Prepričana sem, da vsako izmed vas pozna nekoga, ki se neprestano pritožuje nad slabim počutjem. Pogosto ga boli glava in včasih kar cel dan prespi. Sprva ga obtožujete, da želi zgolj privleči pozornost, da je hipohonder, da si izmišljuje. Sčasoma pa ugotovite, da ima oseba resnične težave. Zanimivo pri vsem tem pa je, da je dotična oseba obiskala cel kup različnih zdravnikov in priznanih specialistov, a nihče ne ugotovi, kaj je vzrok njenim glavobolom. Vam je zgodba poznana?

Opisana oseba je primer posameznika s psihosomatsko motnjo, ki jo moramo najprej jasno ločiti od hipohondrije. Za hipohondrijo je značilno, da je oseba patološko preokupirana s stanjem lastnega telesa, pa čeprav ni z njo dejansko nič narobe. Pri psihosomtaskem obolenju pa telesna bolezen resnično obstaja, le fiziološkega vzroka zanjo ni.

Pomembno pa je, da ločimo tudi med običajnimi psihosomatskimi reakcijami in psihosomatskimi motnjami. Psihosomatske reakcije doživljamo pogosto in kot take predstavljajo normalen odziv telesa na stresno situacijo – npr. izguba apetita, ko nas zapusti naš partner. Za psihosomatske reakcije je značilno, da kmalu po tem, ko se situacija (ki je sprožila ta odziv) umiri, izginejo.

Ko pride do stopnjevanja psihosomatskih reakcij in se te ob odpravljanju situacije še naprej pojavljajo, to tako močno vpliva na posameznikovo delovanje, da se lahko razvije v psihosomatsko motnjo. Pojavljajo se številne zdravstvene težave, kljub vsemu pa različne zdravniške preiskave ne odkrijejo vzroka obstoječim problemom.

V enem stavku lahko psihosomatske bolezeni torej opredelimo kot tiste bolezni, pri katerih imajo pri nastanku pomembno ali celo odločilno vlogo (dokazljivi) psihični dejavniki, patološke spremembe pa se kažejo kot (ne)popravljive okvare organov.

Pri psihosomatskih težavah je prisotna dejanska telesna bolezen, zaradi katere bolnik tudi fizično trpi. Pri tem so osnovni čustveni problemi najpogosteje zunaj njegove zavesti, saj se bolnik duševnega trpljenja ne zaveda (razen tistega, ki je posledica telesne bolezni). Tako je ena od funkcij bolezni tudi ohranjanje samospoštovanja in občutka lastne vrednosti. Oseba se na nek način oddalji od bolezni, vanjo projecira marsikatero nezaželeno in/ali nedopustno vsebino ter jo prepozna kot krivca za lastno nemoč, neasertivnost, neaktivnost ipd. Bolezen postane vzrok in opravičilo.

Psihološki dejavniki imajo pomembno vlogo pri nastanku in poteku številnih telesnih bolezni, vendar pa vloga in pomen posameznih psiholoških dejavnikov še nista natančno pojasnjena. Na podlagi psihoanalitičnih teorij na primer psihosomatske bolezni nastanejo zaradi potlačenih čustev jeze in krivde. Nekateri pa poudarjajo predvsem osebnostne značilnosti, med katerimi naj bi bili odločilni neustrezen način spoprijemanja z vsakdanjimi življenjskimi problemi ter nezmožnost ustreznega uravnavanja čustvene napetosti.

Psihosomatske motnje so v večji meri prisotne pri tistih, ki imajo več težav s prepoznavanjem čustev pri sebi in drugih ter imajo težave z njihovim izražanjem in se le-ta odražajo skozi telesne reakcije. Seveda pa ima posebej v današnjem času močan vpliv tudi naš način življenja, ki je običajno hiter, stresen, z neurejeno prehrano ipd.

Samo kot primer: sovražnost in zamerljivost pospešujeta pretok hrane, prestrašenost, anksioznost in depresivne misli pa zmanjšujejo izločanje kisline, pretok in gibljivost želodca.

Ali neko bolezen opredelimo kot psihosomatsko ali ne, je v veliki meri odvisno od tistega, ki opravlja diagnostiko. Astmo je na primer mogoče razumeti kot alergično reakcijo ali pa kot krik otroka po mami. Zato raziskovalci opozarjajo, da lahko o psihosomatskih motnjah upravičeno govorimo le takrat, ko so telesne spremembe dokazljive, psihičen konflikt pa je mogoče povezati z dejanskimi okvarami.

Diagnoza je otežena tudi zato, ker psihosomatski bolnik ne govori o svojih konfliktih in problemih. Njegove možnosti razumevanja in interpretacije ne priznavajo povezanosti med psihičnim in telesnim, poleg tega ta oseba uporablja obrambne reakcije. Prehitra psihosomatska diagnoza bi ga še bolj oddaljila od ozdravljenja ali celo pomenila napoved boja, ki se kaže tudi v menjavi zdravnika.

Posledica diagnoze pa je tudi kasnejša terapija. Če prepoznamo bolezen kot psihosomatsko, je potreben celovit pristop k bolniku in bolezni, ki vključuje tudi ugotavljanje bolnikovih emocionalnih težav ter njihovo povezanost s telesno boleznijo, občiajno s pomočjo pshioterapije.

Težava pri psihoterapiji ljudi s psihosomatskimi boleznimi je torej predvsem v tem, da se ti ljudje pritožujejo zaradi telesnih težav in se vloge psiholoških dejavnikov običajno ne zavedajo. Pacienti s psihosomatskimi motnjami se ponavadi tudi težje ukvarjajo s svojimi čustvenimi problemi, zaradi česar je potek psihoterapije počasnejši.