Imam občutek, da se bo večini ob branju naslednjih vrstic zdelo to, o čemer pišem, približno tako nepredstavljivo kot meni. Okušanje oblik? Videnje zvokov? Slišanje barv? Pa kaj še!

Majhno število sicer povsem običajnih posameznikov pogosto doživlja povsem vsakdanje stvari na povsem nevsakdanje načine. Zdi se, da je njihovo zaznavanje v nekem drugem svetu, nekje med fantazijo in realnostjo. Pri njih namreč čuti - vid, sluh, vonj, okus – ne ostanejo ločeni, temveč se pojavljajo sočasno.

Kako to deluje v resničnem življenju? Nekako tako, da oseba določeno črko vidi v določeni barvi, številke in oblike povezuje z okusi in podobno. Sinestezija je definirana kot stanje, pri katerem oseba doživlja več občutkov simultano, torej ko zaznavanje v eni modalnosti (npr. sluh) sproži zaznave tudi v neki drugi modalnosti (npr. vonj). Sinestezija predstavlja torej nevrološko mešanje čutov.

Razširjenost sinestezije med splošno populacijo je težko oceniti, saj to ni bolezen ali stanje, o katerem bi se vodila evidenca. Tako krožijo različne informacije – od tega, da naj bi enega sinestetika našli med 100 ljudmi, do tega, da naj bi se na vsakih 25.000 ljudi pojavila le ena oseba s sinestezijo.

S sinestezijo je enostavno – imaš ali nimaš, vmesne poti ni. Sinestezija je dedna, saj se izredno pogosto pojavlja znotraj družine. Značilna naj bi bila za avtiste, pojavljala pa naj bi se tudi kot posledica jemanja halucinogenih drog, po kapi, med epileptičnim napadom ali kot posledica slepote/gluhote. Pojavlja se nenamerno in je prisotna skozi celotno življenje. Nekateri mladi sinestetiki lahko sicer v zrelejši dobi to lastnost izgubijo. Oseba s sinestezijo bi morala na spodnji sliki brez težav opaziti število 2, sestavljeno iz majhnih dvojk.

Večina sinestetikov trdi, da so občutja, ki jih doživljajo, prijetna (v najslabšem primeru nevtralna). Dolgo časa je veljalo prepričanje, da se vrste občutenja med sinestetiki razlikujejo, kasneje pa se je izkazalo, da ljudje doživljajo zelo podobne občutke. Ko prihaja na primer do barvnih zaznavanj pri poslušanju glasbe, je za večino značilno, da pri višjih tonih vidijo svetlejše barve. Podobne velja pri črkah – največji delež sinestetikov vidi črko A v rdeči barvi, črka O je bela ali črna, S rumena ipd.

Splošno sprejeti so naslednji kriteriji, po katerih naj bi opredelili sinestetike:

• Sinestezija ni prostovoljna, zgodi se avtomatično in nanjo ne moremo vplivati.
• Sinestetično zaznavanje je konsistentno – oseba ob določenem dražljaju doživlja vedno isti sklop občutkov (npr. število devet je vedno zeleno) – in “splošno” – oseba zaznava osnovne barve, oblike ipd., ne vidi pa kompleksnih podob.
• Sinestezija ima visoko zapomnljivost, pogosto si osebe dodatno zaznavo bolje zapomnijo kot prvo, osnovno. Sinestetik, ki ob imenu Anja vedno vidi rumeno barvo, si bo bolj zapomnil rumeno barvo kot ime osebe.
• Sinestezija je bogata s čustvi.

Kaj pa vzrok za pojav sinestezije? Popolnoma pravilnega vzroka nisem našla. Najpogosteje omenjena razlaga je ta, da naj bi bila sinestezija rezultat križanja nevronov in sinaps v možganih. Še vedno ni jasno, zakaj do tega pride, ampak nekateri so mnenja, da so omenjene prekrižane povezave ob rojstvu prisotne pri vseh, kasneje pa se “postavijo” na svoje mesto.

Kot ponavadi pa je izkušnja najboljša, če o tem pove kaj več nekdo iz prve roke – išče se torej sinestetik. In čeprav sem prepričana, da kdor doživlja sinestezijo, se tega zaveda, je na BBC-jevi strani simpatičen test, s pomočjo katerega lahko preverite, ali je sinestezija vaša stvar. Meni je le potrdil, v kar sem bila 100-odstotna. Sinestetik nisem!