Če že govorimo o laganju in resnici, je prav, da se vsaj pri prvem zadržimo nekoliko dlje. Obstaja več vzrokov, zakaj ljudje lažemo. Med najpogostejšimi je strah, ki je pogost predvsem v otroštvu, ko se na primer staršem zlažemo zato, da ne bomo kaznovani. Lažemo pa tudi zato, ker sicer ne dobimo tega, kar si želimo, če nekaj povemo po resnici. Tudi to izhaja še iz otroških dni, ko se staršem zlažemo, da smo napisali domačo nalogo, saj drugače ne bi smeli gledati televizije. Če se oseba neprestano boji in se posledično zaradi strahu pogosto laže, obstaja velika verjetnost, da se laganje spremeni v vedenjski vzorec in preide v navado, česar se kasneje človek zelo težko znebi.

Patološko laganje se od običajnega laganja razlikuje po tem, da za patološko laganje ne obstaja nobenega resničnega razloga. Za patološko laganje ni nobenih notranjih, psiholoških dejavnikov, prav tako oseba od laganja nima nobenih koristi, niti ne pričakuje nobene nagrade. Izraz patološko laganje se v bistvu nanaša na nekontrolirano laganje. Čeprav je debata o tem, ali je patološko laganje bolezen ali simptom, še vedno vroča, je vsaj zaenkrat obveljalo mnenje, da je patološko laganje simptom, ki se pojavi pri neki bolezni. Patološko laganje se lahko torej pojavi kot posledica nekaterih bolezni, na primer antisocialne osebnostne motnje oziroma sociopatije, obsesivno kompulzivne motnje ali motnje pozornosti in hiperaktivnosti. Patološko laganje pri teh boleznih ni vedno prisotno, zato še vedno ni univerzalnega načina za zdravljenje patološke lažnivosti.

Raziskave s področja razvojne psihologije kažejo, da so otroci sposobni prepričljivega laganja šele okrog 10. leta starosti. Pred tem se ne znajo lagati tako, da bi jim lahko verjeli, ampak jih »preberemo« z lahkoto. Ta preskok pri 10. letih je povezan z razvojem bele snovi v prefrontalnem korteksu v naših možganih. To potrjujejo tudi rezultati raziskave iz leta 2005, ko so v neki študiji primerjali možgane običajnih ljudi z možgani patoloških lažnivcev. Pokazalo se je, da imajo patološki lažnivci 26% več bele snovi v možganih (v primerjavi s kontrolno skupino). Če upoštevamo še dejstvo, da je manjša vsebnost bele snovi značilna za avtiste, ki načeloma ne morejo/znajo lagati, lahko zaključimo, da je več bele snovi povezano s povečano sposobnostjo laganja. Več bele snovi torej enostavno pomeni več laganja, ekstremna prisotnost bele snovi pa se lahko kaže v patološkem laganju.

Kot sem že omenila, te študije, čeprav povedo veliko o izvoru, malo povedo o tem, kako bi to lastnost lahko zdravili. V bistvu bolj kažejo na to, da noben obstoječ način tega ne more rešiti, saj težava izhaja iz strukture v možganih. V kolikor je patološko laganje zgolj simptom neke druge bolezni, bi se moralo odpraviti s tem, ko ozdravimo to bolezen.

Kako pa lahko prepoznamo patološkega lažnivca?

1. Patološki lažnivec laže o vsem, tudi o najmanjših in najbolj absurdnih rečeh (trdi na primer, da si je opral roke, čeprav si jih ni). Laže torej tudi takrat, ko je resnica enostavna in nedolžna.

2. Pretirava v vsakem izgovorjenem stavku.

3. Patološki lažnivec okrog sebe ustvari svojo realnost. Verjame, da je tisto, kar pove, resnica. Pa čeprav vsi ostali vedo, da ni.

4. Zgodbe, ki jih patološki lažnivec pripoveduje, se neprestano spreminjajo. Če danes govori eno, bo jutri zgodba zagotovo nekoliko drugačna.

5. Ko patološkega lažnivca povprašaš o nejasnostih pri njegovih zgodbah, se prične obnašati zelo defenzivno, še posebej, če ga obtožiš, da laže. Če preveč vrtaš vanj, bo vse obrnil tako, da boš kriv ti sam.

6. Patološki lažnivec ljudi na začetku zlahka zavede, saj je ekstremno manipulativen. Ko pa ga prepoznaš, ga brez težav prebereš.

7. Patološkega lažnivca se pogosto ujame na laži. Njegove izjave bodo kontradiktorne, kar bo še posebej jasno razvidno tekom časa. Običajno ni dovolj miselno sposoben (IQ je povprečen ali celo nekoliko podpovprečen; verbalni višji kot neverbalni), da bi lahko sledil vsem svojim lažem.