Ob začetku novega šolskega leta ponovno privrejo na plan številne teme, ki razburijo splošno javnost. Od dragih učbenikov do težkih torb, od ločevanja učencev do kredibilnosti učiteljev, od maturantskih izletov do dolgočasnih ekskurzij.

Vpletenost psihologije na šolskem področju je preko številnih delovnih mest, ki jih v šolstvu zasedajo psihologi, visoka. In predvsem pomembna, saj otrok v šoli preživi velik del svojega časa in mu na ta način šola predstavlja glaven okvir kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja. Tako so strokovnjaki sčasoma ugotovili (in nekoliko kasneje to prenesli tudi v prakso), da vseh otrok ne moremo obravnavati na enak način in začeli posebej obravnavati različne skupine učence, med njimi tudi nadarjene učence.

A težava se pojavi že pri sami definiciji nadarjenosti. Kot ponavadi enotna opredelitev, kaj nadarjenost je, ne obstaja. Glavni razlog pa tiči v tem, da je nadarjenost širok pojem, ki ga je mogoče najti na različnih področjih. Nadarjenost se namreč kaže v različnih oblikah in obsegih. Gospod Colin W. Taylor na primer meni, da ima takorekoč vsak posameznik specifične posebne sposobnosti in bi zato teoretično lahko vsak izmed nas veljal za nadarjenega ali talentiranega.

V preteklosti je bila pri identifikaciji nadarjenosti največja težava v tem, da so nadarjenost enačili z visoko stopnjo inteligentnosti. Seveda novejša spoznanja to enoznačno definicijo zavračajo in vse pogosteje upoštevajo tudi druga področja posameznikovih sposobnosti. Torrance, ki se ukvarja z raziskovanjem, ugotavljanjem in ocenjevanjem ustvarjalnosti, je ugotovil, da bi na ta način – z upoštevanjem zgolj najvišje inteligentnih otrok - izgubili kar 75% otrok, ki dosegajo visoke rezultate na testih ustvarjalnosti.

Najpogosteje uporabljena opredelitev nadarjenih učencev je ostala tista, ki trdi, da so nadarjeni učenci tisti, ki so pokazali ali visoke dosežke ali potencial na intelektualnem, ustvarjalnem, specifično akademskem, vodstvenem ali umetniškem področju. Ta definicija je pomembna iz dveh razlogov.

Prvič, sporoča, da so nadarjeni učenci lahko po eni strani tisti, ki imajo visoko splošno intelektualno sposobnosti, po drugi strani pa ne izključuje tistih, za katere je značilna specifična talentiranost na posebnem področju. V slovenskih krogih je mogoče celo zaslediti, da se tako loči nadarjene in talentirane učence. Nadarjeni učenci so tisti, za katere je značilna visoka splošna sposobnost, ki omogoča doseganje izjemnih rezultatov na več področjih hkrati, talentirani učenci pa so tisti, ki imajo visoke specifične sposobnosti, ki vodijo do uspeha na posebnih področjih.

Poleg tega definicija razkriva še eno do sedaj relativno prezrto plat, in sicer da se kot nadarjene učence ne evidentira zgolj tiste, ki so določene dosežke že pokazali, ampak tudi tiste, ki kažejo potencial. Te učence zaradi neizkoriščenega potenciala in slabšega učnega uspeha pogosto spregledajo. Pri učencih, ki so torej nadarjeni, a učno neuspešni, so pogoste opazne hiperaktivnost, slaba pozornosti, nezainteresiranost za šolo in udeležbo v šolskih dogajanjih, nizka samopodoba, čustvena in socialna nezrelost … skratka lastnosti, ki jih ovirajo, da bi svoj potencial razvili. Kljub temu nas te lastnosti in težave ne smejo “zaslepiti” pri odkrivanju nadarjenih učencev.

Odkrivanje nadarjenih učencev pa je vse prej kot enostavno opravilo. V postopku sodelujejo učitelji, šolska svetovalna služba, starši in po potrebi zunanji strokovnjaki. Vsak od njih lahko prispeva koristne informacije. Po zadnjih informacijah v slovenskem prostoru poteka identifikacija nadarjenih učencev tako, da jih učitelji najprej predlagajo, kasneje pa se jih oceni s pomočjo različnih testov sposobnosti in ustvarjalnosti.

Vendar se tu delo ne zaključi. Pomembno pa je, da se nadarjene učence spremlja in z njimi posebej ukvarja, saj tudi oni sodijo, pa naj se še tako nenavadno sliši, v skupino otrok s posebnimi potrebami.