Pred kratkim sem na TED talks zasledila posnetek predavanja gospoda Daniela Pinka, ki se v svojem raziskovalnem delu ukvarja z motivacijo in nagrajevanjem. Posnetek je vreden ogleda predvsem zato, ker poskuša osvetliti določena področja motivacije, ki so že nekaj let razkrita, a žal zanemarjena. A najprej nekaj o motivaciji.

Kaj sploh je motivacija? Na kratko: motivacija je tisto, kar povzroči neko dejavnost pri posamezniku in kar mu omogoča, da vztraja v tej dejavnosti do končnega cilja. Motivacija torej aktivira in usmerja vedenje, pomeni delovanje v smeri želenega cilja.

V slovenščini prihaja pri razglabljanju o motivaciji pogosto do napake, in sicer se notranjo motivacijo enači z intrinzično, zunanjo pa z ekstrinzično, čeprav med njima obstaja pomembna razlika. Pri notranji motivaciji je vključena nagrada, ki je notranje kontrolirana, kar pomeni, da oseba sebe motivira tako, da se nagradi za izvajanje neke dejavnosti. Medtem ko je pri zunanji motivaciji dejavnost kontrolirana s strani zunanjih virov, pomeni torej, da nagrada prihaja od zunaj.

Intrinzična in ekstrinzična motivacija pa se ne ločita po izvoru nagrade, temveč po tem, da je pri intrinzični motivaciji dejavnost cilj sama po sebi, nasprotno pa pri ekstrinzični motivaciji dejavnost predstavlja sredstvo za doseganje cilja. Ko govorimo o intrinzični motivaciji dejansko govorimo o motivaciji, ki izhaja iz lastnih notranjih impulzov in ni povezana z nagrado. Posledica intrinzične motivacije je zabava ob izvajanju neke dejavnosti in ob rezultatih, ki jih oseba pri tem doseže. Ekstrinzična motivacija pa je pridobljena od zunaj, ko motivacija izhaja preko zunanjih impulzov, z namenom doseči nek cilj, npr. višje plačilo, zmago na tekmovanju … ali pa se nečemu izogniti, npr. kazni.

Razlika med notranjo, intrinzično, zunanjo ter ekstrinzično motivacijo je nekoliko zapletena, zato bom poskušala razliko pojasniti s pomočjo konkretne situacije. Vzemimo za primer otroka, ki napiše domačo nalogo. Recimo, da jo napiše zato, da se izogne kazni, ki ga čaka, če naloge ne napiše (npr. starši mu ne dovolijo gledanja televizije). V tem primeru je motivacija otroka zunanja (dejavnost kontrolirajo zunanji viri - starši) in ekstrinzična (domačo nalogo napiše zato, da doseže cilj, torej da se izogne kazni).

Otrok pa lahko napiše domačo nalogo tudi zato, ker meni, da bo zaradi tega kasneje, ko bo odrasel, dobil sanjsko službo. V tem primeru je njegova motivacija notranja (kontrola izhaja iz otroka samega) ter ekstrinzična (otroka ne motivira pisanje domače naloge, temveč cilj, ki ga s to dejavnostjo lahko doseže).

Mogoče pa je tudi, da otrok napiše domačo nalogo, ker mu je všeč raziskovanje in iskanje rešitev in ker se pri reševanju nalog zabava. V tem primeru je otrok notranje (kontrola ponovno izhaja iz otroka samega) in intrinzično motiviran (motivira ga dejavnost sama po sebi - reševanje nalog) .

Kako pa je z motivacijo in nagrajevanjem? Če ste pogledali zgornji posnetek, potem že veste, da imajo nagrade v mnogih primerih negativen vpliv na motivacijo. Temu fenomenu pravijo tudi koruptivni učinek ekstrinzične motivacije. Tako nam nekatere naloge vzbujajo veselje (intrinzična motivacija), če pa reševanje teh nalog nagrajujemo (ekstrinzična motivacija), lahko njihova intrinzična privlačnost upade.

Nekaj o nagradah in intrinzični motivaciji pove tudi spodnja anekdota:
Starejšo žensko je zelo motilo vpitje otrok, ki so se vsak dan igrali pred oknom njenega stanovanja. Nekega dne jih je poklicala k sebi in jim dejala, da jo zelo veseli, če se igrajo pred njenim oknom, ker  ji je v nasprotnem primeru dolgčas. Prosila jih je, da bi to pogosteje počeli. Dejala je, da bo vsakemu dala mesečno 100 tolarjev za to prijaznost. Naslednji mesec jim je dala obljubljeni denar, vendar jim je povedala, da ima majhno pokojnino in jim bo naslednji mesec lahko dala le 50 tolarjev. Otroci niso bili zadovoljni, vendar so se strinjali, da se bodo še naprej igrali pred oknom. Ko jim je starka nato povedala, da jim za igranje lahko v bodoče plača le 5 tolarjev mesečno, so rekli, da se za tako malo denarja ne bodo več igrali pred njenim oknom in so se odšli igrat drugam.

Kaj pa znanstveni eksperimenti? Gospod Harlow (ki ga že poznamo iz eksperimentov o navezanosti opic) je opicam dal sestavljanke za reševanje. Sprva so opice še in še reševale sestavljanke. V drugi fazi eksperimenta so po uspešni rešitvi dobile hrano. Ko so eksperimentatorji prenehali s hranjenjem, so opice izgubile tudi veselje do reševanja. Podoben eksperiment je izvedel tudi gospod Deci, in sicer je udeležence ločil v dve skupini - polovica sodelujočih je bila za reševanje sestavljank nagrajena, polovica pa ne. Po koncu eksperimenta se tiste osebe, ki so bile nagrajene, za sestavljanke niso več zanimale, nenagrajeni pa so nadaljevali.

Vendar se moramo zavedati, da vse nagrade nimajo negativnega učinka na intrinzično motivacijo. Kdaj torej ekstrinzična motivacija “pokvari” intrinzično? Na primer takrat, ko posameznik pričakuje, da bo dobil nagrado vedno, ko bo opravil določeno nalogo. Poleg tega mora biti nagrada za posameznika pomembna in oprijemljiva. Posameznik bo v odsotnosti nagrade najverjetneje manj motiviran za izvajanje prej nagrajevanega vedenja in to vedenje se bo tudi manj verjetno pojavljalo. Če pričakujemo bolj neoprijemljive nagrade, kot so pohvala ali smeh, te nimajo negativnega učinka na intrinzično motivacijo.

Tudi vzpostavljanje medosebnih odnosov je lahko intrinzično ali ekstrinzično motivirano. Pri na primer prijateljskem ali partnerskem odnosu je motivacija intrinzična - nagrada je v samem odnosu. Po drugi strani pa lahko kot primer ekstrinzično motiviranih odnosov navedemo poslovne odnose, kjer odnos predstavlja sredstvo za doseganje cilja. Ali prihaja do negativnega učinka nagrad na intinzično motivacijo tudi v medosebnih odnosih? Da. Kadar posameznike nagradimo za vzpostavljanje stikov, bodo kasneje manj intrinzično motivirani za to dejavnost (seveda velja le v primeru, kadar je vzpostavljanje stikov intrinzično motivirana dejavnost).