Naj za spremembo pričnem z zanimivim eksperimentom.

Richard LaPiere je bil sociolog z univerze Stanford, ki je najbolj znan po svojem prispevku “Attitudes versus Actions”. LaPiere se je v 30. letih (v tistem času so bili v ZDA predsodki proti azijski rasi precej razširjeni) odločil, da bo skupaj s kitajskim študentom in njegovo ženo potoval po ZDA. Paru neznan namen njegovega potovanja je bil raziskati, kakšen bo odziv ponudnikov prenočišč/hrane na kitajske stranke. V dveh letih potovanj so skupaj obiskali več kot 250 hotelov, avtokampov, lokalov in restavracij, a odslovili so jih le v enem. Po zaključku potovanja je LaPiere, presenečen nad gostoljubnostjo in prepričan, da se rezultati ne nagibajo v pravo smer, vsem obiskanim ponudnikom poslal pismo z vprašanjem “Ali boste v vašem hotelu/restavraciji sprejeli kitajske goste?” Od vseh, ki so na vprašanje odgovorili (možni odgovori so bili “da”, “ne” ali “odvisno od okoliščin”), se je kar pri 92% odgovor glasil ne.

S pomočjo te raziskave je LaPiere dokazal, kako majhna je v resnici povezanost med našimi stališči in dejanskim vedenjem. A vrnimo se na začetek, k stališčem.

Stališča so pojmi, s katerimi se srečujemo vsakodnevno. Pri stališčih gre za skupek prepričanj, čustev in vrednostnih ocen do določenih socialnih situacij in/ali objektov, ki delujejo kot pripravljenost za določen način vedenja. Stališča so močno povezana s socialnimi dejavniki - pridobimo jih namreč v procesu socializacije, hkrati pa imajo tudi močan vpliv na socialno dogajanje (medosebni konflikti so na primer pogosto posledica prav razlik v stališčih).

Stališča so pomemben del osebnosti, saj na primer napad na naša stališča doživljamo kot napad na nas same. Stališča vplivajo na zaznavanje, pozornost (bolj smo pozorni na tisto, kar se ujema z našimi stališči), pomnjenje, učenje (zapomnimo in naučimo se tisto, kar naša stališča potrjuje), odločanje, presojanje, mišljenje in čustva.

Model, ki podaja najširše sprejemljivo razlago stališč, je trokomponentni model (Rosenberga in Hoylanda). Po tem modelu je stališče struktura, sestavljena iz treh komponent: kognicije, emocij in vedenja.

Kognitivna komponenta zajema znanje, izkušnje, informacije, argumente v povezavi s situacijo oziroma objektom, do katerega oblikujemo stališče. Čustvena komponenta obsega pozitivna ali negativna čustva (naklonjenost, sovraštvo, jeza …) in vrednostne ocene v odnosu do subjekta stališča (odnos je lahko tudi ambivalenten, v tem primeru imamo do istega objekta istočasno lahko tako negativen kot pozitiven odnos), medtem ko vedenjska ali dinamična komponenta vključuje pripravljenost posameznika, da deluje v skladu s svojimi stališči. V tem smislu delujejo stališča kot motivi, ki v ustreznih okoliščinah izzovejo in usmerjajo našo dejavnost (naše stališče do posvojitve otrok istospolnih partnerjev je proti, kar pomeni, da na primer podpišemo peticijo ali se udeležimo demonstracij). Vse tri komponente naj bi težile k medsebojni usklajenosti, običajno pa je, da sta kognitivna in čustvena komponenta usklajeni, medtem ko se težnja posameznika k določenemu vedenju ne uresniči vedno (kot je razvidno iz zgornjega eksperimenta).

Trikomponentni model lepo razlaga ugotovitev, da na splošno stališča, povezana s politiko, spolnostjo in religijo temeljijo na čustvih, manj pa na razumski analizi dejstev. Wattenberg, ki se pri svojem delu ukvarja z volivci, je na primer ugotovil, da kar tretjina volivcev ne ve ničesar o političnem programu kandidata, ki ga voli, temveč ga voli zgolj zato, ker jim je simpatičen.

Kot že omenjeno, se vedenjska komponenta ne uresniči vedno. Vedenje je je poleg stališč odvisno tudi od navad,  norm in zaznave koristi. Šele v primeru, da stališča sovpadajo z normami, navadami in zaznavo koristi, lahko na njihovi osnovi napovedujemo vedenje. Stališča pa se seveda konstantno spreminjajo, spremembe pa so pod vplivom značilnosti posameznika, medosebnih, znotrajskupinskih in medskupinskih odnosov.