Kdo izmed nas si včasih ne zaželi, da bi lahko za nekaj časa odklopil vse okoli sebe? Ko te napadajo informacije iz vseh strani, ko se v zvoke prometa in kričanje otrok na ulici vključujejo še glasovi iz televizije, ko iz kuhinje smrdi po zapečenem krompirju, iz hodnika pa po sosedovih neodnešenih smeteh, ko te tišči prstan in nogavice lezejo iz nog … si lahko samo želiš, da bi vse to naenkrat izginilo. In bi imel tišino. In mir. Pa le ni tako enostavno.

Dražljaji so občutki znotraj organizma, so fiziološki procesi v telesu, ki so za preživetje nujno potrebni. Dražljaji so namreč tisti, ki nam dajejo informacije, nam omogočajo orientacijo v okolju in ustrezno reagiranje, poleg tega pa se z njihovo pomočjo lahko izognemo nesrečam in nevarnostim. Naš organizem potrebuje dražljaje – če jih v okolju ni, jih aktivno iščemo. Če pa je dražljajev preveč, začnemo bežati pred njimi. Ljudje torej potrebujemo optimalno količino dražljajev. Kakšna bi bila neka splošna raven dražljajev, je nemogoče oceniti, saj se od posameznika do posameznika razlikuje, spreminja pa se tudi pri posamezniku samem.

Kljub temu da dražljaje resnično potrebujemo, se jim lahko za nekaj časa tudi umaknemo. Pri senzorni deprivaciji gre za odvzem dražljajev – lahko gre za odvzem samo določenega tipa dražljajev (npr. samo zvoka), lahko pa gre za popoln odvzem različnih vrst dražljajev. Čeprav so krajša obdobja senzorne deprivacije lahko prijetna, saj se od množice dražljajev odpočijemo, lahko daljša odsotnost dražljajev povzroči številne neprijetne posledice.

Posledice izpostavljenosti senzorni deprivaciji so lahko različne: pri nekaterih prihaja do izredne anksioznosti, drugi doživljajo halucinacije, pri tretjih se pojavijo znaki depresije, nekateri pa se pričnejo vesti antisocialno.

Prvi eksperimenti s področja senzorne deprivacije so se začeli v 50-ih letih prejšnjega stoletja, spodbudilo pa jih je nenavadno vedenje ameriških vojnih ujetnikov, za katere so bili prepričani, da so jim oprali možgane. V enem izmed eksperimentov so morale poskusne osebe (študenti, seveda) ležati na postelji 24 ur na dan, sobo pa jim je bilo dovoljeno zapustiti samo, ko so morali na WC in ko je bil čas za hrano. Nosili so očala, skozi katera je pronicalo nekaj svetlobe, vendar so jim preprečevala, da bi videli kakršnekoli prepoznavne oblike. Poleg tega so na rokah imeli bombažne rokavice in pa kartonaste manšete, ki so jim preprečevale dotikanje (predstavljam si, da je to zgledalo kot ovratnik za psa). Nenehno brenčanje in  številne blazine okrog glave so jim preprečevale, da bi zaslišali kak šum. V takšnih pogojih naj bi poskusne osebe preležale v udobni postelji toliko časa, kolikor bi le mogle.

Na začetku eksperimenta so poskusne osebe spale. Ko so se prebudile, so zlagoma postajale zdolgočasene, utrujene, muhaste volje/vedenja, nervozne in zmedene. Postale so dezorientirane v času in prostoru in imele težave s pozornostjo. Občutljivost čutnih organov se je povečala, pri nekaterih so se pojavile tudi vidne halucinacije. Njihova sposobnost reševanja problemov je upadala sorazmerno s časom, ki so ga preživele v izolaciji. Pri večini se je pojavila močna potreba po dražljajih.

Čeprav so bile poskusne osebe za vsak dan, ki so ga preživele v izolaciji, plačane s konkretno vsoto, je večina sodelujočih sodelovanje v eksperimentu odpovedala že drugi oziroma tretji dan. Le izjeme so lahko zdržale več kot štiri ali pet dni. Po tem, ko so zapustili izolacijsko komoro, je bilo njihovo zaznavanje začasno moteno, njihovi možganski valovi, katerih frekvenca se je med trajanjem eksperimenta zmanjšala, so potrebovali nekaj ur, da so se vrnili na običajno raven.

Najpogosteje pa se je v tovrstnih eksperimentih uporabljala izolacijska komora. Gre za zvočno izolirano komoro, v katero  svetloba ne pride, oseba, ki je vanjo zaprta, pa lebdi v slani vodi, ogreti na  telesno temperaturo osebe. Prvič so komore uporabili leta 1954, in sicer je bil začetnik gospod John C. Lilly.

Z eksperimenti senzorne deprivacije so želeli dokazati, da ljudje dražljaje iz okolja potrebujejo, da lahko sploh normalno funkcionirajo. Poslabšanje fizičnega in psihičnega funkcioniranja, ki se pojavi ob senzorni deprivaciji, je torej povezano s potrebo ljudi po optimalni ravni dražljajev. Preveč ali premalo dražljajev povzroči stres in škodi mentalnim in fizičnim zmožnostim posameznika. Ko spoznamo vse posledice senzorne deprivacije, lahko brez težav razumemo, zakaj je samica ocenjena kot najbolj stroga oblika kaznovanja in zakaj je uporaba senzorne deprivacije pri represivnih organih tako priljubljena. Kljub temu pa je treba izpostaviti tudi pozitivni vidik senzorne deprivacije, saj ima njena uporaba lahko tudi pozitivni terapevtski učinek, predvsem v primeru, ko je pri posamezniku raven dražljajev previsoka. Znana je oblika senzorne deprivacije, poznana pod imenom REST (restricted environmental stimulation), ki je sestavljena iz nekajurnega lebdenja v izolacijski komori. Ta način se kot podpora uporablja pri odvajanju odvisnosti od drog in kajenja, pa tudi pri ostalih težavah, povezanih s pretirano izpostavljenostjo stresu.