Pa pojdimo na začetek, k teoriji moralnega razvoja. Kohlberg, znan socialni psiholog, se je ogromno ukvarjal z moralnim razvojem in tem, kako z moralnega vidika presojamo določene situacije. Zadeva je najlajže razumljiva, če jo predstavimo z zgodbo oz. moralno dilemo. Najbolj znana gre nekako tako …

Janezova žena je umirala za posebno vrsto raka. Zdravniki so menili, da bi jo lahko rešilo novo zdravilo, ki ga je pred kratkim odkril nek farmacevt. Sestavine za zdravilo so bile drage, farmacevt pa je zanj zahteval desetkratno vrednost od realne (za ceno majhne doze zdravila je zahteval 2000 evrov). V terapiji bi bilo potrebno majhne doze zdravila uporabiti večkrat.  Janez si je skušal denar sposoditi, vendar je zbral le za približno polovico cene zdravila. Farmacevtu je povedal, da njegova žena umira in ga prosil, naj mu zdravilo proda ceneje ali pa dovoli, da preostanek plača kasneje. Farmacevt mu je odgovoril: “Ne, to zdravilo sem odkril sam in z njim nameravam zaslužiti.” Janez je obupal in začel razmišljati o tem, da bi vlomil v njegovo trgovino in ukradel zdravilo za ženo.

Vprašanje za vas: Ali naj Janez ukrade zdravilo?

Odgovor – ali da ali ne – tukaj nima takega pomena, saj šteje predvsem utemeljitev.

Libra by ~Victorian-Sentiments

Če recimo na vprašanje odgovorite z “Ne, če bi ukradel zdravilo, bi moral v zapor.” ali z “Ja. Če bo žena umrla, potem ne bo nihče skrbel zanj.”, potem presojate na predkonvencionali stopnji. V tem primeru morala temelji na pravilih, ki pa jih je potrebno ubogati bodisi zato, da se izognemo škodi ali kazni, bodisi zato, ker je to v našo korist. Jasno je, da na tej stopnji presojaji predvsem otroci, do 10. leta starosti.

A počasi postane bolj zanimivo.

Če na vprašanje odgovorite na primer z “Ja, to je popolnoma naravno. Nihče mu ne bo zameril, saj bi to naredil iz ljubezni do žene.” ali z “Ne. Tudi če je naravno, da želi rešiti življenje ženi, je to kršenje zakona in zakone je treba spoštovati.”, potem je vaš način moralnega presojanja na stopnji konvencionalne moralnosti. Na tej stopnji je moralno ravnati tako, kot od vas pričakujejo drugi ali ravnati v skladu z družbenimi normami ali zakoni, ki so absolutni in nesprejemljivi. Tako presojanje se pojavi po 10. letu, gre pa za stopnjo, ki je mnogi nikoli ne presežejo.

Če pa na vprašanje odgovorite npr. z “Ne. Tudi ekstremne okoliščine ne opravičujejo tega, da vzameš zakon v svoje roke. Kakšen pa bi bil ta svet, če bi vsi kradli, ko bi bili obupani.” ali z “Ja, pri odločanju med krajo in življenjem naj izbere življenje, saj je vrednota življenja zame na prvem mestu.”, potem presojate na postkonvecionalni stopnji. Ta temelji na družbenem dogovoru – moralno je torej ravnati v skladu z družbenimi normami, ki pa so relativne in spremenljive oz. v skladu z lastno vestjo, ki izhaja iz splošno veljavnih moralnih načel.

Naštetih je le nekaj možnih odgovorov na zastavljeno vprašanje, z malo vaje pa lahko kaj hitro z moralnega vidika ocenjujete tudi dejanja naših politikov. A dajmo se najprej vprašat – je “moralno”, da jih obsojamo? Je prav, da jim očitamo nemoralna dejanja pri tem, ko delamo na tujo študentsko napotnico in pri 29 letih jemo na bone? Ali ko plonkamo na izpitu in mojstru v zameno za “popust” plačamo brez računa?

“Dvojna morala” pa ni tako nenavadna. V resničnem življenju velja, da moralno presojanje ni enako moralnemu vedenju. Ali po domače – lahko smo “pametni”, ko se ne dogaja nam.

Problem je ponavadi v tem, da pri presojanju ocenjujemo situacijo iz vidika opazovalca in smo pri tem bolj ali manj nevtralni. Smo prepričani, da poslanskega nadomestila na Virantovem mestu ne bi vzeli? Ko se v določeni situaciji znajdemo sami, je zadeva nekoliko drugačna. Odločitve, ki bi jih še ne dolgo nazaj jasno zagovarjali, nas pustijo na cedilu.

Včasih se pač znajdemo v konfliktu med moralnimi normami in primarnejšimi potrebami, kot je težnja po ugodju ali izogibanje neugodju. Tako npr. nad moralnim načelom “pomagaj človeku v stiski” prevlada egoističen “ne rini v nevarnost”. Včasih se znajdemo v dliemi med različnimi normami, npr. “ne ubijaj” in obenem “brani svojo državo”. Včasih pa reagiramo na podlagi izkušenj, npr. starejši ženski smo na avtobusu odstopili sedež, ona pa nas je v zahvalo nadrla, zato naslednjič tega enostavno ne storimo več.

Toliko v vednost. Da ne bomo naslednjič tako obsojajoči. Oziroma bomo kdaj pa kdaj pometli tudi pred svojim pragom.

Tovrstne socialne izmenjave potekajo že tisočletja, intenzivna uporaba spletne komunikacije in družbenih medijev pa je te izmenjave še pospešila in jih poenostavila. Na začetku smo vsebine na spletu delili predvsem z našimi bližnjimi preko e-maila, kasneje smo naš krog dopolnili s sodelavci, bivšimi sošolci ali celo popolnimi neznanci na Facebooku, Twitterju in še marsikje.

Zakaj nekatere stvari na spletu delimo z drugimi? Gre pri tem zgolj za pomoč drugim, željo, da naredimo nekaj koristnega? Ali za grajenje lastnega imidža, izkazovanje osebnih interesov in razkazovanje lastnega znanja ali razgledanosti?

New York Times je pred kratkim predstavil izsledke raziskave, ki poskuša razložiti, zakaj ljudje radi delimo informacije z drugimi. Na podlagi pridobljenih podatkov so uspeli definirati šest segmentov.

• Altruisti so tisti, ki delijo informacije zato, ker menijo, da bodo nekomu pomagale.
• Karieristi delijo vsebine, povezane z njihovim poklicem, hobiji, z namenom samopromocije ali izkazovanja strokovne podkvanosti.
• Hipsterji so pač mladi & kreativni in deljenje vsebin na spletu je pomemben del njihovega življenja – grajenje in krepitev svojega imidiža.
• Ekstremisti so provokativni, kontroverzni, delijo zato, ker želijo rekacijo na posredovane vsebine.
• Povezovalci delijo vsebine, ker so skrbni in premišljeni, radi pomagajo drugim in planirajo.
• Selekcionisti pa predvsem dobro premislijo, kaj bodo delili, saj želijo predvsem informirati.

S psihološkega vidika do deljenja informacij oz. vsebin prihaja tudi zaradi vzburjenja. Ko smo ljudje psihološko vzburjeni – zaradi nekega čustvenega dražljaja ali česa drugega – se aktivira naš živčni sistem, kar vpliva na socialne izmenjave. Ali bolj enostavno:  ko se pri nas vzbudijo določena čustva, se poveča verjetnost, da bomo informacijo delili z nekom. Informacija, ki v nas ne vzbudi nobenega čustva, ima bistveno manj potenciala za to, da jo “šeramo” z ostalimi.

Dejstvo je tudi, da prej širimo tiste vsebine, ki nam vzbudijo pozitivna čustva, medtem ko je pri negativnih stvar nekoliko bolj zapletena. Anksioznost in jeza na primer povečajo verjetnost “šeranja”, medtem ko jo žalost zmanjša, kar je povezano s stopnjo vzburjenja. Če nas je strah, smo jezni ali navdušeni, bomo informacije prej delili z drugimi, saj so ta čustva povezana z visoko stopnjo vzburjenja in akcijo. Po drugi strani pa so čustva, kot sta npr. žalost ali zadovoljstvo, povezana z nižjim vzburjenjem in nas ne aktivirajo. Posledično smo manj pripravljeni informacijo posredovati dalje.

Seveda je bilo tudi to potrebno empirično preveriti.

V enem izmed eksperimentov so študente razdelili v dve skupini – eni skupini so prikazovali vsebine, ki so jih navdušile ali so zaradi njih postali zaskrbljeni (visoka stopnja vzburjenosti), drugi pa vsebine, po ogledu katerih so postali bodisi zadovoljni bodisi žalostni (nizka stopnja vzburjenosti). V kontrolni skupini so osebam prikazovali nevtralne vsebine. In rezultat? Ugotovili so, da so vsebine raje delili tisti iz prve skupine, torej tisti, ki so doživljali višjo stopnjo psihološkega vzburjenja.

Hecno pa je, da na “šeranje” vpliva tudi stopnja vzburjenja, ki ni povezana s samo vsebino. Tako so v nekem drugem eksperimentu eni izmed skupin naročili, naj mirno počaka na začetek eksperimenta, medtem ko je druga skupina pred eksperimentom morala teči na mestu. Na začetku eksperimenta so vsem predstavili enako vsebino. Izkazalo se je, da je bila skupina, ki je tekla, v večji meri pripravljena deliti vsebino z ostalimi kot skupina, ki je mirno čakala.

Miha je star dobrih 30 let in je, kakopač ne, uspešen poslovnež. Ko se po 10-urnem delavniku vrne k družini, je z glavo še vedno drugje. Odgovarja na maile, bere novice, sodeluje na forumu in komentira na blogih. Vmes prečekira stanje na borzi, da ne zamudi aktualnega dogajanja, pa z enim očesom spremlja TV dnevnik. Medtem ko se igra z otrokom, tu pa tam pošlje kak mail.

Ko se je Miha pred kratkim udeležil pomembnega kongresa v Parizu (zaradi predavateljev je bila kotizacija za dogodek bajna), je s seboj vzel službeni in privatni telefon, prenosnik in iPada. Ker so bile vse dvorane opremljene z brezžičnim internetom, se je Miha takoj priklopil on-line. Z vsemi napravami. Med predavanji je prebiral maile, se na chatu pogovarjal s sodelavci, aktivno sodeloval v debati na Twitterju, fotkal predavatelje in na Facebooku čestital vsem trem prijateljem, ki so na tisti dan praznovali rojstni dan. In seveda spremljal predavanja.

Pa jih je res?

Miha je prototip informacijskega džankija (okoren prevod za “information junkie”). Je oseba, ki je obsedena z informacijami. Bere, bere, bere in pravzaprav mu nikoli ni dovolj.

Miha hoče vedeti, kdaj bo v Sloveniji naprodaj iPhone, še preden ve sam ponudnik. Hoče poznati cene trajekta na Vis, hoče vedeti, zmagovalca oddaje Slovenija ima talent in sestrično roparja pošte. Hoče vedeti vse. In to čimprej.

Informacije nabira, kot da jih bo prodajal in od njih živel. In od tega je odvisen.

Informacijski džanki je torej tisti, ki je okupiran s tem, da sprejema in/ali posreduje informacije, njegova obsedenost s komuniciranjem pa kaže na odvisnost. Odvisnost od informacij je običajno neločljivo povezana z uporabo računalnika/interneta.

Informacijski džankiji so kompulzivno obsedeni s konstantno stimulacijo, ki jo prinašajo nove informacije. Neposredno pa je s tem povezan tudi multitasking, za katerega smo že ugotovili, da je pravzaprav kontraproduktiven.

Čeprav navidez nedolžna, zna bit tale odvisnost od informacij tudi problematična. Ko postanemo odvisni od stimulacije in užitka, ki nam jih daje neprestan pritok informacij in ko tehnologija dejansko vpliva na obseg pozornosti, na našo kreativnost in sposobnost fokusiranja, govorimo o kvazi oz. psevdo motnjii pozornosti.

Raziskovalca iz harvardske univerze sta odkrila, da pritok informacij pri ljudeh povzroči izbruh dopamina. Reakcija je podobna temu, kar se v našem telesu zgodi pod vplivom narkotikov. In tako kot smo lahko odvisni od narkotikov, smo lahko odvisni tudi od informacij.

Psevdo ADD (attention deficit disorder oziroma motnja pozornosti) pomeni, da oseba nima klasične motnje pozornosti, so pa zanjo značilni podobni simptomi. Oseba je zaradi vpliva tehnologije in hitrosti sodobnega načina življenja razvila krajši obseg pozornosti. Težave pa se kažejo marsikje. Informacijski džankiji postanejo ob dolgoročnih projektih frustrirani, zaradi potrebe po konstantnem pritoku informacij so pod vplivom stresa in dejansko fizično hrepenijo po vedno novih in novih stimulacijah.

A mogoče največja težava tega, da smo “always ON”, ni ta, da neprestan vpliv informacij zmoti naše kosilo, družinski čas in delovne obveznosti, ampak to, da nam informacije, ki jih sprejmemo, bolj malo koristijo, če z njimi ničesar ne naredimo.

Ljudje smo pač bitja z omejenimi sposobnostmi. Zato lahko ohranimo le delček vseh informacij, ki jih sprejmemo. William Glasser je tako ocenil, kolikšen delež informacij si pravzaprav zapomnimo:

• 10% tega, kar preberemo
• 20% tega, kar slišimo
• 30% tega, kar vidimo
• 50% tega, kar vidimo IN slišimo
• 70% tega, kar predelamo/predebatiramo z drugimi
• 80% tega, kar izkusimo in
• 95% tega, kar načuimo nekoga drugega

Če ste torej nagnjeni k odvisnosti od informacij, poskušajte od celotne količine informacij, ki jih sprejmete, nekaj izvleči in imeti dejansko korist, preden to drastično vpliva na kvaliteto vašega življenja.

Le kdo bo še želel na kavo z vami, če boste vsake 4 minute preverjali, kaj je novega?

Z dostopnostjo in pogostostjo uporabe interneta se posledično veča tudi dostopnost do pornografije. Pornografske vsebine so zastonj dostopne na vsakem koraku in enostavno na voljo praktično komurkoli, tudi otrokom. Pornografija ne cveti le kot biznis, ampak postaja poleg dostopnosti tudi vse bolj sprejemljiva.

In zakaj je pornografija sporna in vredna psihološkega razmisleka?

Enostavna in neselektivna dostopnost pornografije je kritična predvsem za obdobje odraščanja. S pornografijo se ponavadi prvič soočimo v obdobju mladostništva, ko spolno dozorevamo in informacije šele nabiramo. Konzumacija pornografije je sprejemljiva, dokler gre za prehodno obdobje, torej obdobje, ko se posameznik išče informacije, raziskuje in se “uči”. Problem nastane, ko se pornografija iz začasnega obdobja spremeni v stalnico.

Dlje časa kot se oseba nahaja v fantazijskem svetu pornografije, težje vzpostavi prehod iz fantazije v realnost, kar jo v skrajnem primeru lahko privede tudi v odvisnost. Odvisnost od pornografije pa med drugim vpliva na okrnjeno možnost vzpostavitve in ohranjanja medosebnih odnosov. Kot pri vseh ostalih odvisnostih tudi tu velja, da ne vpliva le na osebo, ki je zasvojena, pač pa preko njenega delovanja v družini in okolici tudi na ostale, ki so ji blizu.

Pornografija pa odpira tudi polemike, ki vplivajo na razoj in stanje v družbi. Če v zakup vzamemo izključno heteroseksualne odnose, je slabost pornografije ta, da vzpostavlja napačna prepričanja o moških, ženskah in medčloveških odnosih. Dejstvo je, da je v večini pornografskih vsebin ženska objektificirana, kar pomeni, da nastopa kot predmet, ki je drugim na razpolago. Podrejeni položaj ženske sporoča, da je to, da je ženska zgolj objekt, ki je vedno na voljo, popolnoma v redu, hkrati pa predvideva, da je spolnost aktivnost, ki je osredotočena na to, kaj moški “naredi” z žensko. Ponavljajoča se izpostavljenost vedno enakemu sporočilu vpliva na zaznavanje in oblikovanje odnosa do ženskega spola, kar se odraža tudi vsakodnevnih dejanjih.

Izpostaviti velja tudi prisotnost prikazov nasilnih vsebin, scen, v katerih so ženske zlorabljene, izkoriščene in priazdete na različne načine. Pornografske vsebine, povezane z nasiljem, prispevajo dodaten košček v mozaik ostalih nasilnih vsebin, ki jih konzumiramo preko spleta. Ponovljena izpostavljenost nasilnim seksualnim vsebinam pa nenazadnje povzroči tudi neobčutljivost, tolerantnost in zmanjšano emocionalno reakcijo do spolnih zlorab.

Kot pika na i pa so s pornografijo tesno prepletene tudi različne psihične motnje seksualnosti, nekatere drugim nemoteče, nekatere pa kazensko prepovedane, kot na primer pedofilija, ki je, podobno kot večina ostalih motenj, povezana strahom pred zavrnitvijo.

Za konec pa še odgovor na vprašanje, zakaj je pornografija tako priljubljena. Pri pornografiji ni (za razliko od resničnega življenja) nobene kritike o nastopu moškega. Nasprotno od dejanske spolnosti, ki zahteva “delo”, tu vse poteka po scenariju in je popolnoma predvidljivo. Spolni odnosi so enostavni, zavrnitev ni, ženske so vedno pripravljene zadovoljiti moškega. Vloga moškega je avtoritativna, vanj nihče ne dvomi, ženska pa služi kot objekt, ki je moškemu podrejen. Skupna točka večine pornografskih vsebin pa je tudi želja moškega po nadzoru in moči.

Vsak dan nas obkrožajo številni dražljaji, informacije, ideje, čustva in na vso to kopico dražljajev se ne moremo odzvati. Dražljaje zato neprestano selekcioniramo in se osredotočamo zgolj na izbrane. A to, čemur posvečamo pozornost, pravzaprav oblikuje naše življenje in nas same.

Pozornost je pravzaprav usmerjenost in osredotočenost na posamezen predmet, dogodek, idejo, dejavnost. Matej Tušak, športni psiholog, ki se pri psihološki pripravi športnikov intenzivno ukvarja tudi s pozornostjo, pozornost primerja z žarometom, “ki je v naši glavi, mi pa smo tisti, ki aktivno osvetljujemo, snemamo in režiramo, kar smo izbrali oziroma posneli. Svetlobni žarek žarometa v skladu z našo željo oziroma potrebo osvetljuje natanko tisto, kar nas zanima.” Koncentracija ima še nekoliko ožji pomen kot pozornost in pomeni pozornost, usmerjeno v dojemanje in oblikovanje zaznavnih miselnih vsebin.

Pozornost je dinamičen proces, ki se neprestano spreminja in je odvisen od mnogih mnogih dejavnikov. Tako nas na primer omejujeta obseg in trajanje pozornosti, na katera vplivajo motiviranost posameznika, starost, ostali dražljaj (npr. hrup, vreme) … Tudi čustva vplivajo na našo pozornost in jo lahko bodisi povečajo bodisi zmanjšajo. Zaradi vseh opisanih in neopisanih dejavnikov popolno koncentracijo, tj. stanje, ko smo osredotočeni na samo eno stvar, vse ostale misli pa pri tem izključimo, težko dosegamo brez učenja in vaje.

Če smo dobro izurjeni, lahko pozornost ustrezno prestavljamo – iz dejavnosti, s katero se trenutno ukvarjamo, na stvari, ki vskočijo in potrebujejo naš input. A pri tem ne smemo zamenjevati raztresenosti in distrakcij s prestavljanjem pozornosti – pri slednjem so premiki pozornosti posledica zgolj naše volje.

Pozornost pa od nas zahteva tudi energijo. Bolj kot je pozornost intenzivna, krajši čas lahko ostane na takšni ravni. Visoka koncentracija pozornosti je povezana z ogromno porabo mentalne energije, ki pa je seveda omejena.

Na pozornost poleg  vseh ostalih dejavnikov vpliva tudi naš način življenja – hiter tempo in potreba po preklapljanju med različnimi dejavnostmi (pogosto imenovana tudi multi-tasking). Izjemen tehnološki napredek nam prinaša  probleme, ki se kažejo tudi v težavah z ohranjanjem pozornosti.

Zadnje raziskave kažejo, da imajo otroci, ki več časa preživijo pred TV ali računalniškimi igrami, pogosteje težave s pozornostjo. In čeprav je jasno, da so vzroki za motnje pozornosti v večji meri genetske narave, imajo tudi okoljski dejavniki vpliv na porast teh težav. Motnje pozornost so danes npr. 10 krat pogostejše kot 20 let nazaj. Pri tem so interpretacije ter razpravljanja o vzroku in posledici različne, a vprašanje, ali s tem izginjajo naše sposobnosti za globoko, trajno pozornost, ostaja odprto.

Potrebnih bo še nekaj let in nekaj raziskav, da bomo ugotovili, kaj je vzrok in kaj posledica. Za boljšo pozornost pa nič kaj drastični nasveti: paziti je potrebno na svoje zdravje (ustrezno prehranjevanje in telovadba sta prava izbira), negovati medosebne odnose in ostati čim dlje mentalno aktiven.

Najpogostejše zaobljube, ki si jih ljudje zastavimo, so bolj ali manj klišejske – od tega, kako se bomo intenzivno ukvarjali s športom, do količine hrane, ki jo bomo konzumirali. Nič presentljivega, sploh če pomislimo na čas, v katerem najpogosteje sklepamo zaobljube.

Čeprav imamo na voljo 365 dni, se to ponavadi zgodi tik pred pričetkom novega leta. December je mesec zabav, pretiranega hranjenja, pitja, zapravljanja. Vse to nam vzbuja občutke krivde in da se s temi občutki lažje soočamo, si obljubimo, da bomo naše navade spremenili (takoj po novem letu, seveda). In tako decembra uživamo brez zadržkov in slabe vesti.

A kaj, ko se novoletnih zaobljub pogosto držimo le kratek čas – po podatkih neke raziskave kar tri četrtine naših zaobljub pade v vodo že prvi mesec.

En od vzrokov, da na zaobljube hitro pozabimo, je ta, da se zanje odločamo v neustreznih situacijah. Da bomo shujšali se odločimo v trenutku, ko se konkretno najemo. Da ne bomo več prižgali cigarete po tem, ko smo jo pravkar pokadili in je raven nikotina v našem telesu dovolj visoka. V tem času se ne zavedamo, kako bo, ko se bomo znašli v vlogi podaljšane fizične deprivacije ali nelagodja.

Problematično je tudi to, da rezultati pogosto ne pridejo dovolj hitro in nas posledično ne zadovoljijo tako, kot smo pričakovali. Na uspešnost zaobljub vpliva tudi atribucija oziroma pripisovanje vzrokov. Ljudje, ki menijo, da imajo več kontrole nad lastnim življenjem, se bolj držijo zaobljub (in so zato tudi bolj uspešni) kot tisti, ki so prepričani, da na nekatere reči pač nimamo vpliva in da je naša obsedenost s čokolado gensko pogojena.

K uspešno izpolnjenim zaobljubam pa pripomoreta še dva, nič kaj presenetljiva dejavnika. En je dejanska želja po uresničitvi zaobljube (če v zaobljubo le delno verjamemo in nismo popolnoma motivirani, bomo naš načrt prej opustili), drugi pa obsega predpiprave na izpolnjevanje zaobljube (če se pred samo zaobljubo na to pripravimo, obstaja večja verjetnost, da nam to tudi uspe). Koristno je tudi, da se vnaprej pripravimo na to, kaj bomo storili v primeru, da pridemo do problemov, saj se bomo tako z njimi lažje soočili in oviro preskočili ter pri obljubi vztrajali.

Res je, da se zaobljub ni enostavno držati, a fino je, če se bolj kot na sam cilj osredotočimo na spremembe v vedenju, torej na način, kako bomo prišli do cilja.

In predvsem – da se tega lotimo čimprej, ne šele naslednje leto!

Phineas Gage je bil 25-letni mladenič, ki je vse do usodnega 13. septembra 1848 živel običajno življenje. Zaposlen je bil kot vodja skupine delavcev, ki so pripravljali teren za postavitev železniških tirov. Njihova naloga je bila, da izravnajo teren tako, da razstrelijo skalnata področja. V skale so zvrtali luknje, vanje natlačili razstrelivo, ga zasuli s peskom in nato sprožili eksplozijo. Tistega dne pa se je zgodila nesreča.

Zaradi nepazljivosti je eksploziv predčasno razneslo in železno palico je iz luknje odneslo v zrak. Palica je odletela direktno v Phineasa Gagea, ki je stal v neposredni bližini, in ga zadela v glavo. Vstopila je skozi  levo ličnico, mu prebila lobanjo ter izstopila skozi zgornji del glave. Palico, težko 6 kilogramov, dolgo približno meter in s premerom treh centimetrov, so našli nekaj deset metrov stran, umazano s krvjo in delci možganov.

Phineas je udarec presenetljivo dobro prenesel, saj je le nekaj minut po nesreči lahko normalno hodil in govoril. Lokalni zdravnik mu je rano očistil, nekoliko naravnal premaknjene lobanjske kosti in na rano dal obvezo. Phineas kirurško ni bil nikoli zdravljen.

Po nekaj dneh se je Phineasu rana zagnojila, padel je v komo in njegova družina se je že pripravljala na pogreb. A rano so zdravniki nato ustrezno očistili in Phineas je skoraj popolnoma okreval.

Kljub navidezni sreči pa se zgodba ni končala brez posledic. Čeprav so zdravniki zapisali, da jo je Gage odnesel brez resnih posledic, so njegovi bližnji kmalu začeli čutiti drastične posledice nesreče.

Phineas, ki je bil pred nesrečo en najbolj pridnih, prijaznih, zanesljivih in vestnih delavcev, po nesreči službe ni več dobil. Osebnostne spremembe, ki so bile posledica nesreče, so bile prehude. Iz osebe, ki so ji sodelavci lahko zaupali, je postal oseba, ki se je vedla popolnoma nepredvidljivo. Iz potrpežljivega in mirnega človeka se je spremenil v nepotrpežljivega, nespoštljivega, prostaškega moškega. Veliko in glasno je preklinjal, bil je razdražljiv, agresiven, nezainteresiran, ni zmogel nadzorovati svojih čustev in želja. Postal je oseba, ki je njegovi bližnji niso več spoznali.

Phineasu je palica poškodovala frontalni (prednji) možganski reženj, kar je vplivalo na socialne spretnosti Phineasa Gagea. Čeprav so ostale njegove motorične in umske sposobnosti enake kot pred nesrečo, je bila posledica poškodbe frontalnega režnja popolna izguba socialne inhibicije, kar se kaže kot neprilagojeno vedenje. Frontalni reženj je namreč med drugim odgovoren za nadzor čustev, misli in vedenja ter močno vpliva na osebnost.

Za nevropsihologijo je njegova zgodba izjemnega pomena, saj je v tistem času prinašala pomembna dognanja. Takrat so se šele začeli ukvarjati s tem, da so določeni deli v možganih povezani z določenimi funkcijami in posledično tudi s tem, da so možganske poškodbe v povezavi s psihopatološkimi težavami. Nesreča Phineasa Gagea je pokazala, da je frontalni možganski reženj pomembno povezan s socialnimi funkcijami, kar so kasneje izkoriščali za lobotomijo in na ta način poskušali rešiti nekatere mentalne težave. Danes zdravljenje tovrstnih poškodb poteka na bistveno bolj učinkovit način, a se osebe, ki imajo zaradi poškodb glave osebnostne težave, še vedno soočajo s številnimi težavami.

Čeprav je nogometna mrzlica okužila številne, zaradi nastopa slovenske reprezentance tudi slovenske navijače, se tu pa tam še najde kdo, ki vročico, razburjenje in intenzivno doživljanje tekem svetovnega prvenstva komentira z izjavo “Prava reč, saj je samo tekma!“. Izbruhov veselja in neutolažljivega joka osebe, ki se navijaštvu nikoli niso zares predale, ne razumejo. A mogoče bodo po branju te objave tudi športnemu navijaštvu nekoliko bolj naklonjene.

Športni navijači tudi v psihologiji predstavljajo zanimiv fenomen. Če na situacijo poskušamo pogledati iz objektivnega vidika, moramo priznati, da je res nelogično, kako smo pripravljeni za ogled neke tekme mastno plačati in pri tem tudi blazno uživamo, pa čeprav imamo recimo 50% možnosti, da bomo ob izteku igralnega časa slabe volje, razočarani in jezni. Kaj imamo mi osebno pravzaprav od tega, če ekipa, za katero stiskamo pesti, na koncu zmaga? Ali nam to, da smo zapriseženi navijači, koristi? Pravzaprav res.

Vzemimo za primer navijanje za nogometni klub. Biti navijač je enostavno. Od posameznika ne zahteva nobenih fizičnih sposobnosti ali naporov ali če karikiram – dovolj je, da oblečeš dres tebi ljube ekipe in se naučiš imena vseh igralcev v ekipi. Športni navijač je zelo enostavno lahko vsak.

Glavna prednost navijaštva je predvsem v tem, da omogoča enostaven način vključitve v skupino. Ljudje smo bitja, ki po eni strani stremimo k individualnosti, po drugi pa imamo neizmerno potrebo po pripadnosti skupini. Z navijanjem za določen nogometni klub se posameznik takoj uvrsti v neko skupino. Osebe, ki navijajo za isti klub, se brez težav “razumejo” med sabo, saj imajo nekaj skupnega. Kot navijač prejmeš občutek pripadnosti, tega, da si del nečesa. Nekateri ljudje prav v okviru navijaštva najdejo občutke  pripadnosti in sprejetosti, ki ju drugje ne morejo najti.

Poleg pripadnosti skupini je navijaštvo pomembno tudi zaradi identifikacije. Navijači stremijo k temu, da se identificirajo z ekipo, za katero navijajo in imajo sebe za del njihovih uspehov. To se jasno kaže tudi v načinu govora. Tako ob zmagi strastni navijači trdijo, da “smo zmagali“, a ob porazu povedo, da “so izgubili“.

Nogomet za punce (foto: Miha Fras/Mladina)

Navijaštvo se pogosto povezuje tudi z agresivnostjo, nasiljem in izgredi, čemur se posvečajo predvsem sociološke analize. To pogosto drži, predvsem za navijače moškega spola, ki so zaradi tega včasih tudi stigmatizirani. A globoka navezanost na klub je v zdravi meri celo koristna.  Rezultati raziskav, ki jih je izvedel Daniel Wann, kažejo, da intenzivno podpiranje neke ekipe posamezniku lahko celo pomaga iz depresije, saj ne spodbuja le pripadnosti, temveč tudi krepi občutke lastne vrednosti.

Raziskava na študentih je na primer pokazala, da je za goreče oboževalce posameznih klubov značilna višja stopnja samospoštovanja ter manjša pojavnost depresivnih razpoloženj kot za športne  nenavdušence.

Samospoštovanje se pri navijačih spreminja v odvisnosti od izidov posameznih tekem in posledično vpliva na različne segmente njihovega življenja – od uspešnosti na ljubezenskem področju do učinkovitosti v pikadu. Izkazalo se je, da so bili strastni navijači, tako moški kot tudi ženske, po zmagi ljubljene ekipe veliko bolj optimistični gleda lastnega izgleda. Prav tako so bolj zaupali v svoje sposobnosti in predvidevali, da se bodo bolje izkazali na testih mentalnih in fizičnih sposobnosti. In nasprotno – če je klub tekmo izgubil, je tudi optimizem izpuhtel.

Pa naj še kdo reče, da navijanje ni kul!

Ljudje, ki trpijo za sezonsko motnjo razpoloženja, postanejo med zimskimi meseci zelo utrujeni in depresivni. Te sezonske spremembe imajo manj povezave z vremenom, več pa s svetlobo, kajti pozimi zaradi krajših dni ljudje ne dobimo veliko (dovolj) dnevne svetlobe. To še posebej pozna, če večino dneva preživimo v pisarni ali šoli, zaprti za štirimi stenami. Zato tudi ni presenetljivo, da bliže kot smo severnem tečaju, krajši so zimski dnevi in večja verjetnost je, da trpimo za sezonsko motnjo razpoloženja.

Pogosto slišimo, da se nekdo za svoje slabo razpoloženje krivi vreme. Razlaga za vremensko občutljivost pa je precej preprosta. Ko smo izpostavljeni soncu, naše telo proizvede veliko vitamina D3, posledica česar je to, da telo proizvede tudi več substance, imenovane serotonin. Gre za kemijsko substanco v naših možganih, ki pomembno vpliva na naše razpoloženje. Znano je, da je nizka vsebnost serotonina povezana z depresijo. Prav antidepresivi na primer izboljšajo naše razpoloženje zato, ker povečajo vsebnost serotonina v možganih.

Strokovnjaki menijo, da nekateri ljudje niso tako uspešni v samostojnem proizvajanju serotonina in zato potrebujejo več pomoči sonca kot drugi ljudje, da dosežejo zadovoljivo raven. V to skupino na primer sodijo ljudje, za katere je značilna sezonska motnja razpoloženja. Zelo verjetno je, da je to posledica genskih “pomanjkljivosti”, saj se sezonska motnja razpoloženja pogosto pojavlja v družinah.

En izmed eksperimentov pa je na primer pokazal, da so ljudje (ne glede na to, ali trpijo za sezonsko motnjo razpoloženja ali ne) bolj pozitivno razpoloženi in osebno zadovoljni tudi med zimo, če v tem času uživajo večje količine vitamina D.

Sezonska motnja razpoloženja pa ni edini dokaz, da je naše razpoloženje pod vplivom vremena. Tako lahko tudi pretirana vročina na nas vpliva negativno – nekateri ljudje namreč v izredno vročem vremenu postanejo bolj agresivni (pri čemer je na primer zabavno to, da lahko njihovo agresivnost bistveno zmanjša že hladna pijača).

Rešitev za vse nas, ki občutimo vpliv neprijetnega vremena, je enostavna – skok na toplo, po večjo količino sončnih žarkov. Prijetno vreme izboljšuje razpoloženje, spomin, veča odprtost za nove informacije in izboljšuje kreativnost našega načina mišljenja. Prav pomlad ima zaradi spremembe kratkih dni z malo svetlobe v daljše, sončne dneve običajno pozitiven učinek na naše razpoloženje. Poletje je prav zaradi ekstremnih temperatur in dejstva, da smo na toplih in sončnih dni že vajeni, manj opazno vpliva na to, kako se počutimo. Znana je tudi optimalna temperatura, pri kateri naj bi bila večina ljudi dobra razpoložena, in sicer 72 F, kar znaša nekaj več kot 22 stopinj Celzija. Bo držalo?

Prav umetnost je ena izmed najbolj učinkovitih tehnik, ki jo uporabljamo v zdravljenju psihičnih težav. Umetnost predstavlja tehniko izražanja in jo lahko uporabljamo kot sredstvo, s pomočjo katerega se osebe, ki imajo različne težave, naučijo komunicirati, se spopadajo s stresom in raziskujejo različne vidike lastne osebnosti.

Da smo pričeli uporabljati umetnost kot sredstvo za zdravljenje, ni nič nenavadnega, saj je bila umetnost že od nekdaj način izražanja, komuniciranja in zdravljenja. Na formaliziran način pa se je umetnost pričela uporabljati šele nekje na polovici 20. stoletja. Zdravniki so namreč ugotovili, da se osebe, ki imajo duševne težave, pogosto izražajo preko risanja in sorodnih umetniških izražanj, kar je sprožilo raziskovanje o uporabi umetnosti kot načinu zdravljenja. Od takrat je umetnost postala pomemben del v terapevtskem okolju.

V psihologiji je uporaba umetnosti za zdravljenje psiholoških težav in krepitve mentalnega zdravja poznana kot likovna terapija. Likovna terapija sodi med ekspresivne terapije, pri kateri se uporablja umetniške materiale, kot so barve, flomastri, krede … V likovni terapiji gre najpogosteje za kombinacijo tradicionalnih psihoterapevtskih teorij in tehnik ter razumevanja psiholoških vidikov ustvarjalnega procesa.

Likovna terapija temelji na domnevi, da ustvarjalni proces (ki je v tem primeru vključen v umetniško samoizražanje) pomaga ljudem, da lažje rešujejo konflikte in težave, razvijajo medosebne spretnosti, uravnavajo vedenje, zmanjšujejo stres, povečujejo samozavedanje in krepijo samozavest.

Likovna terapija lahko poteka na individualni ali skupinski ravni ob prisotnosti za to usposobljenega terapevta (s čimer se razlikuje od neorganiziranega ustvarjanja). V največji meri se jo uporablja kot podporno tehniko osebnostne pomoči in služi kot sredstvo za poglabljanje vase in samoizražanje, preko česar se v končni fazi izražajo tako zavestni občutki kot nezavedno posameznika.

V likovni terapiji ni bistvo končni izdelek, temveč je v ospredju sam proces ustvarjanja. Le-ta posamezniku pomaga izboljšati samopodobo in okrepiti samozavest, pomaga pri spodbujanju ustvarjalnosti, spodbuja izražanje posameznikovih misli in občutkov, pozitivno vpliva na koncentracijo in motorične sposobnosti in še marsikaj.

Likovni terapevt lahko uporablja številne metode - od risanja, slikanja, oblikovanja, kiparjenja, kolaža … Likovna terapija je primerna za vsakogar, saj zanjo ni potrebna nobena posebna nadarjenost ali predhodne izkušnje na področju likovnega ustvarjanja. Primerna je tako za mlajše kot za starejše, čeprav na primer pri psihoterapiji otrok risbo uporabljamo manj pogosto kot igro, predvsem za to, ker risba v otrokovem izražanju zaseda manj pomembno mesto. Prav tako pa je primerna za različne psihične težave – za osebe, ki so doživele travmatsko izkušnjo, ki so trpele za fizičnim nasiljem, anksiozne, depresivne … Kot najbolj učinkovita se je izkazala pri tistih, ki imajo težave z verbalnim izražanjem in jim tako omogoča drugačno obliko komunikacije.