Različne vrste terapij v psihologiji niso nič nenavadnega. Med bolj poznane sodijo predvsem na prvi pogled tipično psihološke terapije, kot na primer psihoanaliza, pa tudi družinska terapija ali kognitivno vedenjska terapija. Nekaj pa je tudi takih, ki se na prvi pogled zdijo nekoliko nenavadne in smo do njih nekoliko skeptični, kot na primer terapija z živalmi, glasbena terapija, terapija s pomočjo umetnosti.

Prav umetnost je ena izmed najbolj učinkovitih tehnik, ki jo uporabljamo v zdravljenju psihičnih težav. Umetnost predstavlja tehniko izražanja in jo lahko uporabljamo kot sredstvo, s pomočjo katerega se osebe, ki imajo različne težave, naučijo komunicirati, se spopadajo s stresom in raziskujejo različne vidike lastne osebnosti.

Da smo pričeli uporabljati umetnost kot sredstvo za zdravljenje, ni nič nenavadnega, saj je bila umetnost že od nekdaj način izražanja, komuniciranja in zdravljenja. Na formaliziran način pa se je umetnost pričela uporabljati šele nekje na polovici 20. stoletja. Zdravniki so namreč ugotovili, da se osebe, ki imajo duševne težave, pogosto izražajo preko risanja in sorodnih umetniških izražanj, kar je sprožilo raziskovanje o uporabi umetnosti kot načinu zdravljenja. Od takrat je umetnost postala pomemben del v terapevtskem okolju.

V psihologiji je uporaba umetnosti za zdravljenje psiholoških težav in krepitve mentalnega zdravja poznana kot likovna terapija. Likovna terapija sodi med ekspresivne terapije, pri kateri se uporablja umetniške materiale, kot so barve, flomastri, krede … V likovni terapiji gre najpogosteje za kombinacijo tradicionalnih psihoterapevtskih teorij in tehnik ter razumevanja psiholoških vidikov ustvarjalnega procesa.

Likovna terapija temelji na domnevi, da ustvarjalni proces (ki je v tem primeru vključen v umetniško samoizražanje) pomaga ljudem, da lažje rešujejo konflikte in težave, razvijajo medosebne spretnosti, uravnavajo vedenje, zmanjšujejo stres, povečujejo samozavedanje in krepijo samozavest.

Likovna terapija lahko poteka na individualni ali skupinski ravni ob prisotnosti za to usposobljenega terapevta (s čimer se razlikuje od neorganiziranega ustvarjanja). V največji meri se jo uporablja kot podporno tehniko osebnostne pomoči in služi kot sredstvo za poglabljanje vase in samoizražanje, preko česar se v končni fazi izražajo tako zavestni občutki kot nezavedno posameznika.

V likovni terapiji ni bistvo končni izdelek, temveč je v ospredju sam proces ustvarjanja. Le-ta posamezniku pomaga izboljšati samopodobo in okrepiti samozavest, pomaga pri spodbujanju ustvarjalnosti, spodbuja izražanje posameznikovih misli in občutkov, pozitivno vpliva na koncentracijo in motorične sposobnosti in še marsikaj.

Likovni terapevt lahko uporablja številne metode - od risanja, slikanja, oblikovanja, kiparjenja, kolaža … Likovna terapija je primerna za vsakogar, saj zanjo ni potrebna nobena posebna nadarjenost ali predhodne izkušnje na področju likovnega ustvarjanja. Primerna je tako za mlajše kot za starejše, čeprav na primer pri psihoterapiji otrok risbo uporabljamo manj pogosto kot igro, predvsem za to, ker risba v otrokovem izražanju zaseda manj pomembno mesto. Prav tako pa je primerna za različne psihične težave – za osebe, ki so doživele travmatsko izkušnjo, ki so trpele za fizičnim nasiljem, anksiozne, depresivne … Kot najbolj učinkovita se je izkazala pri tistih, ki imajo težave z verbalnim izražanjem in jim tako omogoča drugačno obliko komunikacije.