Pred nekaj dnevi smo ugotavljali, kaj obrambni mehanizmi sploh so. No, menim, da je pomembno tudi to, da vemo, kdaj in zakaj je dobro, da obrambne mehanizme uporabljamo. In nasprotno – kdaj in zakaj njihov učinek ni tako blažilen. Za začetek pa najprej dve skupini bolj sofisticiranih obrambnih organizacij.

NEVROTIČNI OBRAMBNI MEHANIZMI

• Racionalizacija

Primer: Ko sicer pridna učenka, ki pa se na tokratno preverjanje znanja ni pripravila, v šoli dobi nezadostno, vsem razlaga, da je slabo oceno dobila zato, ker jo ima učitelj na piki.

Pri racionalizaciji se pritisku teženj in bojazni izognemo tako, da poiščemo racionalno logično razlago. Torej namesto, da bi navedli pravi razlog lastnih pomanjkljivosti ali neuspeha, najdemo takšnega, ki je videti razumnejši in (za nas) sprejemljivejši.

• Potlačevanje

Primer: Poročena ženska se zaljubi v drugega moškega. Znajde se v težavni situaciji, saj jo ogrožajo njena lastna čustva, ker se ne ujemajo z njeno predstavo o zvesti ženi. Svojo “prepovedano” ljubezen potlači, saj bi v nasprotnem primeru soočenje z njenimi lastnimi čustvi ogrozilo njeno samospoštovanje.

Represija oziroma potlačitev je verjetno najbolj znan obrambni mehanizem, ki ščiti posameznika pred impulzi in spomini, ki bi lahko povzročali tesnobo, bojazen ali občutek krivde, če bi se jih oseba zavedla. Oseba torej neprijetne dogodke in konflikte izrine iz zavesti tako, da jih potlači v nezavedno. S tem so neprijetni dogodki navidez pozabljeni, niso pa odstranjeni - nasprotno, ti dogodki še naprej vplivajo na obnašanje in postanejo krivi za številne nezavedne probleme in komplekse.

• Obračanje v nasprotje

Primer: Zaposleni sovraži svojega sitnega in nerazumevajočega šefa, a če bi šef to opazil, bi ga lahko odpustil. Svoja agresivna čustva zato potlači, navzven pa izraža pretirano uslužnost, vljudnost in ljubeznivost, ter sodelavcem razlaga: “Šef je super, zelo rad se družim z njim.”

Pri obračanju v nasprotje gre za to, da neko težnjo nevtraliziramo z nasprotujočo emocijo. Torej čustvo, ki za nas ni sprejemljivo, potlačimo, v zavesti pa se izrazi kot nasprotno čustvo.

• Regresija

Primer: V družino (kjer je že en otrok) se rodi otrok. Sedemletni otrok, ki je ljubosumen na dojenčka, začne spet govoriti kot dveletni otrok, sesati prst in močiti posteljo. Vrne se k dejavnostim, ki so v preteklosti uspešno pritegnile materino pozornost.

Regresija pomeni vračanje na primitivnejši nivo delovanja, in sicer zato, da bi omilili pritisk anksioznosti. Pomeni povratek na zgodnejšo razvojno raven, ki ga oseba uporablja kot obrambni mehanizem zato, da bi ji bile postavljene manjše zahteve, kaže pa se v različnih oblikah vedenja, npr. jokanje, pretep …

ZRELI (ZDRAVI) OBRAMBNI MEHANIZMI

• Kompenzacija

Primer: Zelo znan je primer atenskega govornika Demostena, ki je poleg tega, da je imel šibek glas, tudi precej jecljal. Vseeno je s pomočjo veliko volje, truda in vaje postal eden najslavnejših in najuspešnejših govornikov v tistem času.

V domišljiji ali v realnosti s časovnim zamikom odpravimo deficit pri uresničevanju nekih teženj. Kar enostavno pomeni le to, da primanjkljaj na nekem področju nadomestimo z uspehom na nekem drugem področju. S tem, ko smo vsaj na nekem področju uspešni, povečamo občutek lastne vrednosti. V najbolj intenzivni obliki (nadkompenzaciji) pa z voljo in vztrajnostjo nek primanjkljaj odpravimo in se uveljavimo prav na tem, načeloma šibkem področju.

• Sublimacija

Primer: Oseba, ki je zelo agresivna in ima potrebo to agresijo izraziti, postane mesar. Tako ima priložnost, da napetost sprosti na družbeno sprejemljiv način.

Sublimacija je podobna kompenzaciji, razlika je le v tem, da pri sublimaciji nezaželene impulze zadovoljimo na družbeno primeren način. Deficit na nekem področju ali zadovoljevanje socialno nesprejemljivih želja torej poskušamo skušamo omiliti tako, da uresničimo nekatere druge težnje, ki pa so socialno sprejemljive. Freud je menil, da sta znanost in umetnost tipičen primer, kako nekdo libidne (seksualne) težnje izpolnjuje na drugem področju (znanstvenem).

• Pa še nekaj …

Obrambni mehanizmi so značilni za vse ljudi. Delujejo avtomatično, pod pragom zavesti in imajo tako pozitiven kot tudi negativen vpliv na naše življenje. Pozitivne strani obrambnih mehanizmov so na primer zaščita integritete ega, ohranjevanje občutka samospoštovanja, čustvene stabilnosti in odnosov z drugimi ter pomoč pri ublažitvi neprijetnih emocij (npr. anksioznost), kar posamezniku omogoči lažje soočenje z dano situacijo. Po drugi strani pa imajo tudi negativne učinke, saj spremenijo naše zaznavanje ali razumevanje notranjega in zunanjega dogajanja ter omejujejo posameznikovo spontanost pri odzivanju na situacijo.

Obrambni mehanizmi običajno delujejo v skupinah in drug drugega ojačujejo. Tudi oseba z dobro notranjo strukturo (torej psihično povsem zdrava oseba) lahko uporabi katerokoli obrambo. Kar pa kaže na nevarnost, je rigidno ponavljanje enih in istih svežnjev obramb (npr. sveženj kompenzacija, obračanje v nasprotje in sublimacija pogosto najdemo pri pacientih z bipolarno motnjo). To, kdaj je uporaba obrambnih mehanizmov zdrava, pa je odvisno tudi od ostalih dejavnikov, na primer pogostosti uporabe, starosti osebe, konteksta in drugih dejavnikov.