Zadnji mesec se je zelo veliko govorilo o predlogu novega družinskega zakonika, ki je dvignil nemalo prahu. Po vseh polemikah, pripombah in predlogih za izboljšavo so z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve sporočili, da bodo konec novembra predstavili popravljen zakonik.

Jasno je, da je obstoječi zakonik zastarel (iz leta 1977) in nujno potreben sprememb. A v javnosti prihaja do razhajanj predvsem v dveh točkah: prepovedi fizičnega kaznovanja otrok ter pravici do posvojitve istospolno usmerjenim parom. Tokrat nekaj o prvi dilemi.

Nov družinski zakonik temelji na interesih otrok, saj v ospredje postavlja prav otroka in njegove pravice. Če vemo, da je poleg vrstniškega najpogostejša oblika nasilja nad otroki prav nasilje znotraj družine, določene spremembe nikakor niso presenetljive. Hkrati je jasno, da se mora nov družinski zakonik čim bolj prilagoditi razvoju družbe, ki se je v zadnjih 30 letih konkretno spremenila. Če je bila nekoč najpogostejša in “edina prava” tako imenovana avtoritativna vzgoja, ki v ospredje postavlja ubogljivost otrok, preferira moč avtoritete, enosmerno komunikacijo, zastraševanje in se kot vzgojnih ukrepov poslužuje predvsem kaznovanja, je dandanes situacija drugačna. Raziskave namreč kažejo, da je najuspešnejši način za doseganje otrokove samostojnosti demokratična vzgoja, česar se zaveda tudi vse več staršev. Demokratična vzgoja nasprotno kot avtoritativna poudarja enakopravnost otroka, postavljanje fleksibilnih meja ter spodbujanje odgovornosti.

Fizično kaznovanje otrok je dolgo časa veljalo za ustrezno, a različne raziskave so pokazale, da gre za neučinkovit vzgojni ukrep, ki le v redkih primerih deluje učinkovito, pa še to le na kratek rok. Namesto fizičnega kaznovanja obstaja kopica drugih vzgojnih prijemov, ki ne zahtevajo fizične sile in bolj pozitivno vplivajo na otrokov osebnostni, čustveni in socialni razvoj (na primer kritika, ki je usmerjenja na vedenje in ne na otroka, dogovori in pogovori, spodbujanje, nagrajevanje …).

Poleg tega velja omeniti, da je po eni izmed teorij agresivnega vedenja ključnega pomena modelno učenje. En najuspešnejših psihologov, Albert Bandura, je izvedel eksperiment z lutko Bobo, ko so otroci po opazovanju natančno posnemali agresivno vedenje eksperimentatorja. Prav pomembni drugi otroku predstavljajo model, osebo, ki jo cenijo in njeno vedenje kasneje posnemajo. Z uporabo fizičnega nasilja otroku ne sporočamo le, da je ta oblika vedenja sprejemljiva, temveč tudi, da je mogoče z njo uveljaviti svojo voljo in marsikaj doseči. Obenem se moramo zavedati tudi to, da se s pogostostjo uporabe agresivnega vedenja manjša učinek le-tega. Z opazovanjem nasilnega vedenja postajamo manj občutljivi za neustrezne oblike vedenja, tolerantnost do nasilnega vedenja v družbi se veča in na ta način nasilje postaja socialno sprejemljivo.

Prav tako ne smemo pozabiti na posledice, ki jih ima fizično kaznovanje otrok na njihov čustveni, socialni in osebnostni razvoj. Otroci, ki trpijo zaradi fizičnih zlorab, so bolj razdražljivi, čustveno manj stabilni, imajo negativno samopodobo in nizko stopnjo samospoštovanja, poslužujejo se nekonstruktivnih načinov reševanja problemov ipd.

A kaznovanje fizičnega nasilja nad otroki ne rešuje problema zlorabe otrok, saj pozabljamo na sicer na videz manj opazno psihično nasilje. Zmerjanje, kričanje, grožnje, psihično izsiljevanje … so le nekatere oblike, ki prav tako kot fizična sila negativno vplivajo na razvoj otroka, hkrati pa ob toleriranju dajejo negativen prikaz sprejemljivega vedenja.

V državah, kjer družba sankcionira partnersko nasilje, je stopnja le-tega manjša, zato lahko predvidevamo, da bo prepoved pozitivno vplivala tudi na področje fizičnega nasilja nad otroki. Z izpostavljanjem tovrstnih problematik pa se poveča tudi zanimanje in informiranje o možnostih in učenju nenasilnega reševanja problemov.