In ja, se absolutno strinjam s tabo. V bistvu bi morali laži delit v različne skupine – zaenkrat sem jih našla vsaj 5: dobronamerne (to so take, ko malo olepšaš resnico izključno zato, ker ne želiš, da bi bil nekdo drug prizadet), zamolčane resnice (ko se sicer ne zlažeš, ampak nečesa ne poveš, kar je potem v bistvu tudi na pol laganje), zlonamerne (nesramne, grde, debele laži), nezavedne (te so tudi male in neškodljive, ko pravzaprav ne veš, zakaj si nekaj neresničnega rekel), pretiravanja (ko želiš izpasti čim boljše, pa zgodbico malo olepšaš, kaj dodaš … in se dejansko lažeš), pa sigurno se najde še kakšna vrsta. Grem raziskovat, če se je kdo znanstveno ukvarjal s tem

@Renton: Pobožne želje imaš! Ampak si pa nameravam kupit eno izmed njegovih knjig in če bo dovolj zanimiva, sestavim priročnik (potem ga pa prodajam naivnim babicam, preden gredo na tržnico)

Enkrat sem si kupil knjigo Read People Deeper, a sem šele doma ugotovil, da je to le tretjina znanstvenega pristopa, ostali dve pa sta nek new age mumbo jumbo z nekimi aurami in ne vem kakšnim crapom. Mogoče bo treba večkrat gledati to serijo.

Ali pa, Anja dearest, nam napišeš vodič? ))

Ampak … nekaj me pa vseeno muči. “Laganje” je, vsaj zame, beseda s strašno negativnim prizvokom (razen, kadar je izrečena v šali). Lahko bi imeli različne besede za laži v različnih situacijah in z različnimi stranskimi posledicami. Druga stvar: kaj praviš, a bi bil svet brez laži sploh znosen? So laži potrebne al bi nam bilo čisto krasno in lepo, če bi vsi vedno govorili samo resnico?

Primer: otrok se uči drsati. Ker je neroden, se še spotika in večkrat štrbunkne na rit. V staršu, ki je zraven, išče neko oporo, motivacijo oz. potrebuje kakršenkoli namig ali spodbudo. Skoraj vsak starš (ki ima rad otroka) bo rekel: “Saj bo šlo, super je bilo, daj še enkrat!” Kar je laž Kaj pa če bi starši namesto tega VEDNO rekli: “To ni bilo nič, še stati ne moreš na drsalkah, brezveze se trudiš, mogoče ti bo uspelo, mogoče ne.”

BTW, 28. septembra se začne druga sezona, yaaay!