Zagotovo ste že slišali za rek: »The best is the enemy of the good.«  Oziroma po domače, največji sovražnik dobrega je najboljše. Ali to pomeni, da biti najboljši ni nujno najboljše?

Super je biti najboljši, vendar ta princip zdrži, vse dokler ne vodi do tega, da se neprestano trudimo biti prvi, najboljši in popolni, vse delati popolno in popolnost pričakovati tudi od drugih. Perfekcionizem se pogosto izpostavlja kot zaželeno in pozitivno lastnost, vendar resnica še zdaleč ni tako enoznačna.

Kaj točno je perfekcionizem?

Perfekcionizem lahko najlažje opredelimo kot prepričanje, da popolnost lahko in moramo doseči. Seveda obstajajo razlike v stopnji, intenziteti perfekcionizma – posameznik ima lahko zgolj blaga nagnjenja, medtem ko v ekstremnih primerih vodi do patološke stopnje, ko se posamezniku zdi, da popolnost nikoli ne bo dosežena, vse ostalo pa je zanj nesprejemljivo. Ta oseba neprestano trpi, saj se zapleta v brezplodne poskuse doseganja nedosegljivega.

Mnogo perfekcionistov je v resnici večino časa nesrečnih, saj ne glede na opravljeno nalogo verjamejo, da je niso naredili najboljše. Perfekcionisti so pogosto nasprotje tega, kar si želijo biti - so neorganizirani, stvari nimajo pod kontrolo in s pomembnimi nalogami odlašajo, ker se pretirano ukvarjajo z manjšimi, manj pomembnimi (ki morajo biti opravljene perfektno). Neuspehi, ki jih zaznavajo, ker niso dosegli želene popolnosti, se pogosto kažejo v občutkih frustracije in nizkemu samospoštovanju. Posledično perfekcionisti skačejo iz ene naloge na drugo, upajoč na to, da bodo dosegli želen učinek (včasih jim uspe, včasih ne), vendar nikoli ne dosežejo zadovoljstva in miru.

Če govorimo o perfekcionizmu, je prav, da izpostavimo tako njegove pozitivne kot tudi negativne plati. Preden pa se lotimo tega, moramo razumeti dve obliki perfekcionizma. Najpogosteje se le-ta deli na normalno ali adaptivno obliko ter nevrotično ali maladaptivno obliko:

• Normalni perfekcionizem: Je tisti, pri katerem si oseba postavi standarde in cilje, ki so sicer visoki, vendar realni in dosegljivi. Ko oseba doseže te cilje, je s seboj zadovoljna, kar vpliva na boljši vpogled v lastne zmogljivosti in zanesljivost drugih.
• Nevrotični perfekcionizem: Tudi za nevrotično obliko perfekcionizma je značilno, da si oseba postavlja visoke standarde in cilje, vendar so le-ti za razliko od zgornjega opisa nerealni in nedosegljivi. Ko oseba teh ciljev ne doseže (ne more jih doseči, ker so postavljeni previsoko in niso realni), je s sabo izredno nezadovoljna.

Glavna značilnost perfekcionizma je torej postavljanje visokih standardov, adaptivna in maladaptivna oblika pa se ločita v tem, ali so ti visoki standardni postavljeni realno ali ne. Maladaptivni perfekcionisti se od adaptivnih perfekcionistov ločijo v tem, da so izrazito osredotočeni na svoje napake (bolj kot na svoje dosežke), jih ne zmorejo sprejemati, pogosteje dvomijo v svoja dejanja, poleg tega doživljajo izrazite občutke strahu pred neuspehom ter negativna občutja o lastni zmogljivosti.

Perfekcionizem se, kot že omenjeno,  po eni strani povezuje z negativnimi vidiki, po drugi pa tudi s pozitivnimi psihološkimi dejavniki. Ko so raziskovali povezanost perfekcionizma z zadovoljstvom z žviljenjem, so ugotovili, da adaptivni (normalni) perfekcionisti doživljajo več pozitivnih in manj negativnih čustev ter so bolj zadovoljni z življenjem. Nasprotno pa maladaptivni  (nevrotični) perfekcionisti doživljajo več negativnih in manj pozitivnih čustev ter so hkrati manj zadovoljni s svojim življenjem. Za adaptivne perfekcioniste je značilna tudi manjša stopnja prokrastinacije kot za neperfekcioniste.

Perfekcionizem lahko vodi ljudi k izpolnjevanju dosežkov in nas motivira, da vztrajamo kljub oviram, težavam in pomanjkanju virov. V pozitivni obliki lahko torej perfekcionizem predstavlja tisto energijo, ki nas vodi k še večjim, boljšim dosežkom, na primer izredna natančnost in pikolovska pozornost na detajle sta vrlini, ki sta pomembni pri znanstvenem raziskovanju. Znake perfekcionizma lahko pogosto prepoznamo pri vrhunskih športnikih, znanstvenikih in umetnikih.

Po drugi strani pa perfekcionizem lahko vodi tudi v depresivnost. Vzrok za pojav depresivnosti pri perfekcionistih je ponavadi ta, da si perfekcionist postavlja visoke osebne standarde, ki jih je zelo težko oziroma nemogoče zadovoljiti, kar posamezniku povzroča nenehna občutja skrbi in obupa. Slednje je še posebej prisotno pri osebah, ki imajo močno potrebo po popolnosti zaradi teženj po odobravanju in sprejemanju s strani pomembnih drugih. Izkazalo se je, da se z depresivnostjo, samomorilnostjo, anksioznostjo, obupom in drugimi negativnimi psihološkimi pojavi pozitivno povezuje le perfekcionizem v maladaptivni obliki.

Dokazano je, da v vsakem primeru perfekcionizem privede do stresa (pogosti so stalni mini stresi), stalnega psihičnega pritiska in zmanjšane kakovosti življenja.

Če niste prepričani, ali ste nagnjeni k perfekcionizmu ali ne (zase vem, da sem daleč od tega) in vas to zanima, lahko preverite s pomočja naslednjega mini vprašalnika.