… in 99% perspiracije. Vsaj tako je trdil Thomas Alva Edison. No, priznamo mu lahko ogromno zaslug in kljub temu, da velja za prototip ustvarjalne osebe, se z njegovo trditvijo ne morem popolnoma strinjati. Inspiracija je vsekakor zelo pomembna, ko govorimo o ustvarjalnosti.

A kaj sploh je ustvarjalnost? Splošne in popolnoma veljavne definicije seveda ni. Veliko avtorjev pa opredeljuje ustvarjalnost kot proces, pri katerem rezultat predstavljajo originalni in hkrati uporabni dosežki (sem sodi vse od idej do tehničnih pripomočkov).

Bistven del ustvarjalnosti je originalnost oziroma izvirnost. To pomeni, da ta dosežek predstavlja nekaj novega, svojstvenega, redkega, v najboljšem primeru celo enkratnega in neponovljivega. Drugi del, ki je  prav tako izrednega pomena, pa je uporabnost oziroma ustreznost. Nič nam ne pomaga, če se domislimo nečesa originalnega, a popolnoma neuporabnega. Marsikdaj so izvirne tudi otroške ideje ali blodnjave zamisli duševnega bolnika, ki pa s problemom nimajo nič skupnega, ciljem ali nalogi ne ustrezajo in so posledično popolnoma neuporabne. Težava se pojavi v primeru, ko je uporabnost neke rešitve v določenem času nična, vendar se lahko kaj kmalu vse obrne na glavo. Koliko idej različnih znanstvenikov je za časa njihovega življenja veljalo za nore? Uporabnost ustvarjalnega dosežka moramo torej razumeti na dolgi rok. Prav zato je težko opredeliti, kdaj je nekaj res ustvarjalnega in kdaj samo nora neuporabna zamisel.

Ustvarjalnost je sčasoma pridobivala na pomenu in danes predstavlja neke vrste ideal. In čeprav je ustvarjalnost zelo neoprijemljiv in večznačen pojem, je pri njej kar nekaj zadev, ki jih je koristno poznati. Kot na primer to, da ustvarjalni proces običajno poteka skozi različne faze. Opis teh faz je v osnovni obliki nastal že leta 1926 (Wallas) in se preko let bistveno ni spreminjal.

1.faza = preparacija

V prvi fazi, fazi priprave, se posameznik spozna s področjem, na katerem pričakuje ustvarjalni dosežek. Najprej se seznani se s problemom, ga analizira in zbira pomembne informacije. V drugem delu prve faze  posameznik preizkuša različne predpostavke in ideje. V tej fazi igrata najpomembnejšo vlogo spomin in učenje, za uspeh pa sta pomembna interes in določena mera radovednosti.

2.faza = inkubacija

Pred drugo fazo se pogosto pojavi frustracija, ko problema nikakor ne moremo rešiti. V tej fazi, obdobju navideznega počitka, zbrane informacije in pridobljeno gradivo na videz spi. Na prvi pogled se zdi, da smo zastali in da se ne dogaja prav ničesar. O rešitvi problema ni ne duha ne sluha. V fazo inkubacije včasih vstopimo tudi zavestno, ko se na primer odločimo, da bomo nekaj “prespali”. Bistvo inkubacije je v tem, da se v tem času problem ponotranji. Z njim se ne ukvarjamo več na zavestni ravni, temveč deluje na področju nezavednega, zato se na zunaj ne dogaja ničesar. Za to fazo je značilno, da se počutimo negotovi, pogosto se bojimo ali smo celo prepričani, da do rešitve sploh ne bomo prišli.

3.faza = iluminacija

V tretji fazi pride do uvida. Ob tem se vedno spomnim na Arhimeda in njegovega vzklika “Hevreka!”, ko se mu je ob namakanju v kadi naenkrat posvetila rešitev. Ta zgodba je idealen primer, kako do rešitve pride v okoliščinah, ki so za reševanje problemov precej nenavadne – ne med razmišljanjem o problemu, temveč ob igranju košarke, ob čiščenju oken ipd., skratka v stanju sproščenosti in neobremenjenosti s problemom. V tem času naj bi ideja pripotovala iz predzavestnega dela v našo zavest. Ideje in rešitve se hitro pojavijo, a tudi hitro izginejo iz zavesti. Iluminacija je pravzaprav posledica preteklega dogajanja. Seveda je poleg motivacije in določenih sposobnosti v tej fazi pomembna tudi odprtost, tolerantnost do negotovosti in pripravljenost tvegati, v teh fazi pa ponavadi občutimo razburjenje.

4.faza = verifikacija

V zadnji fazi, fazi preverjanja rešitve, gre za kritično ovrednotenje dobljenih rezultatov. Ta faza mora biti jasno ločena od ostalih faz in resnično izvedena šele na koncu, saj v nasprotnem primeru zavira nastajanje ustvarjalnih idej.

Pohvalno je, da se ustvarjalnost ne zanemarja več, na kar kaže tudi to, da so v zadnjih letih pričeli nadarjenost učencev ugotavljati tudi s pomočjo testov ustvarjalnosti. Gre za Torrance-ove testeustvarjalnega mišljenja, ki so eni bolj kompleksnih psiholoških testov. Samo izvajanje poteka v razredu in je precej enostavno, težava pa se pojavi pri vrednotenju podanih idej – kdaj je nekaj originalno in uporabno, kdaj pa povsem običajno. Glede na to, da so testi preizkušeni in se mora izvajalec ter oseba, ki jih vrednoti, za to posebej usposobiti, so najbrž na pravi poti.