Zadnji mesec se vse vrti okoli nogometa. Kopica preostalih, do tedaj sicer pomembnih reči, je prestopila v drugi plan, saj prvo mesto zaseda t.i. najbolj pomembna postranska stvar na svetu.

Čeprav je nogometna mrzlica okužila številne, zaradi nastopa slovenske reprezentance tudi slovenske navijače, se tu pa tam še najde kdo, ki vročico, razburjenje in intenzivno doživljanje tekem svetovnega prvenstva komentira z izjavo “Prava reč, saj je samo tekma!“. Izbruhov veselja in neutolažljivega joka osebe, ki se navijaštvu nikoli niso zares predale, ne razumejo. A mogoče bodo po branju te objave tudi športnemu navijaštvu nekoliko bolj naklonjene.

Športni navijači tudi v psihologiji predstavljajo zanimiv fenomen. Če na situacijo poskušamo pogledati iz objektivnega vidika, moramo priznati, da je res nelogično, kako smo pripravljeni za ogled neke tekme mastno plačati in pri tem tudi blazno uživamo, pa čeprav imamo recimo 50% možnosti, da bomo ob izteku igralnega časa slabe volje, razočarani in jezni. Kaj imamo mi osebno pravzaprav od tega, če ekipa, za katero stiskamo pesti, na koncu zmaga? Ali nam to, da smo zapriseženi navijači, koristi? Pravzaprav res.

Vzemimo za primer navijanje za nogometni klub. Biti navijač je enostavno. Od posameznika ne zahteva nobenih fizičnih sposobnosti ali naporov ali če karikiram – dovolj je, da oblečeš dres tebi ljube ekipe in se naučiš imena vseh igralcev v ekipi. Športni navijač je zelo enostavno lahko vsak.

Glavna prednost navijaštva je predvsem v tem, da omogoča enostaven način vključitve v skupino. Ljudje smo bitja, ki po eni strani stremimo k individualnosti, po drugi pa imamo neizmerno potrebo po pripadnosti skupini. Z navijanjem za določen nogometni klub se posameznik takoj uvrsti v neko skupino. Osebe, ki navijajo za isti klub, se brez težav “razumejo” med sabo, saj imajo nekaj skupnega. Kot navijač prejmeš občutek pripadnosti, tega, da si del nečesa. Nekateri ljudje prav v okviru navijaštva najdejo občutke  pripadnosti in sprejetosti, ki ju drugje ne morejo najti.

Poleg pripadnosti skupini je navijaštvo pomembno tudi zaradi identifikacije. Navijači stremijo k temu, da se identificirajo z ekipo, za katero navijajo in imajo sebe za del njihovih uspehov. To se jasno kaže tudi v načinu govora. Tako ob zmagi strastni navijači trdijo, da “smo zmagali“, a ob porazu povedo, da “so izgubili“.

Nogomet za punce (foto: Miha Fras/Mladina)

Navijaštvo se pogosto povezuje tudi z agresivnostjo, nasiljem in izgredi, čemur se posvečajo predvsem sociološke analize. To pogosto drži, predvsem za navijače moškega spola, ki so zaradi tega včasih tudi stigmatizirani. A globoka navezanost na klub je v zdravi meri celo koristna.  Rezultati raziskav, ki jih je izvedel Daniel Wann, kažejo, da intenzivno podpiranje neke ekipe posamezniku lahko celo pomaga iz depresije, saj ne spodbuja le pripadnosti, temveč tudi krepi občutke lastne vrednosti.

Raziskava na študentih je na primer pokazala, da je za goreče oboževalce posameznih klubov značilna višja stopnja samospoštovanja ter manjša pojavnost depresivnih razpoloženj kot za športne  nenavdušence.

Samospoštovanje se pri navijačih spreminja v odvisnosti od izidov posameznih tekem in posledično vpliva na različne segmente njihovega življenja – od uspešnosti na ljubezenskem področju do učinkovitosti v pikadu. Izkazalo se je, da so bili strastni navijači, tako moški kot tudi ženske, po zmagi ljubljene ekipe veliko bolj optimistični gleda lastnega izgleda. Prav tako so bolj zaupali v svoje sposobnosti in predvidevali, da se bodo bolje izkazali na testih mentalnih in fizičnih sposobnosti. In nasprotno – če je klub tekmo izgubil, je tudi optimizem izpuhtel.

Pa naj še kdo reče, da navijanje ni kul!