Na koncu koledarskega leta se pogosto ozremo nazaj, ocenimo dotedanje delo in postavimo načrte za prihodnost. Leta ni še konec, a preteklo je več kot 365 dni, odkar se je I Feel Psychology postavil na noge. V dobrem letu se je nabralo 69 prispevkov, kar je dovolj zgovoren podatek, ki kliče po tem, da je čas za revizijo.

Pa začnimo, kot se spodobi, od začetka. Vse skupaj se je pričelo konec novembra prejšnjega leta. In čeprav bi bilo smiselno, da bi na samem uvodu začela pri osnovah in zapisala kak stavek o tem, kaj psihologija je in kaj ni, s čim se ukvarja in kaj pravzaprav ni njeno delo, je bil izbor bolj kot ne subjektiven. Z objavo, ki je med drugim izvirala iz lastnih težav (natančneje iz dejstva, da s težavami razlikujem obraze ljudi, ne samo drugih ras, tudi lastne), se je zgodba I feel Psychology končno pričela odvijati.

Lastne težave naj bi po stereotipnih predstavah predstavljale glavni razlog, zakaj se psiholog odloči za izobraževanje na tem področju, kar sem nič hudega sluteč potrjevala, saj sem iz lastnih težav črpala tudi temo za mojo najljubšo objavo, ki se je ukvarjala s tem, zakaj stvari prelagamo na „jutri“ in kako se temu najbolj enostavno izogniti. A nikar ne sprašujte, kako se je to obneslo v praksi. Bolj učinkovito kot izogibanje prokrastinaciji je bilo spoznanje o tem, zakaj multitasking ne povečuje naše učinkovitosti, a tudi to je ena izmed objav, ki bi jo za uspešen prenos v prakso morala brati dan za dnem.

Neprijetne osebnostne lastnosti in vsakdanje težave niso bile edine osebne stvari, ki so vplivale na izbor tem. Vsake toliko so me na primer zbodli nekateri aktualni dogodki, ki jih nisem mogla ignorirati. Tako sem komentirala evforično nogometno zmago, poskušala razložiti, kaj tiči za Humarjevim vedenjem, ob trenutkih resnice kritizirala neustrezno uporabo psihologije, se čudila nad petkom trinajstim in pametovala ob spremembah družinskega zakonika.

Otrokom in njihovim pravicam se nisem posvečala samo pri razglabljanju o prednostih novega družinskega zakonika, pač pa sem najmlajšim večkrat namenila nekaj prostora. Tako je ena mojih priljubljenih objav prav gotovo tista o otrocih kot potrošnikih, ki je še posebej primerna v prihajajočih dneh, ko se vse vrti okrog daril in nakupovanja.

Bistveni del pri sami odločitvi za pisanje bloga je predstavljala tudi želja po razbijanju predsodkov in rušenju stereotipov, čemur se najbolj približamo s tem, da o problematičnih področjih širimo znanje in informacije. Prav zato se mi zdi vsak prispevek s področja duševnega zdravja izredno dragocen, saj so prav bolniki z duševnim težavami pogosto v središču predsodkov in diskriminacije. Seveda pa ni bilo vse tako resno - med bolj zabavnimi objavami zagotovo izstopajo serija iluzij in pa vprašanje - Bouba ali Kiki?

Toliko na kratko za osvežitev spomina. Prispevkov ni bilo malo, nekatera področja so bila zapostavljena, druga pretirano izpostavljena. Če se večine zapisov ne spomnite, morate kot popotnico za naslednjih 300 in nekaj dni nujno prebrati prispevka, ki govorita o spominskih težavah in izboljšanju spomina.

Da pa se ne bom ozirala samo nazaj, še kak drobec iz prihodnjih objav. Trudim se, da upoštevam želje, a nekatere še niso prišle na vrsto. Tako imam na zalogi kar nekaj tem, ki jih nameravam objaviti v prihodnjih tednih. Poleg izbiranja tematik pa sem odprta tudi za vse ostale predloge.

Na tem mestu bi se želela zahvaliti tudi portalu Drugi svet, ki je pridno skrbel za promocijo tega spletnega mesta, seveda pa tudi vsem bralcem, prijateljem, znancem in neznancem, ki so prispevali k temu, da so objave dosegle čim več ljudi. Hvala