Preberemo zanimiv članek in ga pošljemo prijatelju. Lestvico najboljših komadov lanskega leta objavimo na Facebooku. In na hodniku sosedu pojasnimo nov prometni zakon.

Tovrstne socialne izmenjave potekajo že tisočletja, intenzivna uporaba spletne komunikacije in družbenih medijev pa je te izmenjave še pospešila in jih poenostavila. Na začetku smo vsebine na spletu delili predvsem z našimi bližnjimi preko e-maila, kasneje smo naš krog dopolnili s sodelavci, bivšimi sošolci ali celo popolnimi neznanci na Facebooku, Twitterju in še marsikje.

Zakaj nekatere stvari na spletu delimo z drugimi? Gre pri tem zgolj za pomoč drugim, željo, da naredimo nekaj koristnega? Ali za grajenje lastnega imidža, izkazovanje osebnih interesov in razkazovanje lastnega znanja ali razgledanosti?

New York Times je pred kratkim predstavil izsledke raziskave, ki poskuša razložiti, zakaj ljudje radi delimo informacije z drugimi. Na podlagi pridobljenih podatkov so uspeli definirati šest segmentov.

• Altruisti so tisti, ki delijo informacije zato, ker menijo, da bodo nekomu pomagale.
• Karieristi delijo vsebine, povezane z njihovim poklicem, hobiji, z namenom samopromocije ali izkazovanja strokovne podkvanosti.
• Hipsterji so pač mladi & kreativni in deljenje vsebin na spletu je pomemben del njihovega življenja – grajenje in krepitev svojega imidiža.
• Ekstremisti so provokativni, kontroverzni, delijo zato, ker želijo rekacijo na posredovane vsebine.
• Povezovalci delijo vsebine, ker so skrbni in premišljeni, radi pomagajo drugim in planirajo.
• Selekcionisti pa predvsem dobro premislijo, kaj bodo delili, saj želijo predvsem informirati.

S psihološkega vidika do deljenja informacij oz. vsebin prihaja tudi zaradi vzburjenja. Ko smo ljudje psihološko vzburjeni – zaradi nekega čustvenega dražljaja ali česa drugega – se aktivira naš živčni sistem, kar vpliva na socialne izmenjave. Ali bolj enostavno:  ko se pri nas vzbudijo določena čustva, se poveča verjetnost, da bomo informacijo delili z nekom. Informacija, ki v nas ne vzbudi nobenega čustva, ima bistveno manj potenciala za to, da jo “šeramo” z ostalimi.

Dejstvo je tudi, da prej širimo tiste vsebine, ki nam vzbudijo pozitivna čustva, medtem ko je pri negativnih stvar nekoliko bolj zapletena. Anksioznost in jeza na primer povečajo verjetnost “šeranja”, medtem ko jo žalost zmanjša, kar je povezano s stopnjo vzburjenja. Če nas je strah, smo jezni ali navdušeni, bomo informacije prej delili z drugimi, saj so ta čustva povezana z visoko stopnjo vzburjenja in akcijo. Po drugi strani pa so čustva, kot sta npr. žalost ali zadovoljstvo, povezana z nižjim vzburjenjem in nas ne aktivirajo. Posledično smo manj pripravljeni informacijo posredovati dalje.

Seveda je bilo tudi to potrebno empirično preveriti.

V enem izmed eksperimentov so študente razdelili v dve skupini – eni skupini so prikazovali vsebine, ki so jih navdušile ali so zaradi njih postali zaskrbljeni (visoka stopnja vzburjenosti), drugi pa vsebine, po ogledu katerih so postali bodisi zadovoljni bodisi žalostni (nizka stopnja vzburjenosti). V kontrolni skupini so osebam prikazovali nevtralne vsebine. In rezultat? Ugotovili so, da so vsebine raje delili tisti iz prve skupine, torej tisti, ki so doživljali višjo stopnjo psihološkega vzburjenja.

Hecno pa je, da na “šeranje” vpliva tudi stopnja vzburjenja, ki ni povezana s samo vsebino. Tako so v nekem drugem eksperimentu eni izmed skupin naročili, naj mirno počaka na začetek eksperimenta, medtem ko je druga skupina pred eksperimentom morala teči na mestu. Na začetku eksperimenta so vsem predstavili enako vsebino. Izkazalo se je, da je bila skupina, ki je tekla, v večji meri pripravljena deliti vsebino z ostalimi kot skupina, ki je mirno čakala.