Že zadnjih nekaj mesecev se v različnih medijih širom Slovenije pojavlja različna oblika oglasa pod imenom “Učitelj ve“, ki je nastala pod okriljem društva Bravo. Namen celotne akcije, ki se pravzaprav počasi že zaključuje, je ozaveščati ljudi o tem, da je disleksija težava, s katero se je potrebno soočati, hkrati pa želijo spodbujati še kakovostnejše delo z otroki z disleksijo. S pomočjo akcije iščejo Bravo učitelja leta, tistega učitelja, ki se v večji meri posveča otrokom z disleksijo in jim skuša pomagati. Poleg staršev so namreč ravno učitelji tisti, ki lahko otrokom z disleksijo najbolj priskočijo na pomoč. Za glavnega akterja so izbrali Gojca, ki večkrat poudarja, da ima tudi sam disleksijo.

Zagotovo je ta akcija veliko pripomogla k izpostavljanju problema, ki je precej razširjen, z ozaveščanjem ljudi pa osebe z disleksijo spravlja iz zadrege. Disleksija je sicer težava, ki traja vse življenje in je ni moč odpraviti, če pa jo dovolj zgodaj odkrijemo in obravnavamo, lahko oseba razvije primerne strategije in z njo brez večjih težav tudi shaja.

Disleksija (v preteklosti poimenovana legastenija) je kombinacija različnih težav, ki vplivajo na sposobnosti branja in pisanja. Najprej moram poudariti, da imajo osebe z disleksijo normalno stopnjo inteligentnosti ter nobenih senzornih (vizualnih ali slušnih) okvar. Prav tako disleksija ni posledica znižane motivacije, nespodbudnega domačega okolja ali česa podobnega. Disleksijo ločimo na pridobljeno in prirojeno. Pridobljena disklesija se pojavi pri ljudeh, ki jih je prizadela poškodba v možganih, čeprav prej niso imeli težav, prirojeno disleksijo pa opazimo pri otrocih, ko pričnejo odraščati.

Disleksija je bila prvič opisana že dobrih 100 let nazaj, ko so v enem izmed britanskih medicinskih časnikov opisali primer Percyja. Percy je bil 14-letnik, inteligenten, bister otrok, ki se nikakor ni mogel naučiti brati. Imel je pa tudi nekaj težav s črkovanjem. Percy je imel fonološko disleksijo, ki prizadane prenos med zapisom in izgovorjavo besede. Posameznik pri tem ne more zapisanih besed pretvoriti direktno v zvok ali izgovoriti napisanih besed, ki jih ni še videl. Ko so na primer Percyja vprašali, katera izmed naslednjih besed se rima na besedo “rite”, je izmed besed “rit” in “knight” izbral prvo, ker na pogled deluje podobno.

Če izenačimo načine ugotavljanja in kriterije določanja disleksije, potem velja podatek, da ima disleksijo med 5% do 10% otrok. Pogosto je družinsko pogojena in ne izbira med različnimi socialnimi statusi. Disleksija se pojavi v večini držav in mnogih jezikih. Kljub temu pa obstaja primer 17-letnega fanta A.S. - A.S. živi na Japonskem kot sin angleške matere in avstralskega očeta. Njegov prvi jezik je angleščina, a s šestimi leti je pričel obiskovati šolo v japonskem jeziku. A.S. japonščino obvlada in z njo nima nobenih težav, nasprotno pa je v angleščini daleč za vrstniki. Pri 13 letih so mu diagnosticirali disleksijo, a le pri angleščini.

Pri nas se z disleksijo ukvarjamo predvsem na začetku šolanja, ko se težave začnejo kazati. Pri diagnosticiranju disleksije je problem v tem, da se otroci z disleksijo pogosto zamenjujejo s tistimi, ki imajo bralne težave v kontekstu splošnih učnih težav. Veliko otrok slabo bere, vendar je njihovo slabo branje posledica slabših sposobnosti, emocionalno vedenjskih težav ali okoljskih vplivov. Nasprotno pa so bralne in pisalne težave otrok z disleksijo neskladne z njihovo sposobnostjo (kljub sicer običajnemu funkcioniranju in možnosti izboraževanja). Opažanje disleksije torej pogosto temelji na razliki med pričakovano in dejansko zmožnostjo branja.

Posameznih oblik disleksije je več, a enotne delitve ni. Nekatere disleksije prizadanejo celotno prepoznavo besed, druge branje s pomenom (npr. posameznik ne more glasno izgovoriti nebesed) itd. Osebe z disleksijo imajo težave z branjem, črkovanjem, pisanjem, pa tudi na nekaterih drugih področjih.

Težave pri branju se kažejo npr. v tem, da je branje počasno in otroka precej izmuči. Razumevanje tistega, kar bere, je slabše, predvsem zato, ker se otrok osredotoča na to, da bo prav prebral, ne pa na samo razumevanje. Posledično je slušno razumevanje običajno veliko boljše. Otrok pogosto obrača, zamenjuje ali premešča glasove v besedi (mak - kam, zima – miza), besede, ki so videti podobno, nadomešča z drugimi, čeprav imajo čisto drug pomen (prt - vrt, sveča – sreča). Pri branju besedo nadomesti z novo sopomenko, čeprav si na pogled nista podobni (potovanje - izlet, deček – fant), lahko izpušča ali dodaja kratke besede. Pri črkovanju se pojavljajo zelo podobne napake kot pri branju. Napake nastopajo tudi, če otrok prepisuje iz knjige ali s table. Kljub številnim vajam je branje in črkovanje še vedno napačno.

Osebe z disleksijo imajo zaradi oslabljene povezave med vizualnim in motoričnim pogosto težave tudi z grafomotoriko (pisanje, risanje). Pojavi se disgrafija, ki se kaže kot nenavaden prijem pisala, spremenjena drža telesa pri pisanju, pisanje je počasno, črke so nenavadno oblikovane (napisane npr. od spodaj navzgor ali od desne proti levi), neustrezno umeščanje črk v vrstice (črke so večje ali manjše), neupoštevanje robov na listu, zamenjava podobno oblikovanih črk (b-d, m-n), težave pri oblikovanju velikih pisanih začetnic … Težave pa se kažejo tudi v pisnih izdelkih, ki so slabši od njihovih dejanskih sposobnostih. Izražajo se namreč v zelo kratkih povedih, pišejo, kot že omenjeno, počasi, slabo upoštevajo ločila in slovnična pravila, pišejo nečitljivo, ne opazijo lastnih napak.

Čeprav so med najpogostejšimi težavami dislektikov težave s pisanjem in branjem, pa se pojavljajo tudi druge težave, na primer težave pri določanju odnosov (sever-jug, gor-dol …), težave pri sledenju vrstnemu redu pravil, težave s pomnjenjem dejstev, težave pri organizaciji in razumevanju časa, prostorski ogranizaciji …

Največkrat se kot vzrok za disleksijo navaja organsko razliko v možganih, ki se podeduje, saj so dosedanje raziskave pokazale, da ima veliko otrok z disleksijo bolezen v družini. Prav tako so odkrili, da imajo osebe z disleksijo večjo desno hemisfero možganov kot osebe, ki disleksije nimajo, in zato tudi močneje razvita področja, ki so pod vplivom desne hemisfere (šport, umetnost, ustvarjalnost, posluh). Osebe z disleksijo pa naj bi imele tudi nenavadne povezave med nevroni. Iz tega lahko zaključimo le to, da ne obstaja univerzalen vzrok za disleksijo.

Disleksije zaenkrat ni mogoče ozdraviti, kljub temu pa se da z njo živeti. Posameznik pa mora sam (ob ustrezni pomoči) razviti ustrezne strategije za sobivanje s svojimi težavami. Tudi zato disleksije ne smemo zanemarjati. Slovenska defektologinja, ki primerja disleksijo z izgubo vida ali sluha, pravi: “Otroke s senzornimi primanjkljaji vseskozi dobro razumemo, bolj poredko pa pomislimo, da so otroci z disleksijo tudi ovirani v življenju.” Prav pravočasna pomoč pa je lahko odločilna pri tem, da se otrok ne ukvarja samo s primanjkljajem, ampak se posveča tudi svojim prednostim in razvija svoje potenciale.

Odličen zapis o konkretni izkušnji z disleksijo ima tudi Hirkani, ki med drugim vsebuje tudi povezavo na tale zapis o načinu za pomoč ljudem z disleksijo. Priporočam oba.