Prepovedi fizičnega kaznovanja otrok, ki ga predvideva nov družinski zakonik, smo se s psihološkega vidika že dotaknili. A zdi se, da je javnost še bolj razdvojena, ko pričnemo govoriti o spremembi, ki istospolno usmerjenim parom omogoča posvojitev otrok.

Družina predstavlja izredno pomemben del našega življenja, saj se prav v družini posameznik celo življenje razvija. Večina pomislekov ob posvojitvi otrok s strani homoseksualnih partnerjev temelji na diskriminaciji kvalitete starševstva glede na spolno usmerjenost, pri čemer se pogosto zanemarja bistvo družine. Glavna naloga družine je namreč ustvariti ustrezno okolje za biološki, sociološki in psihološki razvoj posameznika. Po eni izmed sistemskih teorij je družina ustrezna, če so kohezivnost, fleksibilnost in komunikacija znotraj družine med seboj ustrezno uravnoteženi, ne glede na karakteristike posameznih družinskih članov.

Dejstvo je, da so homoseksualno usmerjeni posamezniki vsaj tako sposobni opravljati starševske naloge kot heteroseksualci. Rezultati različnih raziskav, ki se že več kot 25 let ukvarjajo s preučevanjem otrok, vzgojenih v družinah z istospolnimi starši, so na primer pokazali, da med otroki, ki odraščajo v družinah s starši, ki so različno ali istospolno usmerjeni, ne prihaja do razlik v nobenem vidiku čustvenega, psihosocialnega in vedenjskega razvoja. Pravzaprav različne raziskave konsistentno kažejo, da so otroci, vzgojeni v homoseksualnih družinah, psihološko povsem zdravi in socialno dobro prilagojeni ter da tovrstno odraščanje zanje ne predstavlja nikakršnega tveganja.

Pravzaprav obstajajo določene razlike med otroki, ki odraščajo v tradicionalnih družinah, in otroki, ki prihajajo iz družin istospolno usmerjenih staršev, in sicer v prid slednjim. Le-ti so se izkazali kot bolj ljubeznivi, bolj tolerantni do drugačnih od sebe, bolj odzivni ter bolj zaščitniški do mlajših otrok. Učitelji pa so na primer priznali, da imajo več težav z otroki, ki prihajajo iz enostarševskih družin kot s tistimi, ki odraščajo v dvostarševskih družinah (ne glede na spol staršev).

Tisto, kar bistveno bolj kot družinska struktura (npr. število staršev/družinskih članov, spol, spolna orientacija …) prispeva k ustreznim kompetencam, celostni integriteti in zdravemu razvoju otroka, je pravzaprav kvaliteta starševstva in odnosi znotraj družine. Starši, ki so skrbni, dosledni, ki so občutljivi za otrokove potrebe in ga primerno spodbujajo ter znotraj družine skrbijo za ustrezno komunikacijo in zdrave odnose so lahko ne glede na spol, starost ali spolno usmerjenost odlični starši.

Med argumenti “proti” je z vidika kasnejših težav prav gotovo najbolj realen razlog ta, da so otroci homoseksualnih staršev v družbi običajno stigmatizirani, da jih vrstniki pogosteje zasmehujejo in zaradi tega doživljajo občutke sramu in manjvrednosti. A dvomim, da je med nami kdo, ki se mu v otroštvu niso nikoli posmehovali, bodisi zaradi prekomerne telesne teže, nenavadnega priimka ali nekoliko drugačne polti. Otroci homoseksualnih staršev s strani vrstnikov sicer doživljajo več posmehovanja, a imajo v splošnem povsem običajne socialne stike, jih brez težav vzpostavljajo in obdržijo in so na splošno v družbi enako sprejeti kot njihovi vrstniki.

Žal so predsodki pri nas predvsem znotraj družin (povezanost med predsodki staršev in otrok je precej visoka), pa tudi v množičnih medijih zelo prisotni (zanimiva tema za posebno objavo). Vendar pa jih prav z ustreznim ozaveščanjem in nadzorovanjem lahko zmanjšamo in tako največ naredimo za koristi naših najmlajših.