Zadnjih nekaj mesecev je minilo v znamenju pogostih obiskov britanske prestolnice (pa ne mojih, da se razumemo) in posledice se jasno kažejo – v pomanjkanju prostora za knjige. Ena izmed novih pridobitev je tudi knjiga z naslovom Elephants on acid, ki opisuje številne bizarne eksperimente v zgodovini človeštva. Med kolebanjem, ali je pisanje o tem, kako prisotnost drugih ljudi vpliva na to, koliko časa potrebujemo, da pričnemo z lulanjem, smiselno ali ne, sem se raje odločila za naslednji eksperiment, ki pravzaprav sploh ni tako bizaren.

Donald Dutton in Arthur Aron sta se v 70. letih spraševala, ali ljudje sploh vemo, zakaj se obnašamo tako, kot se. Prišla sta do ideje, da bi ugotavljala, kako različne okoliščine vplivajo na naše vedenje, natančneje, kakšen vpliv ima stopnja vzburjenosti na naša dejanja.

Za pomoč sta prosila mlado privlačno žensko, ki je predstavljala eksperimentatorko. Navidezni cilj eksperimenta je bil preizkusiti, kako okolje vpliva na našo ustvarjalnost. Eksperiment je potekal tako, da je ženska svoje “žrtve” izbirala po sestopu iz visečega mostu. Udeleženci so prečkali 140 metrov dolg viseči most, ki je bil precej majav in je sam po sebi predstavljal adrenalnsnko preizkušnjo, na vprašalnik pa so odgovarjali takoj po tem, ko so stopili na trdna tla. Eksperiment je potekal tako, da je ženska pristopila k mimoidočim mškim in jih prosila, ali lahko v naslednjih petih minutah odgovorijo na nekaj enostavnih vprašanj, hkrati so pa morali rešiti nekaj nalog, pri katerih so morali uporabljati domišljijo. Ko so moški s preizkusom zaključili, jim je ženska pustila svojo telefonsko številko in jim razložila, da jo v primeru vprašanj v zvezi s preizkusom lahko kadarkoli pokličejo.

V drugem primeru je njuna eksperimentatorka pristopila k moškim, ki so sedeli na klopi v parku. Nadaljni potek je bil enak. Prosila jih je, da sodelujejo v preizkusu ustvarjalnosti, nato so sodelujoči izpolnili vprašalnik, na koncu pa jim je ženska pustila telefonsko številko, na katero jo lahko pokličejo, če jih karkoli zanima.

Rezultati so zabavni - prišlo je namreč do pomembne razlike v številu klicev, ki jih je ženska prejela. In sicer so jo večkrat poklicali moški, ki so prečkali most, kot pa moški, ki so sedeli v parku. Poleg tega je analiza preizkusa pokazala, da so moški z mostu na vprašanja odgovarjali z veliko bolj seksualno obarvanimi trditvami kot moški iz parka.

Razlaga pa je precej enostavna. Moški, ki so prečkali most, so bili bolj vzburjeni, a so stopnjo vzburjenosti pripisali drugemu (napačnemu) vzroku – privlačni ženski, ki jih je ogovorila. Fizično okolje (na primer veter med njihovo hojo po mostu) in nervoza (na primer zaradi nestabilnih tal) so najverjetneje vplivali na hitrejše bitje srca in hitrejše dihanje, njihovi možgani pa so to napačno povezali s privlačno žensko. V drugem primeru, med posedanjem na klopi v parku, pa so bili udeleženci (najverjetneje) sproščeni.

Napačno pripisovanje vzroka vzburjenja se torej pojavi, ko se pojavi razlog za vzburjenje, istočasno pa naši možgani dobijo drugo informacijo, ki sicer povzroča podobno reakcijo. To napačno pripisovanje vzrokov je posledica transferja vzburjenja, ko se vzburjenje enega dogodka prenese na drugega.

Eksperiment je doživel številne kritike, kot na primer, da je bil klic odvisen od dejstva, ali so bili nekateri moški že v razmerju ali od drugačnih/napačnih interpretacij eksperimentatorkinih gest, hkrati pa so mu očitali, da ni mogoče, da se negativno vzburjenje (strah ob prečkanju mostu) prenese v pozitivno (vzburjenje zaradi privlačne ženske).

A eksperiment so v različnih oblikah ponovili večkrat in rezultati so bili podobni. Za čim boljšo izenačitev pogojev so anketirali moške takoj, ko so prečkali most, ter pet minut zatem. Eksperiment so izvedli tudi na dveh različnih mostovih. V enem primeru so uporabili strašljiv viseči most, v drugem pa trden lesen most. Poskusili pa so tudi različico z elektrošokom, ko so eni skupini ob prisotnosti privlačne ženske dejali, da bodo dobili močan elektrošok, drugi pa, da bodo prejeli šibak elektrošok. Moški, ki so pričakovali močan elektrošok, so žensko označili kot bolj privlačno. Podobni rezultati so se pokazali tudi takrat, ko so bile vloge zamenjane in so bile udeleženke ženske, eksperimentator pa privlačen moški.

Bistvo eksperimenta je torej v tem, da so bili moški vzburjeni – ali zato, ker so prečkali majav most ali zato, ker so pričakovali močan elektrošok – in fiziološko vzburjenost pripisali seksualni privlačnosti.

Mogoče je pa tu kaj uporabnega za nove načine osvajanja nasprotnega spola