Jezo smo na tem blogu že enkrat omenili, in sicer smo ugotovili, da je jeza eno izmed osmih osnovnih človekovih čustev. Jeza je torej popolnoma normalno in običajno tudi zdravo osnovno čustvo. Toda tisti trenutek, ko jeze ne moremo več kontrolirati in postane destruktivno čustvo, se pojavijo številni problemi - tako v službi, kot v osebnih odnosih, tovrstna oblika jeze pa na splošno negativno vpliva na kvaliteto našega življenja.

Jeza je emocionalno stanje, ki se glede intenzitete bistveno razlikuje – lahko je blaga, v ekstremni obliki pa vodi do besa. Tako kot ostala čustva tudi jezo spremljajo fiziološke spremembe - ko smo jezni, se nam poveča srčni utrip in naraste krvni pritisk.

Jezo lahko povzročijo zunanji ali notranji dejavniki. Lahko smo na primer jezni na določeno osebo (npr. na prijatelja), na nek dogodek (na gnečo na cesti), lahko pa smo jezni zaradi lastnih skrbi ali določenih osebnih težav. Tudi spomini na določene dogodke iz preteklosti nam lahko vzbudijo občutke jeze.

• Izražanje jeze

Instiktiven način za izražanje jeze je, da se odzovemo agresivno. Jeza namreč predstavlja naraven prilagoditveni odziv na grožnjo. Pogosto je vzrok za intenzivna, agresivna čustva in vedenje, saj nam le-to omogoča, da se borimo in branimo, ko smo napadeni. Za naše preživetje je določena količina jeze torej nujna. Po drugi strani nas zakoni, socialne norme pa tudi zdrava pamet omejujejo pri tem, kako daleč nas jeza lahko vodi. Ne moremo se na primer fizično znašati nad vsako osebo ali objektom, ki nas razdraži ali vzenjevolji.

Za soočanje z občutki jeze uporabljamo številne zavestne in nezavedne procese. Izražanje jeze na prilagojen (ne agresiven) način predstavlja najbolj zdrav način izražanja jeze. Da to lahko osvojimo,  moramo najprej spoznati svoje potrebe, nato pa se naučiti, kako jih lahko zadovoljimo tako, da pri tem drugih ne prizadanemo.

Jeza lahko tudi potlačimo in jo kasneje preusmerimo ali preoblikujemo. To se zgodi takrat, ko jezo zadržujemo, o njej prenehamo razmišljati in se raje osredotočimo na kaj bolj pozitivnega. Naš cilj je jezo inhibirati ali potlačiti in jo preoblikovati v bolj konstruktivno vedenje. Nevarna stran tega načina izražanja jeze je, da v primeru, ko zunanje izražanje jeze ni dovoljeno, jezo lahko obrnemo v notranjost – proti sebi. Jeza, usmerjena proti sebi, pa lahko povzroči številne zdravstvene težave.

Tudi neizražena jeza lahko povzroči številne težave. Lahko vodi k patološkemu izražanju jeze, na primer k pasivno-agresivnemu vedenju (raje kot da se z nekom soočimo in mu povemo, zakaj smo jezni, se mu maščujemo), lahko pa se tudi razvijemo v osebo, ki je nenehno cinična in sovražna. Posamezniki, ki druge osebe neprestano zaničujejo, so kritični do vsega in vseh ter podajajo sarkastične komentarje, se niso naučili konstruktivnih načinov izražanja jeze. Zato ni presenetljivo, da taki ljudje zelo težko vzpostavijo uspešne odnose z drugimi ljudmi.

• Zakaj so nekateri ljudje bolj jezni kot drugi?

Nekateri ljudje so resnično bolj vročekrvni kot drugi – hitreje se razjezijo, njihova jeza pa je bolj intenzivna kot jeza povprečnega človeka. Na drugi strani pa obstajajo tudi tisti, ki jeze ne izražajo na glasen in spektakularen način, vendar pa so kronično vznemirjeni in neprestano nergajo (s krasno angleško besedo jim rečemo grumpy). Za osebe, ki se hitro razjezijo, torej ni nujno, da glasno preklinjajo ali mečejo krožnike v zid – lahko se tudi socialno umaknejo, so nejevoljni ali celo zbolijo.

Ljudje, ki se na splošno hitro razjezijo, imajo nizko frustracijsko toleranco, kar enostavno pomeni, da se jim zdi, da ne bi smeli biti podvrženi kakršnimkoli neprijetnostim ali nadlegovanju. Stvari ne morejo gledati na dolgi rok in so še posebej razjarjeni, če se jim zdi, da je situacija krivična (na primer če jih popravimo, ko storijo manjšo napako).

• Zakaj se ljudje tako obnašajo?

En vzrok so lahko genetski oziroma fiziološki dejavniki, saj se pri nekaterih otrocih že zelo zgodaj kaže njihova razdražljivost in/ali jezljivost. Drugi vzrok so lahko sociokulturni dejavniki. Jeza je pogosto obravnavana v negativni luči - naučeni smo, da je prav, da izražamo tesnobo, žalost ali druga čustva, ne pa jeze. Rezultat tega je, da se jeze ne naučimo upravljati konstruktivno. Raziskave so pokazale tudi  pomembno vlogo družine.

Najboljša rešitev pri kontroliranju in upravljanju jeze je, da odkrijemo, kaj povzroča našo jezo. Na podlagi tega lahko razvijemo strategije, ki nam pomagajo nadzorovati sprožilce jeze do te mere, da jih lahko brez težav uravnavamo in nadzorujemo in nas ne vodijo do izbruhov jeze. Nekaj strategij za kontroliranje jeze pa sledi naslednjič.