Obrambni mehanizmi so meni osebno eno najbolj fascinantnih področjih znotraj psihologije. Najverjetneje zato, ker sodijo na tisto raven, ki je sicer nezavedna, vendar pa jih je mogoče, predvsem takrat, ko imamo dovolj visoko stopnjo samozavedanja in osebne zrelosti ter obrambne mehanizme poznamo dovolj, do določene mere ozavestiti in nanje vplivati.

Kaj so obrambni mehanizmi?
Gre za vzorce mišljenja, čustvovanja in/ali vedenja, ki so relativno nenamerni in se pojavijo v različnih situacijah – takrat, ko je ogroženo posameznikovo samospoštovanje. Pojavijo se torej takrat, ko se mora oseba soočiti z lastno neprijetno lastnostjo, ob kateri doživlja sram, krivdo ali podobna neprijetna čustva. Ker bi to lahko vplivalo na posameznikovo slabo podobo o samem sebi, človek išče načine, da to prepreči ter uporablja pristope, pri katerih je njegov ego najmanj ogrožen. Če gledamo na obrambne mehanizme z vidika psihoanalize, predstavljajo obrambni mehanizmi tiste procese, s pomočjo katerih poskušamo razreševati konflikte med gonskimi težnjami, čustvi ter okolico.

Obrambne mehanizme lahko ločimo glede na to, ali gre za bolj primitivno ali bolj sofisticirano obliko. Delimo jih torej na arhaične (ali psihotične), sledijo jim primitivni (borderline), sofisticirani (nevrotični) ter “normalni” oziroma zreli. Tokrat bomo govorili o prvih dveh skupinah, torej bolj primitivnih oblikah obrambnih mehanizmov.

ARHAIČNI (PSIHOTIČNI) OBRAMBNI MEHANIZMI

• Zanikanje

Primer: Ženska že več let živi v ljubezenskem trikotniku. Ker tega niti ne poskuša skriti, je videti, kot da vedo vsi. No, vsi, razen njen mož. Dokazi so več kot očitni, on pa si zatiska oči pred resnico in to zanika.

Zanikanje je podobno doživljanju majhnega otroka, ki še ni sposoben doumeti, da obstaja tudi tisto, česar tisti trenutek ne vidi. Zanikanje nam preprečuje, da bi resnično zaznali nek neprijeten dražljaj, in sicer s tem, da izključi ali izkrivi zaznavo. Iz zavesti odstranimo vse tisto, kar je zanjo nesprejemljivo. Ali z drugimi besedami, dejstvo, s katerim se mora oseba soočiti, je preveč boleče, da bi ga lahko sprejela, zato ga zanika ter kljub prepričljivim dokazom o nasprotnem trdi, da je neresnično.

• Projekcijska identifikacija

Primer: Moški, ki doživlja konflikte v zakonu, lahko podpihuje znanca, naj nekaj stori s svojim zakonom, potem pa mu ”stoji ob strani” (v resnici preko identifikacije navidezno razrešuje svoj problem).

Pri projekcijski identifikaciji gre v bistvu za to, da se nekih svojih negativnih notranjih vsebin (lastnosti, misli …) znebimo tako, da jih vrinemo v nekoga in ga tako prisilimo, da se z njimi ukvarja, sami pa se z njim identificiramo. Da bi se torej izognili lastni negativni podobi, nezaželene misli, občutke, lastnosti pripišemo  drugi osebi. Tej osebi ostanemo blizu in mu (dejansko sebi) pomagamo rešiti ta problem.

MEJNI (BORDERLINE) OBRAMBNI MEHANIZMI

• Premeščanje

Primer: Oče pride domov iz službe, razjarjen zaradi šefa, ki ga je po krivici nadrl, on pa si mu ni upal povedati, kar mu gre. Takoj ko vstopi skozi vrata, prične vpiti na ženo, ker kosilo še ni na mizi.

Premeščanje se pojavi takrat, ko nekega čustva ne izrazimo v odnosu do tiste osebe, kateri je namenjeno, temveč ga prenesemo na nekoga drugega. Premeščanje običajno uporabljamo za uravnavanje jeze ali ostalih agresivnih čustev. Jeze na primer ne izražamo tam, kjer je bila povzročena, saj bi nas to ogrozilo. Zato jo raje stresemo tja, kjer to za nas ni ogrožajoče, ampak (bolj) sprejemljivo.

• Internalizacija (ponotranjenje)

Primer: Po nekaj terapevtskih srečanjih se prične pacient podobno oblačiti kot njegov terapevt, posnema njegov način govora in celo začne uporabljati nekatere njegove fraze.

Včasih se boljše počutimo tako, da si prilastimo dobre lastnosti nekoga drugega. Pri introjekciji gre torej za ponotranjanje predstav o objektu (nekom drugem) in spremembo teh predstav v del sebe.

• Projekcija

Primer: »Ne prenesem ljudi, ki ne znajo drugega, kot opravljati« reče ženska svoji sosedi po tem, ko sta pri kavi dobro uro obdelovali vse skupne prijatelje in znance.

Pri projekciji lasten nezaželeni impulz (misel, željo, kritiko …) zaradi nesprejemljivosti pripišemo drugi osebi. Oseba se na ta način na videz znebi nekaterih svojih vsebin, lastnosti in teženj, in sicer tako, da jih projecira na nekoga drugega.

• Obračanje proti sebi

Primer: Shizofrena pacientka je skušala narediti samomor zaradi spora z materjo. Med terapijo je povedala, da je hotela uničiti tisti del sebe, ki predstavlja njeno mamo.

Z uporabo mehanizma obračanje proti sebi se nasprotno kot pri projekciji rešimo sovražnih impulzov do drugega. Če so ti impulzi prenevarni, jih obrnemo proti sebi, kar posledično lahko vodi celo v karakterni stil samodestruktivnega vedenja (npr. mazohizem).

Najbrž ste, podobno kot jaz, sebe prepoznali v marsikateri točki. V kratkem pa sledi še sklop nekoliko bolj prefinjenih, a zato nič manj običajnih obrambnih mehanizmov.