Čeprav je po različnih podatkih sodeč depresija najpogostejša duševna motnja, pa za anksiozne motnje velja podoben trend – pogostost teh težav vedno bolj narašča, hkrati pa je to tudi posledica vedno večje ozaveščenosti ljudi in odkritega iskanja pomoči. Anksioznost se običajno prvič pojavi v otroštvu ali mladostništvu, prav lahko pa se prvič pojavi šele v odraslosti. Bolj značilna je za ženske kot za moške, pogosteje se pojavi pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, ki imajo visoko potrebo po socialnem odobravanju, imajo visoko samokontrolo ter pri tistih, ki imajo težave s prenašanjem kritike.

A kaj sploh je anksioznost? Anksioznost ali z drugo besedo tesnoba je neprijetno čustvo, ki ga najlažje primerjamo s tremo ali običajnim odzivom na stres. Gre za psihološko in fiziološko stanje, ki ga sestavljajo kognitivna, čustvena in vedenjska komponenta, povezano je s strahom in zaskrbljenostjo. Od strahu ali treme in sorodnih čustev se ne loči v tem, da je občutenje anksioznosti bistveno drugačno, temveč je glavna razlika v tem, da anksioznosti ne moremo povezati z nobeno konkretno situacijo, ki nas čaka v prihodnosti. Anksioznost sodi torej med motnje razpoloženja in se pojavi brez neposredno povezanega dražljaja, ki bi to vedenje povzročil.

Med tipične fizične znake anksioznosti sodijo pospešeno bitje srca, pospešeno dihanje, napetost v  mišicah, mrzle dlani in stopala, bolečine v prsih, potenje, bolečine v želodcu, glavoboli … Na ta način telo pripravi organizem, da se pripravi na grožnjo. Navzven vidni znaki anksioznosti se kažejo kot prebledelost, potenje, tresenje … Pogosti simptomi so tudi napadi panike.

Poleg fizioloških znakov so tu tudi emocionalni znaki, kot npr. občutki strahu, težave s koncentracijo, napetost, pričakovanje slabega, razdražljivost, nemir … Kognitivni učinki anksioznosti pa npr. vključujejo misli o pričakovani nevarnosti, strah pred smrtjo ipd.

Na splošno se simptomi tesnobe kažejo v neprestanem strahu pred socialnimi situacijami, ki vključujejo nepoznane osebe,  pretiranem strahu glede različnih dogodkov, aktivnosti ali situacij, prej opisanih telesnih težavah brez očitnega razloga, doživljanju napetosti v interakcijah z vrstniki, v vztrajnem in nerazumljivem strahu pred določenim predmetom ali situacijo,  pretiranih skrbeh, zmanjšani učinkovitosti pri delu, zavračanju socialnih aktivnosti …

Anksiozne osebe stremijo k temu, da vedno pričakujejo negativno in ne morejo nehati skrbeti zaradi različnih vsakdanjih zadev, na primer denarja, zdravja, družine, šole, službe … Skrbi so večinoma vedno nerealistične ali se ne prilegajo situaciji. Anksiozne osebe grozečo situacijo precenjujejo, sebe, svoje sposobnosti in možne rešitve pa podcenjujejo. Pri osebah z anksiozno motnjo postane vsakdanje življenje neprestana mešanica skrbi in strahu. Ta tesnoba je tako močna, da moti vsakdanje funkcioniranje osebe. Za vse motnje, povezane s tesnobo, so namreč značilna stalna razmišljanja o “težavah”, ki pa jih ne pomagajo rešiti in ne pripeljejo do olajšanja.

Čisto normalno je, če občasno občutimo anksioznost, saj gre za običajen način čustvovanja. Če je tesnoba tako močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in oseba zaradi nje trpi, če tesnoba vztraja tudi v situacijah, ko “nevarnosti” ni več, če oseba tesnobe ne more kontrolirati, gre za anksiozno motnjo.

Natančen vzrok pojava anksioznosti ni popolnoma poznan, skoraj zagotovo pa gre za kombinacijo več faktorjev, ki tako sovplivajo na pojav anksioznosti. Gre torej za učinek:

• genetskih vzrokov: nekateri raziskovalci trdijo, da družinska zgodovina (prisotnost teh težav v družini) vpliva na verjetnost, da se bo pri osebi pojavljala anksioznost.
• delovanja možganov: anksiozna motnja se povezuje tudi z neobičajnim delovanjem določenih nevrotransmiterjev v možganih.
• vplivov okolja: travmatične izkušnje in stresni dogodki, kot npr. smrt bližnjih, ločitev, menjava službe, šole … lahko vodijo v anksiozne motnje, stopnjo anksioznosti pa lahko poslabšajo tudi določene substance, ki povzročajo odvisnost, npr. alkohol, kofein, nikotin …