Ayrton Senna je nekoč po koncu odličnih kvalifikacij dejal: “I was already on pole, [...] and I just kept going. Suddenly I was nearly two seconds faster than anybody else, including my team mate with the same car. And suddenly I realised that I was no longer driving the car consciously. I was driving it by a kind of instinct, only I was in a different dimension. It was like I was in a tunnel.”

Vam je poznano? Gre za posebne občutke, ko smo popolnoma predani aktivnosti, ki jo počnemo ali  z drugimi besedami – ko smo v zanosu. Zanos, z originalnim angleškim izrazom flow (uvedel ga je Csikszentmihalyi), je pravzaprav doživljanje optimalne izkušnje. Gre za mentalno stanje, pri katerem je oseba popolnoma vpletena v to, kar počne, je maksimalno osredotočena na določeno aktivnost in v dejavnosti tudi zelo uspešna. Oseba doživlja navdušenje nad nalogo, v nalogi uživa tako zelo, da se pojavi celo občutek akcije brez napora.

Za zanos je značilna izredna stopnja motivacije, ki je popolnoma usmerjena na nalogo. Zanos bržkone predstavlja skrajno obliko izkoriščanja čustev za opravljanje določene aktivnosti. V tem primeru namreč čustva niso le zbrana na kupu in usmerjena na točno določeno nalogo, ampak je za zanos značilno tudi to, da so ta čustva pozitivna, intenzivna in v skladu z nalogo.

Zanos predstavlja kombinacijo sposobnosti in izziva. Izzivi so pravzaprav naloge, ki si jih zadamo, med sposobnosti pa sodijo fizične in mentalne sposobnosti, razpoložljiv čas, materialne zmožnosti ipd. Po eni izmed teorij do zanosa privede tista naloga, ki ustvarjalcu glede na njegove zaznane sposobnosti predstavlja optimalni izziv, po drugi pa se zanos pojavi v primeru visoke stopnje izziva ob visokih sposobnostih posameznika, da se s tem izzivom spopade.

Če se vam pojavi vprašanje, kakšna je pravzaprav razlika med običajnimi občutki sreče in občutki sreče, ki jih čutimo med zanosom, naj na kratko pojasnim. Pri pasivnem uživanju – medtem ko v senci ležimo na plaži, smo lahko povsem srečni, a ta sreča je odvisna tudi od zunanjih okoliščin. Po drugi strani je sreča, ki jo ponuja zanos, izključno posledica našega lastnega delovanja. Zato občutki sreče, ki jih doživljamo med zanosom, vodijo k večji kompleksnosti zavedanja.

Csikszentmihalyi je opredelil dimenzije, ki so značilne za doživljanje zanosa, a prisotnost vseh dimenzij za doživljanje zanosa ni nujna.

• ravnovesje med izzivom in sposobnostmi (dejavnost ni niti prelahka niti pretežka)
• jasni cilji (pričakovanja so točno določena, pravila so jasna, cilji pa dosegljivi in v skladu s posameznikovimi sposobnostmi in zmožnosti)
• nedvoumnost povratnih informacij (povsem jasno je, kdaj je naloga uspešna in kdaj ne, s pomočjo tega se vedenje osebe lahko hitro prilagaja)
• popolna osredotočenost (značilna je visoka stopnja pozornosti, usmerjena na ozko področje delovanja – le oseba, ki je povsem vključena v aktivnost, lahko doživi občutke popolnega zanosa)
• občutek nadzora (nad situacijo ali aktivnostjo)
• izguba samozavedanja (posledica aktivnosti in zavedanja le-te)
• spremenjeno doživljanje časa (spremeni se subjektivno zaznavanje časa)
• avtoteličnost izkušnje (posameznik zaznava, da se aktivnost, v katero je vpleten, izvaja sama po sebi)
• intrizično zadovoljujoča aktivnost (zadovolji nas izvajanje aktivnosti same)

Zanos zlahka prepoznamo, saj so zanj značilni občutki spontanega veselja ali celo zamaknjenosti med opravljanjem nalog. Običajno se pojavi med najljubšimi aktivnostmi, naj gre za poslušanje glasbe, ples, kuhanje, med vožnjo, pogovorom s prijateljem, še bolj pogosto kot med prostočasnimi aktivnostmi pa se pojavi med delom (če nam to seveda ni odveč). Čeprav skoraj vsaka aktivnost lahko povzroči stanje zanosa (seveda pod določenimi pogoji), se zanos zelo redko pojavi med pasivnim preživljanjem prostega časa, npr. med gledanjem televizije.

Seveda pa ne gre brez merjenja zanosa, ki lahko poteka na dva različna načina. Prvi je s pomočjo metode ESM (Experience Sampling Method) – poskusna oseba mora na vsako uro ali dve uri ob signalu pagerja ali ure poročati, kaj dela, kaj razmišlja, s kom je, kako je razpoložena … Zanos pa lahko merimo tudi s pomočjo samoocenjevalnega merjenja pri določeni dejavnosti (šport, vožnja z  motorjem, surfanje po spletu …) kar je bolj običajna praksa.

O občutenju zanosa pogosto pričajo prav športniki, pogost pa je tudi med glasbeniki, ki podobno stanje doživljajo med igranjem na inštrument. Doseči stanje zanosa je cilj tudi med snovalci računalniških iger. Koncept doživljanja zanosa se uporablja tudi v šolstvu, natančneje v okviru Montessori učenja. Ugotovili so, da znotraj metode Montessori učitelji namensko vzpostavljajo priložnosti za doživljanje zanosa. V raziskavi se je nato izkazalo, da so učenci, ki so znanje osvajali v okviru Montessori načina učenja, pogosteje doživljali izkušnje zanosa.