko voziš?
Sem pa ravno včeraj brala novico o italijanski plavalki Pellegrinijevi, ki ima tudi napade panike in je zaradi tega v petek izpustila vsa tekmovanja. No, v nedeljo (včeraj) pa je postavila nov svetovni rekord
a lahko v trenutku doživljanja takega napada posameznik sploh kaj naredi (oz. se nauči naredit)? ali je dejansko vse zdravljenje usmerjeno “zgolj” v preprečevanje?
V kinu imam težave, če sedim kje na sredini vrste, v polni dvorani in kar naenkrat začnem razmišljati, da ne bom mogla ven, če se mi karkoli zgodi. Sledi ugotavljanje, kaj vse se mi lahko zgodi in ali se mi kaj od tega že dogaja. In tako se ujamem v res mučen krog misli. Ven še nikoli nisem šla, ker vem, da bom zmotila ogromno enih ljudi, zato se v takšnih trenutkih raje poskušam malo umiriti, kontrolirano dihati in narediti kakšno od meditacijskih vaj. Zdaj mi to uspeva, spomnim pa se, da sem med ogledom filma The Dark Knight preživljala prave peklenske muke. Hvala bogu za DVD-je
V avtu pa se zatečem k telefonu in pokličem koga od prijateljev, da malo klepetam in pozabim.
Bubbles, hkrati sem verjetno odgovorila tudi tebi. Res pomaga, če se zavedaš, da je vse kar se ti dogaja pravzaprav igra možganov, od tu naprej je vse lažje.
jaz sem pri 12 letih že bila v veliki depresiji ter se je pri meni nazadnje pojavila anksiozna motnja .bilo me je zelo strah iti v šolo ker so v šoli vedno vsi šli namene s tem mislim sošolce. bilo me je tudi strah ko sem bila v kaki veliki množici ljudi še posebej če sem sedela kje na sredini sobe npr. pri mojem zobozdravniku. vem da se je težko znebiti anksiozne motnje ter depresije vendar je možno.velikokrat pomaga če si najdeš neko stvar ki te veseli ali kak cilj potem dobiš nek nov smisel za življenje.(ko si v depresiji sploh več neveš kaj je smisel življenja vedno si slabe volje ,vsaj pri meni je tako bilo)vsaka taka bolezen se da ozdraviti ampak najbolj moraš k tem prispevati sam.V takih situacijah je zelo pomembno da imaš nekoga ki te razume…
Mene pa zanima komu se naj obrnem glede teh motenj..imam pa podobne težave kot opica…samo ko pa mene prime panika potem bruham, imam prebavne motnje, srce mi razbija 100 na uro, tresem se in ne spim po cele noči! Jaz vem da je to vse v glavi, ampak ne morem si sama pomagat…ne morem da ne mislim na strah…kaj če mi se spet to nekje zgodi!!!
Rada bi šla na kake terapije pa nevem ali naj se obrnem psihijatru al komu drugemu! Vse imam poštimano v življenju od prijateljev, fanta, družine, faks….nevem zakaj se mi to dogaja!
Ines, predlagam, da za začetek obiščeš Posvet (www.posvet.org), ker so zelo strokovni in zelo poceni.
jaz imam podobne težave kot BLUEROSE. že od 12.leta tudi v šoli me je zelo strah, vem da jje to samo v glavi ampak si ne morem dopovedat , hodim k psihologinji ampak me zanima kako si lahko sama pomagam :S hvalla
zvezdica, po moje ti bo psihologinja, h kateri hodiš, bolje svetovala kot jaz, ker se s tem ukvarja vsakodnevno. Bom pa v kratkem tudi anksioznim motnjam posvetila kako objavo pa poskušala najti kak nasvet.
Pozdravljeni
vidim da blog že nekaj časa miruje pa vendar;
meni se dogajajo vsi ti simptomi panike, zdaj ko se učim za izpit na faksu, kateri je pogoj za naslednji letnik. Imam še 1 teden za učenje do pristopa k tretjemu roku( v prvem sem namreč pogrnila) in me je tako zelo strah, ker res ne želim ponavljati letnika, da se mi ti napadi pojavljajo zelo pogostvo tudi čez noč. Zavedam se, da imam še vedno četrti-zadnji rok za izpit semptembra ampak se tako težko spravim k učenju snovi, kr sem se jo že učila in padla, da raje ne mislim kako bo če se bom morala mučiti do konca letnika.
Zaradi panike se raje držim v hiši in se prepričujem k učenju. Opažam, da ”napad” traja lahko tudi dlje časa kot 30min in, da se sama več ne morem pomiriti zato se obrnem na fanta.
Prosila bi če bi mi lahko kdo svetoval kako si naj sama pomagam, da umirim hitro bitje srca in vse ostale simptome, ker imam občutek da bom zaradi tega izpita še znorela
Lep pozdrav
Z
Zdravo, Z!
Pri napadih panike pa pomaga urejen in zdrav življenjski slog (redno in ustrezno prehranjevanje, gibanje, zadostna količina spanja …), tako da ti predlagam, da si v času učenja čim bolj strukturiraš posamezne dneve in se po urniku tudi ravnaš. Tako boš najbolje izkoristila čas, pri čemer pa ne pretiravaj pri času, ki ga nameniš učenju, ampak si dopusti tudi čas za ostale aktivnosti. Učinkovite pa so tudi različne sprostitvene tehnike. Malo pobrskaj po spletu o dihalnih vajah, meditaciji, vajah, ki ti bodo pomagale sprostiti se. Poskusi se jih naučiti in jih redno izvajaj.
Do določene mere si lahko sama pomagaš, če pa se ti bodo težave nadaljevale, pa predlagam, da obiščeš strokovnjaka.
Upam, da sem ti kaj pomagala in držim pesti za izpit. Pa ne pozabi sporočit, kako ti je šlo!
Članek povzema bistvene stvari o paničnih napadih. Res je, da se pogosto povezujejo tudi z depresijo in samomori, a vseeno, mislim da je % ljudi, ki naredijo samomor zaradi paničnih napadov neznaten.
Bistvena stvar paničnih napadov je še, da ŠE NIKOLI NI NIHČE ZNOREL zaradi njih, čeprav je ta občutek, ko je napad prisoten, zelo močan.
V tuji literaturi je nekaj dobrih člankov na to temo:
http://www.panicend.com/
http://www.medicinenet.com/panic_disorder/page2.htm
Lp
Heii!
Imam enake simptome ze 2 leti! Ko imam napad, (odvisno kje se nahajam) takoj grem na wc in se malo z mrzlo vodo polijem, ali se majckano udarim po obrazu da pozabim, ali začnem peti… Karkoli samo da odmislim napad ! Po 5-ih minutah ze mine!
zivijo.
jaz sem prvi napad panike dozivela dva meseca nazaj…pojavil se je iznenada,obcutki da ne morem dihat,pospeseno bitje srca,mravlincenje po celem telesu.starsa sta me tudi odpeljala v bolnico kjer so mi rekli da sem imela napad panike in da sem cisto verjetno aksiozna..moram povedat da v svojih 20ih letih nisem bila nikoli depresivna ali imela podobne tezave zato me je ta napad cisto vrgel iz tira..sla sem tudi bioenergeticarki ki mi je rekla da nisem aksiozna….nekaj casa sem to vrjela in se celo pocutila boljse vendar me je dva dni nazaj spet zadel ta napad vendar sem ga pravocasno nekako zatrla ker sem bila tudi sama doma… zdaj me pa zanima kako si lahko sama pomagam ker na antidepresive res nocem it pomirjevala pa tud nocem celo zivljenje jemat?? naj povem se to me je zaradi teka tudi strah kam it celo v solo….imam pa tudi veckrat obcutek kot da mi gre vrocina po telesu oz.ratam brez razloga zivcna. prosiim kaksen nasvet keer tako nocem vec zivet oz. tudi ne morem….
Sama sem se prejšnje leto spopadala s hudo anksioznostjo…Čisto neopazno se je prikradla v moje življenje, sprva v fizični obliki – glavobol, piskanje in pokanje v ušesih, omotica, občutek kot da bom “padla skupaj”, potenje, želodčne težave, preskakovanje in pospešeno bitje srca…vse te težave so se kumulirale in bila sem zelo telesno izčrpana. Pojasnila sem iskala pri zdravnikih, ki so na mojo prošnjo opravili vse možne preiskave, od odvzemov krvi, urina, EKG-ja, gastroskopije, celo MR možganov. Izvidi so bili brezhibni, takšni, kakršni morajo biti pri zdravem mladem človeku. Postalo mi je jasno, da je stvar psihičnega izvora, zaradi česar sem postala bopolnoma prestrašena – sem nora? Se mi bo zmešalo? Bom šla na zdravljenje na psihiatrijo? Kaj če bom dobila privide? Kaj si bodo mislili doma, če “znorim”? Vse to so bila vprašanja, ki so preplavila mojo glavo in me cel dan bremenila. Z njimi sem se strašila cel dan, od jutra do večera, utrujala so me, me črpala, in popolnoma izsesala. Zaradi teh črnih misli nisem upala od doma, kaj šele biti sama doma. Nekajkrat sem doživela tudi napad panike, med katerim sem celo “sliko” pred seboj videla črno belo, koža pa me je tako žgala in srce tako razbijalo, da sem nemudoma tekla na urgenco, kjer seveda niso odkrili ničesar. Cele dneve sem občutila grozno napetost in strah, ki pa si ga nisem znala razložiti. Zjutraj sem navadno zaradi tako močnega krča v želodcu celo bruhala.
In tako sem se prvič v življenju odpravila k psihiatru oziroma psihiatrinji. Bila mi je v veliko pomoč, saj mi je objasnila, za kaj gre (torej anksioznost oz. tesnobo), ter razložila, da ta ne vodi v duševne bolezni, kot je npr. shizofrenija. Gre za motnjo razpoloženja, ki nastane zaradi velikih ali celo prevelikih pričakovanj do samega sebe, nedefinirane prihodnosti in strahov, povezanih z njo. Sama sem se ravno takrat bližala diplomi na fakulteti in tako koncu študija, ki pa mi ne nudi kreativnosti, ki jo imam v sebi. Tako sem bila stalno zaskrbljena glede službe, ki jo bom dobila, glede denarja….prek pogovora z njo sem si tudi priznala, da me zveza s tedanjim fantom ne osrečuje v polni meri in da sem se zaradi študija odrekla hobijem, ki me izpopolnjujejo – glasbi, plesu…. Za vse te tihe “probleme” seveda ljudje vemo, da obremenjujejo, pri pogovoru s psihiatrom, pa jih izkašljamo še “na glas”, kar zelo koristi.
Po nekaj obiskih se stanje ni izboljšalo, zato mi je ponudila antidepresive, do katerih sem imela in imam še zdaj velik odpor, vendar sem si bila primorana v dani situaciji pomagati tudi z njimi. Kakšen mesec dni sem imela zoprne stranske učinke – slabost in zelo slabo počutje, komaj sem vstala iz postelje, suha usta….kasneje so te potihnili in telo se jih je navadilo. Vedeti je treba, da tablete ne odpravljajo vzrokov za nastalo stanje telesa in duha, temveč zgolj trenutno omilijo simptome tesnobe, ki sem jih omenila prej. Tako da je ključnega pomena, da med terapijo razmislimo o sebi – česa si resnično želimo, kaj nas osrečuje ipd. Na dolgi rok zdravijo le pozitivne spremembe v življenju in ne zdravila.
Tako sem zbrala še zadnje atome moči in dokončala študij, se vpisala v plesni tečaj in se razšla z dolgoletnim fantom, s katerim sva danes najboljša prijatelja. Sedaj, leto dni po vsem tem, redno plešem, žuram, se družim, vse to pa me navdušuje in osrečuje. Tesnobo občutim le še občasno, in priznam, da se jo zelo bojim. Bila je resnično grozljiva. Vendar če pomislim, je vendarle bila del mene, nastala je zaradi mojih misli, mojih čustvovanj…tesnoba ni nekaj, kar iz zunanjega sveta prileti v nas; nastane v naših možganih. Z njimi pa upravljamo MI SAMI. Tablete bom počasi ukinila, sama osebno pa sem prepričana, da so mi pomagale le delno – ukinile so potenje in tisto grozno živčnost, ki sem jo občutila. Ozdravile so me prijetne spremembe. Naj bo to neko majhno vodilo tudi vsem vam, ki se soočate s podobno težavo.
Komentiraj