Ko se dve osebi prvič srečata, se najprej ocenita. Vsaka oseba o drugi osebi vzpostavi mnenje in oblikuje se tako imenovani prvi vtis. Slednji se oblikuje tudi takrat, ko posameznik drugo osebo vidi le za zelo kratek čas.

Se vam zdi nepošteno, da si nekdo ustvari mnenje o nas, čeprav nas sploh ne pozna? Da nas zavrača, čeprav se z nami niti rokoval ni? Da mu nismo všeč, pa čeprav se z nami sploh ni pogovarjal?

Fenomen prvega vtisa je bil dolga leta pomembno področje raziskovanja. Mnogi raziskovalci so se ukvarjali s tem, kako in zakaj ljudje ustvarjamo mnenja o drugih, čeprav o njih ne vemo (skoraj) ničesar.

Vsaka oseba nosi s sabo kombinacijo različnih kompleksnih informacij. Kljub temu osebo, ki jo na novo spoznamo, hitro ocenimo glede na to, ali nam je všeč ali ne. Pravijo, da osebo ocenimo v prvih nekaj sekundah (pojavljajo se različna mnenja glede natančne številke). Hkrati pa ne smemo pozabiti, da smo tudi sami ocenjeni – pa čeprav nas ta nekdo le na hitro pogleda.

Ljudje na drugih ljudeh opazimo vizualni izgled in vedenjske značilnosti, osebo na hitro ocenimo od glave do peta. V samo nekaj sekundah tako na druge ljudi naredimo neizbrisen vtis. V nekaj trenutkih nas ljudje obsodijo. Nekatere lahko navdušimo, ostale razočaramo.

V splošnem lahko lastnosti, ki jih ocenjujemo pri drugih ljudeh, ko ustvarjamo prvo oceno, razdelimo v dve skupini, in sicer sta to kompetentnost ter fizična privlačnost. V splošnem imamo radi ljudi, ki so inteligentni, privlačni, socialno spretni in sposobni. Glede inteligentnosti, privlačnosti in socialnih spretnosti ni bistvenih razlik, vrsta sposobnosti pa je odvisna od vrste odnosa, ki ga z osebo želimo vzpostaviti. Tako se na primer sposobnosti, ki jih zahtevamo/pričakujemo od avtomehanika razlikujejo od sposobnosti, ki jih mora imeti zdravnik. Avtomehanik mora veliko vedeti o avtomobilih, profesor pa mora biti dober pri poučevanju.

Naši možgani torej ustvarijo prvi vtis tako, da sestavijo celoto vseh signalov, ki jih pridobijo v izkušnji z novo osebo. Kako dobra in natančna je ta ocena, pa je  odvisno od osebe, ki opazuje in od osebe, ki je opazovana.

V zelo kratkem času, pogosto so za to potrebni le delčki sekunde, torej procesiramo številne informacije, ki se vežejo na dotično osebo. Zato tudi ni presenetljivo, da pri oblikovanju prvega vtisa pogosto delamo napake.

Zagotovo ste že slišali za halo efekt ali halo učinek, ki se ga pogosto izpostavlja v šolski situaciji. Halo učinek se pojavi, ko na podlagi prvega vtisa (primer iz šolske situacije: prva ocena v šolskem letu je negativna), oblikujemo celostni vtis o osebi in v skladu s tem vtisom ocenjujemo vse njene lastnosti, čeprav nismo imeli nikdar priložnosti spoznati, kakšna je njihova dejanska izraženost (vse poznejše ocene so slabše, čeprav učenec kasneje pokaže odlično znanje). Pri tem gre torej za tako imenovano generalizacijo oziroma posploševanje, ko nas ena lastnost osebe tako zaslepi, da drugih lastnosti sploh ne opazimo.

Poleg tega se pri oblikovanju mnenja o neki osebi v kratkem času ne zavedamo, da je obnašanje osebe odvisno od situacije. Ta ista oseba se lahko v drugačni situaciji vede popolnoma drugače (primer: oseba se, ko pride v množico, vede bistveno bolj zadržano kot takrat, ko smo z njo na samem). Napake pri oblikovanju prvega vtisa pa so tudi posledica naših stereotipov.

Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je prvi vtis, ko je enkrat vzpostavljen, težko spremeniti. No, nekoliko ga pod vplivom izkušenj že prilagodimo, težje ga je popolnoma obrniti. Pogosto je tako predvsem zaradi naših pričakovanj. Od osebe, ki smo jo ocenili kot nesramno in samovšečno, ne pričakujemo prijaznosti in pohvale in se v skladu s tem do nje tudi obnašamo (do nje smo lahko bolj zadržani ali neprijazni).

Ampak vse skupaj ni tako hudo, kot izgleda. Seveda se velikokrat zmotimo, vendar še bolj pogosto imamo prav. Raziskave so namreč pokazale, da ljudje postavimo relativno natančne in zanesljive ocene, ki temeljijo na hitrem ogledu, celo takem, ki traja nekaj sekund. V enem izmed eksperimentov so poskusnim osebam pokazali posnetek, na katerem so različni kandidati za neko delovno mesto pozdravili osebo, ki je kasneje z njimi vodila razgovor. Posnetki so bili dolgi med 20 in 32 sekund. Poskusne osebe so nato ocenile kandidate na različnih atributih, npr. všečnost, samozavest ipd. Njihove ocene se niso bistveno razlikovale od ocene izkušenih, treniranih oseb, ki so s kandidati izvedle 20 minut dolg osebni razgovor.

Zaključimo lahko z nasvetom psihologa, ki se ukvarja s hitrimi sodbami ljudi in verjame v njihovo natančnost. Gospod trdi, da osebnosti ljudi ne ocenjuje uspešno nekdo, ki je pameten, temveč tisti, ki preživlja čas med ljudmi in z njimi.

Za željne podrobnega znanja pa še nevrološka razlaga.