Za ocenjevanje stališč, odnosov in vrednot ljudi včasih potrebujemo le nekaj sekund. Čeprav obstaja več raziskav, ki potrjujejo, da lahko v zelo kratkem času podamo precej natančne in zanesljive ocene o osebnostnih lastnostih drugih ljudi, se pogosto tudi opečemo. Kakorkoli že, pri ocenjevanju zunanjosti je zadeva veliko bolj preprosta - privlačnost fizičnega izgleda osebe namreč ocenimo takoj (se pa seveda kasneje naš odnos lahko spremeni).

Znano je, da fizično privlačnim osebam pripisujemo bolj pozitivne osebnostne lastnosti. Tako so fizično bolj privlačnim ljudem v primerjavi z manj privlačnimi pogosteje pripisane socialno zaželene lastnosti, kot so prijaznost, moč, odprtost, sprejemljivost, zanimivost, družabnost, prijeten značaj, uspeh, polno življenje …

A fizična privlačnost ima lahko tudi negativen vpliv. S strani žensk so na primer izrazito privlačnim ženskam pogosteje pripisane tudi nekatere izrazito negativne lastnosti, kot so egoizem, nečimrnost, materializem, snobizem ipd., kar kaže, da to, da nas drugi vidijo kot izrazita fizično privlačne, ne pomeni nujno prednost.

Že v 70. letih prejšnjega stoletja se je s podobni rečmi ukvarjal Snyder, ki je vpliv fizične privlačnosti ocenjeval s pomočjo enostavnega telefonskega eksperimenta. Študenti so sodelovali v 10 minutnem telefonskem pogovoru z dekletom, o katerem so vedeli samo to, ali je privlačno ali ne. Druga skupina študentov je  poslušala odlomke teh pogovorov in morala oceniti vedenje sodelujočih. Študenti, ki so se pogovarjali z domnevno bolj privlačnimi sogovornicami, so se obnašali bolj prijateljsko, bili so bolj prijazni, zainteresirani in prijetni. Prav tako so ocenjevalci za bolj prijetne ocenili tiste sogovornice, za katere so njihovi sogovorniki dobili informacijo, da so bolj privlačne. Kar enostavno pomeni, da je prišlo do samoizpolnjujoče se napovedi - do oseb, ki so nam privlačne, se obnašamo drugačne in s tem tudi pri njih izzovemo drugačno obnašanje.

Vsi vemo, da lepote ne moremo določati objektivno. Čeprav drži, da se na primer dve osebi lahko jasno razlikujeta v tem, kaj je zanju lepo oziroma privlačno, so na kulturni ravni zadeve precej konsistentne. V enem eksperimentu so otrokom, mlajšim od enega leta, prikazovali obraze oseb, ki so jih ločili v dve skupini. V prvi skupini so bile osebe, ki so bile percepirane kot privlačne, v drugi pa osebe, ki so bile označene kot neprivlačne. Izkazalo se je, da so otroci bistveno dlje časa gledali obraze prve skupine, torej obraze bolj privlačnih oseb, medtem ko so od obrazov oseb, ki so bile označene kot manj fizično privlačne, pogled odvrnili hitreje.

V povezavi s privlačnostjo obrazov je znan tudi eksperiment, v katerem so želeli poiskati najbolj privlačen obraz. V ta namen so iz več različnih obrazov (4, 8, 16 ali 32 obrazov) sestavili nov obraz, in sicer tako, da so vsak obraz razdelili na piksle in posamezen piksel izbrali tako, da je bil najbližje povprečju vseh obrazov. Ko so ljudje ocenjevali privlačnost posameznih obrazov, so bili tisti, ki so bili sestavljeni iz več obrazov, ocenjeni kot bolj privlačni. Bližje kot je obraz povprečnemu, bolj privlačen se zdi.

Raziskovalca sta rezultate poskušala razložiti na različne načine, npr. s tem, da naj bi se nam zdel sestavljen obraz, čeprav ga prej nikoli nismo videli, bolj poznan in zato tudi bolj privlačen. Najbolj verjetna razlaga pa je, da se s povprečnim obrazom izognemo vsem presežkom – premajhnemu, prevelikemu, predebelemu … in se nam zato zdi bolj privlačen.

Kako zgleda sestavljanje povprečnega obraza, pa lahko poskusite tudi sami.