Slaba dva tedna po koncu dramatične tekme med Slovenijo in Rusijo so se strasti že nekoliko umirile in glave vsaj malo ohladile. Evforije je konec, veselje bo počasi potihnilo in prišel bo čas za tiho zadovoljstvo. Analize tekme in izkupička bodo sedaj bolj premišljene in načrti postavljeni bolj realno. Čeprav nekoliko pozno, se mi zdi prav, da takšnem uspehu namenim nekaj vrstic.

Upam, da nisem koga prestrašila s tem, da sem se namenila ocenjevati posamezne igralce ali vodenje tekme, ostali bomo namreč v psiholoških vodah, tokrat v smeri športne psihologije. Ali z drugimi besedami – tri razlogi, ki so s psihološkega vidika največ doprinesli k temu, da je mala Slovenija premagala veliko Rusijo.

• motivacija

Ne glede na to, o katerem športu govorimo, je motivacija ključnega pomena. V športnem smislu lahko pri motivaciji izpostavimo dva vidika. Na prvem mestu so cilji. Če natančno vemo, kaj želimo, potem vemo tudi, čemu moramo posvetiti pozornost, v čem smo dobri in kaj je potrebno izboljšati. Športni psihologi trdijo, da mora biti cilj zastavljen tako, da je nekoliko nad trenutno dosegljivostjo, vendar ne tako visoko, da je popolnoma nedosegljiv, saj se posameznik težko trudi, da bi dosegel nekaj, za kar je prepričan, da je nerealno. Poleg tega je, ko govorimo o motivaciji, potrebno izpostaviti atribucijo oziroma pripisovanje vzrokov – kdo je kriv za (ne)uspeh. V športu je zanašanje na zunanje dejavnike (kot na primer na srečo ali nasprotno ekipo) manj primerno in vodi k nižji stopnji motivacije. Kaj pa naša reprezentanca? Ne bi se rada zamerila ljubiteljem drugih športov, a zdi se, da so slovenski nogometaši izredno motivirani že, ko je v igri nastopanje za reprezentanco. Pri nogometu težko najdemo (slovenskega) junaka, ki bi se nastopu za reprezentanco odpovedal ali izognil. S tem, ko so igralci izredno motivirani že samo za igranje za izbrano ekipo lastne države, se tudi možnosti za uspeh bistveno izboljšajo. Zagotovo ima pri postavljanju ciljev najpomembnejšo vlogo selektor, ki je svojo nalogo odlično opravil. In če upoštevamo še atribucijo, je očitno, da v slovenski reprezentanci zadeve na področju motivacije popolnoma delujejo.

• samozavest, samozaupanje

Samozaupanje oziroma samozavest je brez dvoma ena bolj pomembnih stvari, ki je v tesni povezavi z motivacijo. Samozavest je praktično odsev naše ocene samega sebe. V športu je samozaupanje oziroma samozavest pomembna zato, da lahko tudi v ključnih situacijah, tudi v primerih, ko ne gre vse po naših načrtih, prevzamemo tveganje, saj imamo dovolj zaupanje v lastne sposobnosti. A samozavest je “tricky”, saj je bistveno, da najdemo pravo mero. Če je zaupanje v naše sposobnosti prenizko, se bomo tekme bali, strah nas bo neuspeha, dvomili bomo v lastne sposobnosti, koncentracija bo slaba, pojavilo se bo negativno mišljenje, ne bomo dovolj tvegali, niti takrat, ko bi morali. Po drugi strani naša samozavest ne sme biti previsoka. V nasprotnem primeru lahko dvoboja ne jemljemo dovolj resno, ne vlagamo dovolj truda in nasprotnika podcenjujemo. In zato izgubimo. Ne upam si trditi, da je ruska reprezentanca podcenjevala slovensko, a samozavesti je bilo pri njih prej preveč kot premalo. Po drugi strani pa so naši fantje zadeli žebelj na glavo in dosegli ravno pravo stopnjo samozavesti. Le-ta je posledica realnih pričakovanj uspeha, ki temelji na dobri fizični in psihični pripravljenosti. Verjetno pa ni treba poudarjati, da je samozavest neposredno povezana s stopnjo uspeha, saj nam to kažejo vrhunski športniki dan za dnem. Njihova samozavest je posledica učinkovitega načina mišljenja in pogostih pozitivnih izkušenj.

• kohezivnost skupine

Če bi veljalo, da je skupina le tako dobra kot je dober njen najboljši člen, potem bi bil rezultat tekme jasen vnaprej. A skupinska dinamika ima svoja pravila in zadeva ni enostavna. Povezanost znotraj športne ekipe, odlična komunikacija in stremenje k istemu cilju zagotovo prispevajo h končnemu uspehu. Kohezivnost skupine se meri na različnih ravneh: pomembno je, kako posamezniki zaznavajo skupino in njene naloge ter kako privlačna se jim zdita tako skupina kot naloga. Raziskava Carrona in sodelavcev, ki se je osredotočala na kohezivnost nogometnih in košarkarskih ekip, je pokazala, da je na koncu sezone prav ekipa, ki je na vprašalniku kohezivnosti dosegla najvišji rezultat, najbolje zaključila sezono. In čeprav se nam včasih zdi, da je bistvo, da so člani ekipe med seboj krasni prijatelji, dejansko za uspeh ekipe ni tako pomembno, da se imajo posamezni člani radi (je pa seveda priporočljivo). V športnih moštvih je namreč bolj kot socialna povezanost pomembna povezanost z zadano nalogo. Zato na primer ni odločilno, da sta Kek in Koren najboljša prijatelja. Dovolj je, da so igralci in trener popolnoma osredotočeni na skupno nalogo in delijo isti cilj. In kar je mogoče za Slovence še posebej pomembno – več uspeha kot ekipa doživi (uspeh ni nujno enak zmagi), bolj je skupina kohezivna.
In prav kohezivnost skupine je v ekipnih športih lahko odločilen faktor, ki loči zmagovalce od poražencev.

Če koga zanima kaj več o športni psihologiji ter o tem, zakaj se prav slovenskim reprezentancam pogosto zgodi, da ob dobri igri in visokem vodstvu na koncu izgubijo, priporočam branje intervjuja z Matejem Tušakom v Mladini, ki poskuša osvetliliti nekatere vzroke takih težav. O športni psihologiji pa zagotovo še kaj ob svetovnem prvenstvu.

Vir fotografij: NZS