Na temo morale sem spisala že dve objavi. Pa ju kak teden pustila ob strani in ju nato zbrisala. Danes pa poskušam znova. K pisanju so me namreč spodbudile številne afere trenutno najbolj “in” politikov oziroma naše presojanje ter obsojanje njihovih dejanj.

Pa pojdimo na začetek, k teoriji moralnega razvoja. Kohlberg, znan socialni psiholog, se je ogromno ukvarjal z moralnim razvojem in tem, kako z moralnega vidika presojamo določene situacije. Zadeva je najlajže razumljiva, če jo predstavimo z zgodbo oz. moralno dilemo. Najbolj znana gre nekako tako …

Janezova žena je umirala za posebno vrsto raka. Zdravniki so menili, da bi jo lahko rešilo novo zdravilo, ki ga je pred kratkim odkril nek farmacevt. Sestavine za zdravilo so bile drage, farmacevt pa je zanj zahteval desetkratno vrednost od realne (za ceno majhne doze zdravila je zahteval 2000 evrov). V terapiji bi bilo potrebno majhne doze zdravila uporabiti večkrat.  Janez si je skušal denar sposoditi, vendar je zbral le za približno polovico cene zdravila. Farmacevtu je povedal, da njegova žena umira in ga prosil, naj mu zdravilo proda ceneje ali pa dovoli, da preostanek plača kasneje. Farmacevt mu je odgovoril: “Ne, to zdravilo sem odkril sam in z njim nameravam zaslužiti.” Janez je obupal in začel razmišljati o tem, da bi vlomil v njegovo trgovino in ukradel zdravilo za ženo.

Vprašanje za vas: Ali naj Janez ukrade zdravilo?

Odgovor – ali da ali ne – tukaj nima takega pomena, saj šteje predvsem utemeljitev.

Libra by ~Victorian-Sentiments

Če recimo na vprašanje odgovorite z “Ne, če bi ukradel zdravilo, bi moral v zapor.” ali z “Ja. Če bo žena umrla, potem ne bo nihče skrbel zanj.”, potem presojate na predkonvencionali stopnji. V tem primeru morala temelji na pravilih, ki pa jih je potrebno ubogati bodisi zato, da se izognemo škodi ali kazni, bodisi zato, ker je to v našo korist. Jasno je, da na tej stopnji presojaji predvsem otroci, do 10. leta starosti.

A počasi postane bolj zanimivo.

Če na vprašanje odgovorite na primer z “Ja, to je popolnoma naravno. Nihče mu ne bo zameril, saj bi to naredil iz ljubezni do žene.” ali z “Ne. Tudi če je naravno, da želi rešiti življenje ženi, je to kršenje zakona in zakone je treba spoštovati.”, potem je vaš način moralnega presojanja na stopnji konvencionalne moralnosti. Na tej stopnji je moralno ravnati tako, kot od vas pričakujejo drugi ali ravnati v skladu z družbenimi normami ali zakoni, ki so absolutni in nesprejemljivi. Tako presojanje se pojavi po 10. letu, gre pa za stopnjo, ki je mnogi nikoli ne presežejo.

Če pa na vprašanje odgovorite npr. z “Ne. Tudi ekstremne okoliščine ne opravičujejo tega, da vzameš zakon v svoje roke. Kakšen pa bi bil ta svet, če bi vsi kradli, ko bi bili obupani.” ali z “Ja, pri odločanju med krajo in življenjem naj izbere življenje, saj je vrednota življenja zame na prvem mestu.”, potem presojate na postkonvecionalni stopnji. Ta temelji na družbenem dogovoru – moralno je torej ravnati v skladu z družbenimi normami, ki pa so relativne in spremenljive oz. v skladu z lastno vestjo, ki izhaja iz splošno veljavnih moralnih načel.

Naštetih je le nekaj možnih odgovorov na zastavljeno vprašanje, z malo vaje pa lahko kaj hitro z moralnega vidika ocenjujete tudi dejanja naših politikov. A dajmo se najprej vprašat – je “moralno”, da jih obsojamo? Je prav, da jim očitamo nemoralna dejanja pri tem, ko delamo na tujo študentsko napotnico in pri 29 letih jemo na bone? Ali ko plonkamo na izpitu in mojstru v zameno za “popust” plačamo brez računa?

“Dvojna morala” pa ni tako nenavadna. V resničnem življenju velja, da moralno presojanje ni enako moralnemu vedenju. Ali po domače – lahko smo “pametni”, ko se ne dogaja nam.

Problem je ponavadi v tem, da pri presojanju ocenjujemo situacijo iz vidika opazovalca in smo pri tem bolj ali manj nevtralni. Smo prepričani, da poslanskega nadomestila na Virantovem mestu ne bi vzeli? Ko se v določeni situaciji znajdemo sami, je zadeva nekoliko drugačna. Odločitve, ki bi jih še ne dolgo nazaj jasno zagovarjali, nas pustijo na cedilu.

Včasih se pač znajdemo v konfliktu med moralnimi normami in primarnejšimi potrebami, kot je težnja po ugodju ali izogibanje neugodju. Tako npr. nad moralnim načelom “pomagaj človeku v stiski” prevlada egoističen “ne rini v nevarnost”. Včasih se znajdemo v dliemi med različnimi normami, npr. “ne ubijaj” in obenem “brani svojo državo”. Včasih pa reagiramo na podlagi izkušenj, npr. starejši ženski smo na avtobusu odstopili sedež, ona pa nas je v zahvalo nadrla, zato naslednjič tega enostavno ne storimo več.

Toliko v vednost. Da ne bomo naslednjič tako obsojajoči. Oziroma bomo kdaj pa kdaj pometli tudi pred svojim pragom.