1. Psiholog = psihiater

Velikokrat se dogaja, da ljudje ne vedo točno, kakšna je razlika med psihologijo in psihiatrijo, čeprav je le-ta precej jasna. Želijo psihologa, čeprav potrebujejo psihiatra in obratno.
Pa poglejmo razliko. Psihiater je zdravnik, doktor medicine, ki je končal medicinsko fakulteto in opravil specializacijo iz psihiatrije. Ukvarja se z odkrivanjem in zdravljenjem pretežno organskih duševnih motenj, nevrotskimi motnjami, motnjami osebnosti, duševno manjrazvitostjo, čustvenimi motnjami … Bolezni navadno zdravijo z zdravili - antidepresivi, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja ali pomirjevali - pogosto zdavljenje kombinirajo s psihoterapijo. Psihiater se od psihologa razlikuje v tem, da ne more izvajati psihološkega testiranja.
Psiholog mora končati študij psihologije. Na splošno se psiholog ukvarja s psihološkimi procesi pri človeku. Z zdravstvom se povezuje le v manjši meri, saj se le manjšina  psihologov podobno kot psihiatri ukvarja z duševnimi motnjami. Psiholog torej razen v primeru, ko je specialist klinične psihologije, ne dela v zdravstvenih domovih, poleg tega je ključna razlika v primerjavi s psihiatrom ta, da ne more izvajati zdravljenja z zdravili (saj jih zaradi nemedicinske izobrazbe ne sme predpisovati), temveč s pomočjo psihoterapije. Velika večina psihologov dela na drugih področjih, zaposleni so na primer v šoli (kot učitelji ali kot svetovalni delavci), v vojski, športu, marketingu …

2. Zdaj mi gotovo bereš misli!

Nekateri tega enostavno ne želijo verjeti, a psiholog nima nobenih nadnaravnih sposobnosti. Ne zna brati misli, ne more napovedovati prihodnosti in ne “vidi” v možgane. Prav tako nima psiholog nobene želje analizirati (ne)znancev, se večinoma ne ukvarja z vsako izrečeno besedo, skratka ne postavlja diagnoze vsakemu, ki ima nekaj minut časa. Nikoli. To je nekako tako, kot če bi od programerja pričakovali, da v prostem času popravlja računalnike vsem svojim prijateljem. Zato boste psihologa s podobnimi opazkami zagotovo razjezili. Kar že vodi do naslednje točke …

3. Kako si slabe volje, saj si vendar psiholog!

Tudi psihologi so običajni ljudje – ljudje z lastnimi težavami in problemi. Kar pomeni, da se obnašajo popolnoma enako kot ostali ljudje. Torej jasno je, da tudi psiholog znori, se jezi, kriči in razbija, je nesrečen, ima krize identitete in včasih ne ve, kaj bi sam s sabo. Tudi psiholog ne more ostati nevtralen, ko ga nekaj iztiri. Bo že držalo, da imajo psihologi zaradi svoje izobrazbe in znanja nekoliko boljši vpogled v svoja doživljanja, vendar to ne pomeni, da se zavedajo vseh težav, ki jih imajo in tudi vseh težav ne znajo ali ne zmorejo rešiti. Vendar to seveda ne pomeni, da so se za študij psihologije odločili zato, ker so želeli odpraviti svoje težave.

4. Psiholog bo rešil vse moje težave.

Psihologa ne moremo primerjati z mehanikom, h kateremu pelješ pokvarjen avto, on pa ti ga bo popravil in mastno zaračunal. No, slednje je mogoče že res (vendar tudi to ne velja za vse), definitivno pa ne bo psiholog rešil težave za vas, ampak vam bo samo pomagal, svetoval, vas usmerjal, odkrival, razkrival, predlagal … da se boste vrnili na pravo pot ali to pot sploh odkrili. Psiholog ne more osebe pripraviti do tega, da nekaj naredi, ne more nekoga prisiliti, da se spremeni, niti se ne more spremeniti namesto njega. Lahko pa ga usmerja in spodbuja, da to sam stori.

5. Pogovarjam se lahko tudi s prijateljem.

Seveda se lahko, vendar pogovora s psihologom ni mogoče enačiti s pogovorom s prijateljem/znancem. Delo psihologa ni samo to, da posluša. Psiholog nudi strokovno pomoč, pozna različne tehnike, zna usmerjati in spodbujati, odkrivati problematične vsebine in smiselno voditi razgovor. Zna razumeti in prepoznati nezavedna ravnanja, potlačena čustva in še marsikaj drugega. Pri tem upošteva pravilo dvojnih odnosov ter ne obsoja. Prav tako posameznikovih težav ne bo razlagal nikomur, saj je to del  psihološkega etičnega kodeksa, podobno kot zdravnik, ki mora opraviti Hipokratovo prisego.

6. Psiho testi so larifari.

Psihološki testi niso kvizi, ki jih najdete v Cosmopolitanu ali Men’s Healthu. Včasih je težko razumeti, da s testi dejansko lahko do neke mere diagnosticiramo človeka. Psihološki testi so vse pogosteje uporabljeni predvsem na področju kadrovanja. Vsi testi, ki so uporabljeni v stroki, so večkrat preverjeni, standardizirani, validirani, imajo visoko zanesljivost in veljavnost. Večino testov razvijajo več let, vsak test ima specifična navodila in za nekatere je potrebna tudi posebna usposobljenost testatorja. Psihologija v resnici je znanost, ki meji med naravoslovjem in družboslovjem, ima pa svojevrstne metode raziskovanja (famozni poskusi s podganami so že zdavnaj mimo).

7. Ne bom obiskal psihologa, saj nisem nor!

Vsekakor tudi ne drži, da je psiholog koristen samo za ljudi z duševnimi motnjami. Kot že omenjeno, se z duševno bolnimi ukvarja samo klinični psiholog, ostali psihologi pa v psihoterapijo sprejemajo ljudi, ki imajo čustvene ali vedenjske težave in niso duševno bolni. Razlog za ta stereotip je ta, da se psiholog običajno percepira kot klinični psiholog, torej tisti, ki dela v zdravtsvenm domu in se dejansko ukvarja z duševno bolnimi osebami. Ni vsa psihologija klinična psihologija, prav tako kot ni Freud alfa in omega psihologije.

Pozna kdo še kakšen stereotip?