Verjetno ste že slišali za primer Kitty Genovese, ki je bila 13. marca leta 1964 zabodena do smrti. Kitty je bila 28-letna ženska, zaposlena kot bar managerka v enem izmed barov v New Yorku. Ko se je tistega dne nekaj po 3. zjutraj vračala domov, jo je na 30 m dolgi poti od parkirišča do njene stanovanjske hiše napadel neznanec, ki je bil pozneje identificiran kot Winston Moseley. Moseley jo je večkrat zabodel v hrbet. Njeni kriki so prebudili nekaj njenih sosedov, ki so pogledali skozi okna svojih stanovanj, a na situacijo niso odreagirali. Šele čez nekaj trenutkov je en izmed opazovalcev napadalca pozval, naj pusti dekle pri miru, in napadalec se je umaknil. Toda že po nekaj minutah se je vrnil in žensko ponovno napadel. Šele ko jo je tretjič napadel, je en izmed sosedov poklical policijo.

Po končani preiskavi se je v medijih razširila (nepotrjena) informacija, da je umor opazilo kar 38 ljudi. Nekateri so ga videli, drugi slišali le krike, a skoraj eno uro nihče ni aktivno posredoval. Zakaj? Nekateri so se bali, drugi so mislili, da gre za družinski nesporazum, v katerega niso želeli posegati, tretji so zatrdili, da niso videli, kaj se dogaja …

Neodzivnost številnih sosedov je bila povod za razpravo o občutku odgovornosti in učinku opazovalca. Začetnika na tem področju sta bila socialna psihologa Darley in Latané, ki sta v številnih raziskavah ugotovila, da večje kot je število opazovalcev, manjša je verjetnost, da se bo nekdo od njih izpostavil in žrtvi pomagal.

En od razlogov, zakaj je temu tako, je razpršitev odgovornosti. Če je očividcev več, posameznik meni, da bo pomagal nekdo drug (npr. policije ne pokliče, ker meni, da jo je že nekdo drug).  Drugi razlog je dejstvo, da je delovanje posameznika pogosto odvisno od delovanja okolice. Opazovalci se med seboj opazujejo in čakajo na reakcije drugega, da bi tako pravilno interpretirali dano družbeno situacijo. Oseba tako ob nereagiranju okolice npr. meni, da si je dogodek narobe interpretirala (npr. da gre za prepir med partnerjema in ne umor). Včasih pa je vzrok negotovost osebe oziroma nezaupanje v lastno kompetentnost. Posameznik meni, da so drugi bolj sposobni pomagati kot on sam oziroma dvomi v lastne zmožnosti, včasih pa gre tudi za strah, da naredimo več škode kot koristi.

Kaj lahko naredimo, da situacijo izboljšamo? Nadaljnje raziskave so pokazale, da nas miselna aktivnost o določenih situacijah lahko pripravi do tega, da v dejanski situaciji bolje odreagiramo. Neprijetne situacije se ponavadi pojavijo nepričakovano. Ko v takem primeru čustvene impulze omejimo, se lahko na situacijo hitreje in bolj primerno odzovemo. Prav miselne priprave naj bi nudile boljši odziv na posamezno situacijo, saj nam hitra miselna aktivnost in zmožnost ohraniti trezno glavo omogočajo učinkovite rešitve v sicer kaotičnih situacijah.

A vse skupaj ni tako enoznačno, kot deluje na prvi pogled. Na (ne)odzivanje ima vpliv tudi struktura socialne situacije, na kar jasno kaže razlika v različnih situacijah, ki so jih preizkusili v enem izmed eksperimentov. Tako je v prvi situaciji poskusna oseba javno uprizorila epileptični napad. Ko je bil prisoten samo en opazovalec, je poskusna oseba prejela pomoč v 81 % primerov, ko pa je bilo opazovalcev več (5 ali več), je oseba pomoč dobila le v 31 % primerih. V drugi situaciji je bila uprizorjena nesreča vzdrževalca električnega voda - ta situacija tako nedvoumna, da je bila pomoč ponujena v skoraj 100 % primerov – ne glede na to, koliko opazovalcev je bilo prisotnih.

Tudi kar se tiče zloglasnega primera Kitty Genovese, je situacija nekoliko bolj kompleksna. Revija American Psychologist je pred nekaj leti objavila prispevek o dejanskih dejstvih tega primera. Zaključili so, da je zgodba v veliki meri izmišljotina, predvsem zaradi različnih časopisnih člankov, ki so podali neprave informacije (umor naj bi zaznalo bistveno manj kot 38 oseb). Kljub pomanjkanju dokazov se je zgodba pojavljala v vseh socialno psiholoških knjigah in priročnikih, kar pa je nenazadnje pozitivno vplivalo na globlje raziskovanje tega področja.

Kot zanimivost naj omenim še, da so po rezultatih raziskav, ki so potekale po različnih državah, ljudje, ki živijo v urbanih okoljih manj pripravljeni pomagati kot tisti, ki živijo v ruralnem okolju. Prav tako se je izkazalo, da so ne glede na lokacijo, ljudje v večji meri pripravljeni pomagati, ko so dobre volje.