Spomin je kul, saj lahko z njegovo pomočjo ob slabem dnevu na dan prikličemo lepše trenutke. Spomin pa nas velikokrat tudi pusti na cedilu. Lahko nas spravi v zadrego, ko na cesti veselo pozdravimo neznanca, ker smo prepričani, da je naš učitelj tenisa. Kljub temu nas spomin odlikuje, saj nam praktično omogoča vsakdanje življenje. Brez njega bi bili izgubljeni.

Zanimiva je primerjava spomina z govoricami. Ko raziskujemo preteklost, se trenutki nikoli ne vrnejo v pravi obliki, ampak se, podobno kot govorice, pojavijo v neki okrnjeni, prirejeni obliki. Obrazi se zabrišejo, imena zamenjajo, besede poenostavijo. Včasih tako zelo, kot da nas tam sploh ni bilo.

Gospod Daniel Schacter je izpostavil sedem grehov spomina, torej sedem »napak« tega zanimivega fenomena. Schacter je mnenja, da teh sedem lastnosti ni nujno negativnih, ampak da vsaka služi svojemu namenu.

Prvi trije grehi so opisani kot grehi “izgube”, saj se njihove posledice kažejo kot nezmožnost priklica stvari, dogodkov, obrazov, imen itd. Ostali štirje grehi pa so grehi “zmote”, in sicer zato, ker je težava v tem, da je spomin prisoten tudi takrat, ko ni zaželen.

1.    Minljivost
Minljivost se nanaša na to, da sčasoma prihaja do izgube oziroma bledenja spominov. Ljudje se lahko veliko več spomnimo o bližnji preteklosti kot pa o dogodkih in stvareh iz daljne preteklosti. Določena stopnja bledenja spomina je prisotna pri vseh in se s starostjo povečuje (starejši kot smo, manj si zapomnimo), medtem ko lahko okvara ali poškodba hipokampusa ali temporalnega režnja povzročita ekstremne oblike slabšanja spomina. Schacter v svoji knjigi omenja primer nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona in njegovo “prikladno” izgubo spomina med preiskavo afere Monica Lewinsky. Clinton je na zaslišanju trdil, da se včasih ne more spomniti, kaj se je dogajalo teden dni nazaj.

2.    Odsotnost
Ta lastnost spomina vključuje težave na točki, ko se stikata pozornost in spomin. Če pomislimo na  založene ključe, “izgubljena” očala ali pozabljene sestanke. Vse to zato, ker pozornost ni bila usmerjena na to, kar je moralo biti kasneje priklicano. Ali bolj enostavno, ključe pospravimo v predal, pri tem pa razmišljamo o nečem drugem in se zaradi tega, ker smo pozornost usmerjali na to, kaj moramo kupiti v trgovini, nismo zavedali, kam ključe pospravljamo. Schacter omenja primer znanega čelista Yo-Yo Ma-ja, ki je iz prtljažnika taksija pozabil vzeti svoj 2.5 milijona dolarjev vreden čelo.

3.    Blokiranje
Pojavi se takrat, ko spomin, ki je bil učinkovito vkodiran, ni zbledel, ampak se nam vseeno v trenutku, ko ga želimo priklicati, izmika. Pogosto iskano informacijo prikličemo čez nekaj minut, ko ta ni več tako pomembna. Zagotovo se je vsem že zgodilo, da smo imeli nekaj na koncu jezika, pa se kljub temu nismo mogli spomniti, na primer imena nekega filmskega igralca in podobno. Gre torej za začasno nedostopnost do shranjenih informacij.

4.    Napačna atribucija
Pri tem “grehu” gre za to, da je spomin, ki ga prikličemo, pravi, napačen je pa vir tega spomina. Kaže se na primer pri tem, da nam je neka novica poznana, ne vemo pa, kje smo to novico slišali/prebrali.  Gre torej za pripisovanje spominov napačnim virom oziroma dejstvo, da verjamemo, da smo slišali ali videli nekaj, česar v resnici nismo. Ta napaka ima najpomembnejše posledice pri obsojanju in kaznovanju osumljencev, saj se nanaša na sposobnost posameznika, da si zapomni vire informacij, ki so pomembni pri identifikaciji osumljencev.

5.    Sugestibilnost
Sugestibilnost je povezana z zgoraj omenjeno napačno atribucijo. Spomini na preteklost so pogosto pod vplivom trenutka, v katerem so priklicani. Ko je določen poudarek namenjen posameznemu vidiku, lahko ta deluje kot specifičen del spomina. Zato včasih te vidike vključimo v priklic, čeprav se dejansko niso pojavili. Dejansko gre za vključitev neresničnih informacij v spomin zaradi različnih vzrokov - specifičnih vprašanj, prevare ipd. Ljudje lahko verjamemo marsičemu. Zlahka nas na primer prepričajo, da smo se kot majhni otroci izgubili v trgovskem centru, prav tako pa lahko pod vplivom vsiljivih sugestibilnih vprašanj »prikličemo« neobstoječe spomine.

6.    Pristranost
Pristranost se od sugestibilnosti razlikuje v tem, da na izkrivljanje spomina preteklih dogodkov vplivajo trenutna čustva in stanje v družbi. Omenjene težave se pojavijo delno zato, ker v času, ko se  spomini vkodirajo, oseba čuti določeno stopnjo vzburjenosti, določen spomin pa lahko hitreje prikličemo, ko se nahajamo v podobnem čustvenem stanju. Tako se na primer odrasli ljudje pogosto pretirano pozitivno spominjajo otroštva, kar mogoče ni enakovredno njihovem čustvovanju v otroštvu. Dokazano je, da trenutno znanja, prepričanja in čustva izkrivljajo naš spomin glede dogodkov iz preteklosti.

7.    Vztrajnost
Ta spominski “greh” se nanaša na nezaželen in pogosto moteč priklic informacij. Gre za to, da se nam vsiljujejo spomini, ki bi jih najraje pozabili, pa jih ne moremo. Lahko gre za čisto banalne spomine, kot na primer spomin na napako, ki smo jo storili v službi, v najhujšem primeru pa vodi do resnično travmatskih doživetij. Pri posebej motečih, vsiljivih in nadležnih spominih lahko ta neželen priklic vodi k samomoru.