Pa začnimo po ameriško, z zgodbico.

Miha je star dobrih 30 let in je, kakopač ne, uspešen poslovnež. Ko se po 10-urnem delavniku vrne k družini, je z glavo še vedno drugje. Odgovarja na maile, bere novice, sodeluje na forumu in komentira na blogih. Vmes prečekira stanje na borzi, da ne zamudi aktualnega dogajanja, pa z enim očesom spremlja TV dnevnik. Medtem ko se igra z otrokom, tu pa tam pošlje kak mail.

Ko se je Miha pred kratkim udeležil pomembnega kongresa v Parizu (zaradi predavateljev je bila kotizacija za dogodek bajna), je s seboj vzel službeni in privatni telefon, prenosnik in iPada. Ker so bile vse dvorane opremljene z brezžičnim internetom, se je Miha takoj priklopil on-line. Z vsemi napravami. Med predavanji je prebiral maile, se na chatu pogovarjal s sodelavci, aktivno sodeloval v debati na Twitterju, fotkal predavatelje in na Facebooku čestital vsem trem prijateljem, ki so na tisti dan praznovali rojstni dan. In seveda spremljal predavanja.

Pa jih je res?

Miha je prototip informacijskega džankija (okoren prevod za “information junkie”). Je oseba, ki je obsedena z informacijami. Bere, bere, bere in pravzaprav mu nikoli ni dovolj.

Miha hoče vedeti, kdaj bo v Sloveniji naprodaj iPhone, še preden ve sam ponudnik. Hoče poznati cene trajekta na Vis, hoče vedeti, zmagovalca oddaje Slovenija ima talent in sestrično roparja pošte. Hoče vedeti vse. In to čimprej.

Informacije nabira, kot da jih bo prodajal in od njih živel. In od tega je odvisen.

Informacijski džanki je torej tisti, ki je okupiran s tem, da sprejema in/ali posreduje informacije, njegova obsedenost s komuniciranjem pa kaže na odvisnost. Odvisnost od informacij je običajno neločljivo povezana z uporabo računalnika/interneta.

Informacijski džankiji so kompulzivno obsedeni s konstantno stimulacijo, ki jo prinašajo nove informacije. Neposredno pa je s tem povezan tudi multitasking, za katerega smo že ugotovili, da je pravzaprav kontraproduktiven.

Čeprav navidez nedolžna, zna bit tale odvisnost od informacij tudi problematična. Ko postanemo odvisni od stimulacije in užitka, ki nam jih daje neprestan pritok informacij in ko tehnologija dejansko vpliva na obseg pozornosti, na našo kreativnost in sposobnost fokusiranja, govorimo o kvazi oz. psevdo motnjii pozornosti.

Raziskovalca iz harvardske univerze sta odkrila, da pritok informacij pri ljudeh povzroči izbruh dopamina. Reakcija je podobna temu, kar se v našem telesu zgodi pod vplivom narkotikov. In tako kot smo lahko odvisni od narkotikov, smo lahko odvisni tudi od informacij.

Psevdo ADD (attention deficit disorder oziroma motnja pozornosti) pomeni, da oseba nima klasične motnje pozornosti, so pa zanjo značilni podobni simptomi. Oseba je zaradi vpliva tehnologije in hitrosti sodobnega načina življenja razvila krajši obseg pozornosti. Težave pa se kažejo marsikje. Informacijski džankiji postanejo ob dolgoročnih projektih frustrirani, zaradi potrebe po konstantnem pritoku informacij so pod vplivom stresa in dejansko fizično hrepenijo po vedno novih in novih stimulacijah.

A mogoče največja težava tega, da smo “always ON”, ni ta, da neprestan vpliv informacij zmoti naše kosilo, družinski čas in delovne obveznosti, ampak to, da nam informacije, ki jih sprejmemo, bolj malo koristijo, če z njimi ničesar ne naredimo.

Ljudje smo pač bitja z omejenimi sposobnostmi. Zato lahko ohranimo le delček vseh informacij, ki jih sprejmemo. William Glasser je tako ocenil, kolikšen delež informacij si pravzaprav zapomnimo:

• 10% tega, kar preberemo
• 20% tega, kar slišimo
• 30% tega, kar vidimo
• 50% tega, kar vidimo IN slišimo
• 70% tega, kar predelamo/predebatiramo z drugimi
• 80% tega, kar izkusimo in
• 95% tega, kar načuimo nekoga drugega

Če ste torej nagnjeni k odvisnosti od informacij, poskušajte od celotne količine informacij, ki jih sprejmete, nekaj izvleči in imeti dejansko korist, preden to drastično vpliva na kvaliteto vašega življenja.

Le kdo bo še želel na kavo z vami, če boste vsake 4 minute preverjali, kaj je novega?