En najbolj znanih eksperimentov v psihologiji je zagotovo Rosenthalov eksperiment, ki bi ga morali poznati vsi, ki karkoli delajo v šolstvu. V Rosenthalovem eksperimentu so sodelovali učitelji in učenci, pri čemer nihče ni bil seznanjen z resnično vsebino eksperimenta. Učitelji so pred pričetkom šolskega leta prejeli informacije o inteligentnosti učencev, ki jih bodo poučevali. Te informacije so bile za večino učencev točne (učencem so pred eksperimentom izmerili IQ). Za približno 20 odstotkov naključno izbranih učencev pa so učitelji prejeli izmišljene informacije, in sicer, da je njihov IQ nadpovprečno visok (čeprav pri nekaterih dejansko ni bil).

Ko so na koncu šolskega leta učencem ponovno izmerili IQ, se dosežki večine učencev niso spremenili, povprečen IQ te skupine otrok (z izmišljenim nadpovprečnim IQ-jem) pa se je zvišal za več točk.

Kako in zakaj je do tega prišlo? Spremenilo se je obnašanje tako učiteljev kot tudi učencev. Učitelji so na podlagi prejetih informacij, ki so bile za eno skupino sicer napačne, preoblikovali svoj odnos do učencev. Ni se spremenil samo njihov način vedenja, temveč tudi njihova pričakovanja do teh otrok – glede tega, kaj so učenci sposobni in kaj lahko od njih zahtevajo. Določene učence, torej tiste, za katere so predvidevali, da imajo višji IQ, so obravnavali drugače. Dajali so jim zahtevnejše izzive, jim pomagali pri razmišljanju o problemu, jih spodbujali pri iskanju rešitev ipd. Do njih so na splošno kazali bolj naklonjen odnos, ker so verjeli, da so ti otroci sposobnejši in jim napovedovali boljše možnosti za uspeh v prihodnosti.

Po drugi strani pa so tudi ti učenci, ki so bili tarča določenih pričakovanj, spremenili svoje obnašanje in se pričeli obnašati v skladu s tem, kaj so učitelji od njih pričakovali. Poleg tega se je pri teh učencih spremenila tudi njihova samopodoba in presoja lastnih sposobnosti.

Ta pojav imenujemo samoizpolnjujoča napoved oz. samouresničitvena prerokba. Zgodi se tisto, v kar verjamemo in za kar pričakujemo, da se bo zgodilo. Gre torej za neke trditve oziroma pričakovanja, ki se uresničijo zgolj zato, ker vanje verjamemo in se posledično v skladu z njimi obnašamo.

Pri samozipolnjujoči napovedi gre v bistvu za proces, ko se posameznik, proti kateremu so neka pričakovanja usmerjena, začne obnašati skladno z njimi in jim s tem daje moč in veljavnost. In seveda obratno – tudi mi, ki imamo do tega posameznika določena pričakovanja, se obnašamo v skladu z njimi.

Proces samozipolnjujoče napovedi poteka tako, da gre v prvem koraku za napačno definicijo situacije (npr. prepričana sem, da je XY danes tečen), ki se razvije v novo vedenje (do XY se pričnem obnašat tako, kot da je tečen). Obnašanje žrtve postane skladno z novo definicijo (XY res postane tečen), kar napovedovalcu zgolj potrdi njegove napovedi (dobila sem potrditev, da je XY res tečen).

Učinek samozipolnjujoče napovedi je lahko tako pozitiven kot negativen, torej lahko deluje tako, da okrepimo pozitivne  (kot v primeru zgoraj, ko so se sposobnosti učencev izboljšale) ali pa negativne lastnosti (nekdo res postane tečen). Samozipolnjujoče napovedi so pogoste v socialnih interakcijah v povezavi s socialnimi vlogami (pogoste so pri vzpostavljanju stereotipov in predsodkov). Težava pa je  v tem, da se ljudje njihovega »preroškega« oziroma samoizpolnjujočega pomena običajno ne zavedamo, saj jih uporabljamo mimo zavestne kontrole in zato nanje težje vplivamo.

Na Wikipedii je odličen prispevek o primerih (mitih in raznih zgodbah) samoizpolnjujočih napovedi, spisek filmov, v katerih ta učinek lahko opazimo in nekaj konkretnih primerov. Vredno branja za tiste, ki jih tema bolj podrobno zanima.