Déjà vu lahko doživi vsak in kdor ga je že kdaj doživel, bo opis prepoznal takoj. Gre več kot za to, da  se nam zdi, da smo nekaj že nekoč videli ali doživeli - gre za nepredvidljiv, neustrezen in pogosto moteč občutek, da se zgodovina ponavlja. Zdi se nam, da smo trenutek že doživeli, a ne moremo ugotoviti niti kje niti kdaj se je to zgodilo. Vse skupaj se nam zdi zgolj slutnja ali sanje.

Pa poglejmo praktičen primer. Gospod P. je svoje doživljanje déjà vu-ja opisal takole:
Po diplomi sem se skupaj z nekaj prijatelji odpravil na izlet po Evropi. To je bil moj prvi obisk Evrope. Ko smo nekega dne v Atenah izstopili iz avtobusa, smo se znašli pred neko restavracijo. Bil sem prepričan, da sem restavracijo nekoč že videl, čeprav sem se zavedal, da v Atenah nisem bil še nikoli.

Ni nenavadno, da je tako čudaški in subjektiven fenomen vzbudil zanimanje, hkrati pa je bil znotraj znanstvenih krogov presenetljivo nepopularen. V laboratorijskih situacijah ga je bilo namreč skorajda nemogoče vzbuditi, zato se z njim dolgo časa nihče ni poglobljeno ukvarjal.

Déjà vu dobesedno pomeni že videno, znotraj psihologije pa se ga običajno uvršča med kvalitativne motnje spomina, in sicer paramnezijo. Gre torej za doživljanje občutka, ko se nam zazdi, da smo trenutno situacijo v preteklosti že videli ali doživeli, čeprav so natančne okoliščine tega doživetja nejasne. Občutek déjà vu-ja običajno spremlja občutek domačnosti, hkrati pa tudi čudni občutki nenavadnosti in strahu. Pretekla izkušnja je ponavadi povezana s sanjami ali z občutkom, da se je doživetje že nekoč zgodilo.

Čeprav se med razlagami déjà vu-ja pogosto pojavljajo razlage, povezane s prerokbami in ostalimi paranormalnimi stanji, je najbolj verjetna znanstvena razlaga ta, da gre za napako spomina, ki daje vtis, kot da smo določeno izkušnjo iz preteklosti ponovno priklicali. V prid tej razlagi govori dejstvo, da je občutek že doživetega izredno močan, okoliščine tega doživetja (kje, kdaj in kako se je to doživetje pojavilo) pa precej nejasne. Raziskovalci menijo, da je to lahko posledica prekrivanja med dvema nevrološkima sistemoma – tistim, ki je odgovoren za kratkoročen in tistim, ki je odgovoren za dolgoročen spomin. Pri déjà vu-ju naj bi se dogodki shranili v dolgoročen spomin, preden je zavestni del možganov sprejel informacijo in jo sprocesiral.

Druga teorija je povezana z vidom. Tako naj bi eno oko nekoliko hitreje (nekaj milisekund) kot drugo zabeležilo, kaj je videlo. Na ta način se ustvari močan spomin, občutek, da je bila situacija enaka. A odkrili so, da tudi osebe, ki imajo samo eno oko, doživljajo déjà vu. Upoštevajoč ta odkritja so razlago posplošili na možganski polovici, in sicer naj bi bila ena hemisfera nekoliko počasnejša od druge.

Ena izmed razlag pa recimo trdi, da je vzrok déjà vu-ja povezanost med dražljajem, ki je vzbudil neko izkušnjo v preteklosti in med podobnim dražljajem, ki je spodbudil dogodek v sedanjosti. V tem primeru se možgani osredotočijo na eno podrobnost (zvok, pogled …) in za kratek čas sedanjost pomešajo s preteklostjo. Dražljaja sta si torej tako zelo podobna, da se nam zazdi, da smo dogodek že doživeli.

Pa še nekaj zanimivih dejstev o déjà vu-ju:

• Otroci ga prvič doživijo okrog 8. oziroma 9. leta starosti, kar kaže na to, da je za déjà vu potrebna določena zrelost možganov.
• Njegova pogostost s starostjo upada.
• Približno 10% oseb trdi, da niso nikoli izkusile déjà vu-ja, medtem ko nekateri posamezniki o njih redno poročajo.
• Déjà vu je pogostejši pri osebah, ki so odprte za novosti in liberalne.
• Déjà vu se pogosteje pojavi, ko smo utrujeni, anskiozni ali pod stresom.
• Pogosteje se pojavi pri osebah z bogato domišljijo in tistih, ki se z lahkoto spomnijo svojih sanj.
• Še posebej pogost je pri osebah z določenimi boleznimi, katerih posledica so težave v zaznavanju časa, kot npr. shizofrenija in epilepsija.
• Že branje tega prispevka lahko povzroči déjà vu