Za mnoge je Sigmund Freud sinonim za psihologijo, psihoanaliza pa prototip psihoterapije. A kot običajno je v praksi resnica nekje drugje. V psihologiji namreč obstaja kup različnih paradigem/šol, znotraj katerih se oblikujejo različni pristopi k psihoterapevstkem svetovanju.

Psihoterapija je terapevtska metoda, ki se z namenom pomoči pacientu osredotoča na psihične mehanizme. V središču pozornosti je človekov kontakt/odnos s svetom in samim seboj. Če je ta kontakt/odnos moten, ga skušamo tudi s psihoterapevtskimi metodami spraviti v ravnovesje s splošno in za posameznika veljavno realnostjo.

Dejstvo je, da so nekateri pristopi bolj primerni za določene težave, drugi pristopi za druge. Da lahko ugotovimo, kateri tip psihoterapevtske metode je za določenega pacienta najbolj ustrezen, moramo napraviti klinično evaluacijo. V grobem ločimo štiri šole, in sicer psihoanalitično, humanistično-eksistencialno, kognitivno vedenjsko ter sistematsko, znotraj njih pa še posamezne oblike psihoterapije.

1. Psihoanalitična psihoterapija

Psihoanaliza je prva stvar, ki nam pride na misel, ko pomislimo na psihoterapijo. Psihoanalitična šola Izhaja namreč iz klasične Freudove psihoanalize, za katero je značilno, da je usmerjena na dinamično delovanje duševnosti (jaz, ego, superego). Bistvo analitskih pristopov je, da se osredotočajo na pomen in vpliv nezavednega, poudarjajo pomen zgodnjih razvojnih izkušenj za funkcioniranje posameznika ter težijo k emocionalni predelavi bolečih preteklih izkušenj. Do nezavednega skušajo prodirati s pomočjo različnih tehnik, npr. prostih asociacij, razlage sanj ipd. Seveda znotraj psihodinamične šole obstaja več pristopov, npr.:

• razvojno analitična psihoterapija
• Jungova analitična terapija
• Freudova psihoanaliza

2. Humanistična - eksistencialna psihoterapija

Humanistična psihologija daje največji pomen človekovi naravni težnji k uresničenju lastnih potencialov. Za humanistične terapije je značilno, da poudarjajo vzpodbujanje pacientovih sposobnosti za doživljanje občutkov ter razmišljanje in delovanje v skladju z zmožnostmi vsakega posameznika, da se samouresniči kot posameznik. Eksistencialni pristopi k psihoterapiji pa poudarjajo svobodo posameznikov, da izbirajo lastne življenjske izkušnje. Znotraj humanistično-eksistencialne psihologije ločimo na primer naslednje terapevtske šole:

• gestalt terapija: Pri gestalt terapiji v ospredju ni bolezen, temveč človek kot posameznik, ki nosi lastno odgovornost za svoj osebnostni razvoj. GT na življenjske probleme gleda predvsem kot na probleme v odnosih in komuniciranju ter poudarja dejanske izkušnje.
• transakcijska analiza: Pri TA ne gre samo za psihoterapijo, temveč tudi za celovito teorijo osebnosti, komunikacije in psihopatologije. Poudarja vzpostavitev dobrega stika s klientom in dogovor o dosegu želenih osebnostnih sprememb v mišljenju, čustvovanju in obnašanju.
• realitetna terapija: Gre za psihoterapijo, ki temelji na teoriji izbire in katere jedro predstavlja trditev, da ne glede na to, kaj se nam je v življenju zgodilo oziroma kaj smo doslej v življenju počeli, lahko v sedanjosti vedno izberemo vedenja, ki nam bodo pomagala bolje zadovoljiti naše potrebe zdaj in v prihodnosti.
• logoterapija: Osredotoča se na reševanje človekovih težav in stisk skozi njegovo možnost svobode in odgovornosti, pomen daje človeški motivaciji in volji do smisla.

Več informacij o gestalt terapiji lahko najdete na strani Inštituta za geštaltsko terapijo, o transkacijski analizi veliko vedo na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje in Društvu za transakcijsko analizo Slovenije, o realitetni terapiji pa lahko največ izveste v Društvu za realitetno terapijo Slovenije.

3. Kognitivna & vedenjska psihoterapija

Tradicionalna vedenjska terapija se osredotoča na spreminjanje vedenja s sredstvi klasičnega ali instrumentalnega pogojevanja/učenja. Kognitivno vedenjska šola pa razširja vedenjsko terapijo s tem, da vključuje pomen posameznikovega mišljenja pri nastanku, vzdrževanju in spreminjanju vedenja. Običajno je kognitivno vedenjski pristop usmerjen v klientove težave “tukaj in zdaj”. Šole znotraj kognitivno vedenjske paradigme so:

• vedenjska terapija: Njen cilj je spremeniti neustrezno ali neprilagojeno vedenje s pomočjo različnih oblik učenja.
• kognitivna terapija: V kognitivni terapiji je za uspeh zdravljenja ključen način, kako pacienti doživljajo oziroma interpretirajo določene dogodke, situacije. Poudarja dejstvo, da je to, kar posameznik čuti in način, na katerega se vede, v tesni povezavi z njegovim mišljenjem.
• vedenjsko-kognitivna terapija: Združuje omenjeni terapiji s tem, da vključuje pomen posameznikovega mišljenja pri nastanku, vzdrževanju in spreminjanju problemov.

Vedenjsko kognitivna terapija je še veliko več kot to, v Slovenije pa se o tem lahko izobražujete znotraj Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije.

4. Sistemska psihoterapija

V tej paradigmi se vsak sistem (skupina, družina, partnerska zveza) obravnava kot sklop med seboj povezanih enot. V sistemski teoriji se vsaka težava posameznika obravnava kot odraz motnje v celotnem sistemu. Sistemska terapija je usmerjena na celoten sistem, saj verjame, da so težave posameznika pomembno povezane s težavami, ki jih ima sistem (njegova družina, partner). Znotraj sistemske paradigme ločimo:

• družinsko terapijo: Družinska terapija vzroke za psihološke težave išče v družini in se zato tudi pri terapiji osredotoča na družino.
• partnersko terapijo: Podobno kot družinska terapija poudarja pomen partnerskega odnosa pri reševanju težav.
• nekatere skupinske oblike psihoterapije

5. Integrativna psihoterapija

Integrativna psihoterapija je psihoterapija, ki poskuša kombinirati prepričanja, strategije in tehnike več kot enega izmed omenjenih pristopov. Gre za psihoterapijo, ki povezuje različne poglede na funkcioniranje človeka s pomočjo mešanja tako glavnih načel kot tudi uporabe različnih tehnik, saj so njeni zagovorniki prepričani, da enega samega pravega pristopa ni. Integrativna psihoterapija poudarja pomembnost celostnega pristopa. Dejansko v praksi predvsem izkušeni terapevti razvijejo svoj kombiniran pristop.
V slovenskem prostoru lahko informacije o integrativni psihoterapiji dobite predvsem na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje, na Inštitutu Fritza Perlsa, pa še kje.