Ko omenimo motnje hranjenja, večina takoj pomisli na anoreksijo in/ali bulimijo. Predvsem zato, ker sta ti dve motnji hranjenja najbolj poznani, najbolj razširjeni, poleg kompulzivnega prenajedanja pa tudi tisti motnji hranjenja, ki sta dejansko klasificirani v sistemu duševnih boleznih (obstaja klasifikacija duševnih motenj, ki jo redno revidirajo - zadnja veljavna je sicer iz leta 1994 - DSM-IV oz. Diagnostic and statistical manual of mental disorders). Kljub temu da na prvi pogled delujejo kot telesne motnje (navzen se kažejo v obliki telesnih znakov), sodijo motnje hranjenja med duševne motnje, saj so vzroki tem težavam notranji; običajno gre za različne čustvene stiske. O anoreksiji, bulimiji in kompulzivnem prenajedanju je bilo že veliko povedanega in napisanega, izčrpen opis vsake izmed njih pa si lahko preberete na spletni strani Muze, svetovalnice za motnje hranjenja (anoreksija, bulimija in kompluzivno prenajedanje).  V zadnjem času se vedno pogosteje pojavlja tudi nova, uradno sicer še ne indeksirana motnja (kot duševno motnjo jo lahko pričakujemo v izdaji DSM-V, ki jo načrtujejo leta 2012), in to je ortoreksija ali obsedenost z zdravo prehrano.

Preberi preostanek objave »

Napisati nekaj novega ali drugačnega o bipolarni motnji je težko, predvsem zato, ker bipolarna motnja sodi med bolj razširjene duševne motnje in je o njej že veliko povedanega. Tako je na primer na Wikipediji izvrsten in izčrpen opis bipolarne motnje, ki zajema skoraj vsa področja te bolezni. Kljub temu bom poskušala na kratko osvetlit bolezen in izpostaviti nekaj zanimivosti, ki so nekoliko manj poznane.

Bipolarna motnja, ki je bila do nedavnega bolj znana pod imenom manična depresija, spada med motnje razpoloženja. Pri bipolarni motnji gre za običajno ciklično pojavljanje depresivnih in/ali maničnih stanj, kar pomeni, da se pri posamezniku izmenjujejo stanja depresije in manije, lahko pa prihaja samo do maničnih faz. Bipolarno motnjo prav zaradi izmenjavanja depresivnih in maničnih faz pogosto imenujemo tudi bolezen dveh obrazov.

Preberi preostanek objave »

Pogosto slišimo izjave v stilu “če ne bi ravnal tako, bi končal v Polju” ali “jaz sem verjetno za v Idrijo” ter “Mene še malo pa me bodo odpeljali v Hrastovec”. Predsodki o duševnih boleznih oziroma bolnikih so izredno močni, preveč razširjeni in težko premostljivi. Duševni bolniki se diagnoze težko znebijo in so z njo stigmatizirani, torej označeni kot nesprejemljivi, manjvredni ali nevarni.

En najbolj znanih eksperimentov v psihologiji je tesno povezan s psihiatrijo in duševnimi bolniki. David Rosenahn je bil pobudnik eksperimenta, ki je v letu 1973 pretresel in pomembno spremenil stanje v ameriških psihiatričnih bolnišnicah. V eksperimentu so sodelovali Rosenhanovi kolegi (med njimi so bili psihologi, pediater, slikar, gospodinja, študent …) pa tudi Rosenhan sam. Njihova “naloga” je bila, da pokličejo v različne psihiatrične bolnišnice po državi in se naročijo na pregled. Na pregledu so kot edino težavo navedli dejstvo, da slišijo glasove - glasovi naj bi bili običajno nerazločni, vmes pa so se slišale besede kot prazen in votel.

Preberi preostanek objave »