V 10 minutah pogovora se povprečen človek zlaže kar trikrat

Očitno bo letošnje poletje, vsaj kar se vremena tiče, bolj kot ne kislo. Ko nam narava tako zagode, da iz stanovanja najraje ne pomolimo niti nosa, je odlična izbira ogled kakega filma ali serije. Da pa vse skupaj ni stran zabrisan čas, je odlično, če se lahko ob tem še kaj novega naučimo.

Naj začnem, tako se spodobi, na začetku. Ko sem pred tremi meseci objavila post o prepoznavanju čustev, je Renton pustil zanimiv komentar, naj si ogledam serijo Lie to me (hvala, Renton). Moj odgovor se je glasil: “Definitivno bom pogledala vsaj prvi del.” Ker sem prototip prokrastinatorja, sem za to potrebovala kar nekaj časa. A zdaj že nestrpno čakam drugo sezono.

Na kratko, Lie to me je serija, katere glavni junak je dr. Cal Lightman. Dr. Lightman je vrhunski strokovnjak za ugotavljanje laganja. Skupaj s svojo ekipo preučuje obrazne izraze in govorico telesa, analizira obraz, telo, glas in govor oseb in na podlagi teh rezultatov odkriva, kdo laže in kdo ne. S pomočjo te analize lahko razbere čustva posameznika – odkriva prikrito jezo, seksualno privlačnost in ljubosumje. A Dr. Lightman ne odkrije samo to, kdaj nekdo laže, temveč tudi, zakaj.

Najbolj zanimiv del serije je dejstvo, da ima vsebina znanstveno dokazano osnovo. Serija sicer ni posneta po resničnih dogodkih, saj so primeri izmišljeni, vendar temelji na dejanskem delu in znanstvenih odkritjih dr. Paula Ekmana, ki tudi sodeluje pri nastajanju scenarija.

Paul Ekman je doktor psihologije, ki je z raziskovanjem obraznih izrazov in govorice telesa pričel že davnega leta 1954. Podobno kot glavni junak serije ima tudi Ekman svojo ekipo (Paul Ekman Group), s pomočjo katere to področje dejavno raziskuje. Ekman pri seriji aktivno sodeluje, saj poleg dela na scenariju vsak del tudi pokomentira, pri čemer izpostavi najpomembnejše dele, hkrati pa tudi opozori na nepravilnosti, neskladja ali napačne interpretacije.

Paul Ekman daje pri svojem delu in odkrivanju laži največji poudarek na obraznih izrazih. Ko želi oseba namerno prikriti ali nezavedno potlačiti lastna čustva, se v zelo kratkem času – 1/15 ali 1/25 sekunde – na njenem obrazu pojavi izraz, ki je večini neopazen. Tak izraz imenujemo mikro izraz.

Mikro izrazi nam povedo, da je neko čustvo sicer prisotno, a prikrito. Moramo pa se zavedati, da nam mikro izraz ne pove, kako ali zakaj je prikrito. Čustvo je lahko prikrito zaradi zavestne odločitve, ko oseba ve, kako čuti, a noče, da bi drugi to vedeli in želi zato čustvo prikriti (mož vara ženo, ker pa ne želi, da bi to izvedela, ob srečanju z ljubico prikriva občutja veselja). Prikrito čustvo pa je lahko posledica potlačitve, ko oseba ne ve, kako čuti (nekdo, ki ima homoseksualna nagnjenja, pa to zaradi nesprejemanja okolice potlači v nezavedno, bo nezavedno prikrival seksualno privlačnost do prijatelja). S pomočjo prepoznavanja obraznega izraza odgovora na vprašanje, zakaj je neko čustvo prikrito, ne moremo dobiti, saj je izraz v vsakem primeru enak. Prepoznamo pa lahko čustvo, ki je v ozadju, saj se mikro izrazi od čustva do čustva razlikujejo.

Mikro obrazni izrazi so prirojeni. To pomeni, da teh izrazov večinoma ne moremo nadzorovati, hkrati jih pa tudi ne moremo zaigrati. Mikro obrazni izrazi pa so tudi univerzalni. Ne glede na to, ali ste iz Ljubljane, New Yorka ali male afriške vasice – ko ste jezni, bo vaš obraz kazal enak izraz. Na tem mestu lahko izpostavim še zanimivost v zvezi z jezo. Ekman opozarja, da jeza ni najbolj nevarno čustvo, temveč ta neslavna zmaga pripada gnusu (pri tem navaja primer holokavsta).

V povezavi s serijo velja omeniti tudi Lightmanovo sodelavko Torres, ki naj bi imela naravni dar za prepoznavanje mikroizrazov (ostali liki v seriji so se tega priučili). Tudi to ni tako za lase privlečeno, saj sta Ekman in njegova sodelavka Maureen O’Sullivan (na njeni podlagi je nastal lik dr. Gillian Foster) ugotovila, da je med 20.000 ljudi, ki so jih testirali, 50 takih, ki imajo naravni dar za prepoznavanje mikro izrazov.

Ekman sicer trdi, da je mogoče vsakogar izučiti do te mere, da mikro izraze relativno lahko opazi, in v okviru svoje organizacije ponuja trening mikroizrazov. Trening je sicer plačljiv, Ekman pa trdi, da je po končanem treningu vsak izmed udeležencev sposoben s pomočjo mikroizrazov prepoznati osnovna čustva. Za poskus pa lahko preverite tudi demo, ki je krasen primer, za kaj pri stvari gre.

Ekman je s svojim delom dosegel velik uspeh. APA (American Psychological Association) ga je uvrstila med najboljše psihologe 20. stoletja. Obenem pa se strinjam se z revijo Time, ki je Ekmana v letu 2009 uvrstila med 100 najbolj vplivnih ljudi. Vsak članek o njem, vsak naslednji intervju z njim, ki ga preberem, mi to le še potrdi, saj njegovim fascinantnim ugotovitvam ni konca.

Človeški poligraf po imenu Paul Ekman torej obstaja.