Napačno pričanje očividcev je vsaj v ZDA en glavnih razlogov za napačne obtožbe potencialnih storilcev kriminalnih dejanj. Človeški faktor ima velik vpliv na končne odločitve porote in sodnikov in prav zaradi nezanesljivosti percepcije in spomina ljudi in posledično napačnih odločitev so se številni raziskovalci posvetili preučevanju zanesljivosti očividcev.

Zaradi zanimivosti tematike in hudih posledic, ki jih ima napačno pričanje ljudi, so na tem področju izvedli številne raziskave. Wells in Bradfieldova sta na primer zasnovala na videz zelo preprosto študijo, katere ugotovitve pa so za pravni sistem bistvenega pomena.

V eksperimentu so udeležencem prikazali 8 sekund dolg posnetek moškega, ki ga je ob vstopu v trgovino ujela varnostna kamera. Prikazan posnetek so upočasnili, tako da so udeleženci o osebi na posnetku dobili kar največ informacij, toda kvaliteta posnetka je bila slaba. Po ogledu videoposnetka so eksperimentatorji udeležencem povedali, da je oseba kasneje ustrelila varnostnika. Naloga udeležencev je bila, da identificirajo osebo na posnetku. Postopek je potekal na enak način kot v resničnih primerih. Udeležencem so pokazali pet fotografij, izmed katerih so morali izbrati osebo, ki je bila na posnetku. Čeprav osebe na posnetku ni bilo na nobeni izmed prikazanih fotografij, je prav vsak izmed sodelujočih izbrali eno osebo.

Po tem, ko so udeleženci izbrali svojo osebo, so jim eksperimentatorji podali povratne informacije. A niso vsi sodelujoči dobili enakega feedbacka. Prvi skupini povratne informacije niso dali, drugi skupini so dejali, da so izbrali napačno osebo, tretji skupini pa so čestitali za pravilen odgovor. Udeležencem so nato postavili cel kup dodatnih vprašanj – od tega, kako dobro je bilo na posnetku moč videti osebo, do tega, ali so o tem pripravljeni pričati na sodišču.

Izkazalo se je, da je v resničnih situacijah najbolje, če očividcem ne damo nobene povratne informacije, saj na primer potrditev njihovemu odgovoru bistveno vpliva na njihovo percepcijo. Člani tretje skupine, ki so prejeli potrditev, da so izbrali pravo osebo, so bili kasneje bolj prepričani v to, kar so videli, identifikacija se jim je zdela enostavnejša, trdili so, da je bila oseba bolj prepoznavna, bolj so zaupali v svojo odločitev in bili bolj pripravljeni pričati. Vse to kljub temu, da so vse poskusne osebe gledale isti posnetek in da osebe na posnetku sploh ni bilo med prikazanimi fotografijami. Dajanje pozitivne povratne informacije je torej bistveno povečalo zaupanje udeležencev v lastno odločitev. In čeprav so na koncu eksperimenta udeležencem razložili celotno situacijo, so le-ti še vedno trdili, da povratna informacija ni imela nobenega vpliva na njihove kasnejše odgovore.

V nekem drugem eksperimentu pa se je izkazalo, da je za obtoženca bolj nevarno, če je očividec neprimeren, kot če očividca ni. Udeležencem, ki so sodelovali v eksperimentu, so predložili primer osebe, ki je bila obtožena umora lastnika trgovine in njegove vnukinje. Njihova naloga je bila, da se na podlagi dobljenih informacij odločijo, ali je oseba kriva ali nedolžna. V vsaki skupini je bilo 50 udeležencev. Prvi skupini so prikazali vse dokaze, ki so bili na voljo. Na podlagi tega je 9 udeležencev menilo, da je oseba kriva. Druga skupina je v pregled dobila iste dokaze, ob tem pa so jim povedali, da je en izmed prodajalcev pričal, da je obtoženec dejansko oseba, ki je zakrivila zločin. V tem primeru je 36 udeležencev eksperimenta trdilo, da je oseba kriva. Tretji skupini so prikazali dokaze in pričanje trgovca, vendar so jih opozorili na to, da je odvetnik obtoženca pričo diskreditiral – bila naj bi kratkovidna, v  času zločina naj ne bi imela očal in iz izračunane razdalje obtoženca nikakor ni mogla videti. Kljub temu je 34 udeležencev trdilo, da je oseba kriva.

Na napačno pričanje oseb vplivajo številni faktorji. Tako so na primer ugotovili, da se napake pojavljajo v večji meri takrat, ko priča in storilec pripadata različni rasi. Znano je, da na splošno lažje ločimo ljudi naše rase kot ljudi druge rase, posledica tega je, da se napake v primeru, da je očividec druge rase kot obtoženec, pojavljajo pogosteje. Ljudje na splošno več pozornosti posvečamo oblačilom, kot pa manj spremenljivim značilnostim, kot so višina ali poteze obraza. Na samo pričanje vpliva tudi socialno vplivanje in izmenjava informacij med pričami, tako je na primer pričanje posameznika precej odvisna od tega, kaj je povedala oseba pred njim. Izkazalo se je tudi, da se osebi, ki je v strahu, pozornost sicer izostri in se dogodka bolj natančno spomni, vendar je zaradi vpliva strahu manj pozorna na podrobnosti (bolj je pozorna na primer na pištolo kot na izgled strelca). Pomemben vpliv pa imajo tudi vprašanja. Vsi, ki se pri svojem delu ukvarjajo z očividci, se morajo zavedati, da je pri pogovoru z njimi ključnega pomena tudi to, da se poskušajo izogibati dajanju povratnih informacij – tako verbalnih kot preko govorice telesa.