Čeprav je nogometna mrzlica okužila številne, zaradi nastopa slovenske reprezentance tudi slovenske navijače, se tu pa tam še najde kdo, ki vročico, razburjenje in intenzivno doživljanje tekem svetovnega prvenstva komentira z izjavo “Prava reč, saj je samo tekma!“. Izbruhov veselja in neutolažljivega joka osebe, ki se navijaštvu nikoli niso zares predale, ne razumejo. A mogoče bodo po branju te objave tudi športnemu navijaštvu nekoliko bolj naklonjene.

Športni navijači tudi v psihologiji predstavljajo zanimiv fenomen. Če na situacijo poskušamo pogledati iz objektivnega vidika, moramo priznati, da je res nelogično, kako smo pripravljeni za ogled neke tekme mastno plačati in pri tem tudi blazno uživamo, pa čeprav imamo recimo 50% možnosti, da bomo ob izteku igralnega časa slabe volje, razočarani in jezni. Kaj imamo mi osebno pravzaprav od tega, če ekipa, za katero stiskamo pesti, na koncu zmaga? Ali nam to, da smo zapriseženi navijači, koristi? Pravzaprav res.

Vzemimo za primer navijanje za nogometni klub. Biti navijač je enostavno. Od posameznika ne zahteva nobenih fizičnih sposobnosti ali naporov ali če karikiram - dovolj je, da oblečeš dres tebi ljube ekipe in se naučiš imena vseh igralcev v ekipi. Športni navijač je zelo enostavno lahko vsak.

Glavna prednost navijaštva je predvsem v tem, da omogoča enostaven način vključitve v skupino. Ljudje smo bitja, ki po eni strani stremimo k individualnosti, po drugi pa imamo neizmerno potrebo po pripadnosti skupini. Z navijanjem za določen nogometni klub se posameznik takoj uvrsti v neko skupino. Osebe, ki navijajo za isti klub, se brez težav “razumejo” med sabo, saj imajo nekaj skupnega. Kot navijač prejmeš občutek pripadnosti, tega, da si del nečesa. Nekateri ljudje prav v okviru navijaštva najdejo občutke  pripadnosti in sprejetosti, ki ju drugje ne morejo najti.

Poleg pripadnosti skupini je navijaštvo pomembno tudi zaradi identifikacije. Navijači stremijo k temu, da se identificirajo z ekipo, za katero navijajo in imajo sebe za del njihovih uspehov. To se jasno kaže tudi v načinu govora. Tako ob zmagi strastni navijači trdijo, da “smo zmagali“, a ob porazu povedo, da “so izgubili“.

Nogomet za punce (foto: Miha Fras/Mladina)

Navijaštvo se pogosto povezuje tudi z agresivnostjo, nasiljem in izgredi, čemur se posvečajo predvsem sociološke analize. To pogosto drži, predvsem za navijače moškega spola, ki so zaradi tega včasih tudi stigmatizirani. A globoka navezanost na klub je v zdravi meri celo koristna.  Rezultati raziskav, ki jih je izvedel Daniel Wann, kažejo, da intenzivno podpiranje neke ekipe posamezniku lahko celo pomaga iz depresije, saj ne spodbuja le pripadnosti, temveč tudi krepi občutke lastne vrednosti.

Raziskava na študentih je na primer pokazala, da je za goreče oboževalce posameznih klubov značilna višja stopnja samospoštovanja ter manjša pojavnost depresivnih razpoloženj kot za športne  nenavdušence.

Samospoštovanje se pri navijačih spreminja v odvisnosti od izidov posameznih tekem in posledično vpliva na različne segmente njihovega življenja - od uspešnosti na ljubezenskem področju do učinkovitosti v pikadu. Izkazalo se je, da so bili strastni navijači, tako moški kot tudi ženske, po zmagi ljubljene ekipe veliko bolj optimistični gleda lastnega izgleda. Prav tako so bolj zaupali v svoje sposobnosti in predvidevali, da se bodo bolje izkazali na testih mentalnih in fizičnih sposobnosti. In nasprotno - če je klub tekmo izgubil, je tudi optimizem izpuhtel.

Pa naj še kdo reče, da navijanje ni kul!

Ljudje, ki trpijo za sezonsko motnjo razpoloženja, postanejo med zimskimi meseci zelo utrujeni in depresivni. Te sezonske spremembe imajo manj povezave z vremenom, več pa s svetlobo, kajti pozimi zaradi krajših dni ljudje ne dobimo veliko (dovolj) dnevne svetlobe. To še posebej pozna, če večino dneva preživimo v pisarni ali šoli, zaprti za štirimi stenami. Zato tudi ni presenetljivo, da bliže kot smo severnem tečaju, krajši so zimski dnevi in večja verjetnost je, da trpimo za sezonsko motnjo razpoloženja.

Pogosto slišimo, da se nekdo za svoje slabo razpoloženje krivi vreme. Razlaga za vremensko občutljivost pa je precej preprosta. Ko smo izpostavljeni soncu, naše telo proizvede veliko vitamina D3, posledica česar je to, da telo proizvede tudi več substance, imenovane serotonin. Gre za kemijsko substanco v naših možganih, ki pomembno vpliva na naše razpoloženje. Znano je, da je nizka vsebnost serotonina povezana z depresijo. Prav antidepresivi na primer izboljšajo naše razpoloženje zato, ker povečajo vsebnost serotonina v možganih.

Strokovnjaki menijo, da nekateri ljudje niso tako uspešni v samostojnem proizvajanju serotonina in zato potrebujejo več pomoči sonca kot drugi ljudje, da dosežejo zadovoljivo raven. V to skupino na primer sodijo ljudje, za katere je značilna sezonska motnja razpoloženja. Zelo verjetno je, da je to posledica genskih “pomanjkljivosti”, saj se sezonska motnja razpoloženja pogosto pojavlja v družinah.

En izmed eksperimentov pa je na primer pokazal, da so ljudje (ne glede na to, ali trpijo za sezonsko motnjo razpoloženja ali ne) bolj pozitivno razpoloženi in osebno zadovoljni tudi med zimo, če v tem času uživajo večje količine vitamina D.

Sezonska motnja razpoloženja pa ni edini dokaz, da je naše razpoloženje pod vplivom vremena. Tako lahko tudi pretirana vročina na nas vpliva negativno – nekateri ljudje namreč v izredno vročem vremenu postanejo bolj agresivni (pri čemer je na primer zabavno to, da lahko njihovo agresivnost bistveno zmanjša že hladna pijača).

Rešitev za vse nas, ki občutimo vpliv neprijetnega vremena, je enostavna – skok na toplo, po večjo količino sončnih žarkov. Prijetno vreme izboljšuje razpoloženje, spomin, veča odprtost za nove informacije in izboljšuje kreativnost našega načina mišljenja. Prav pomlad ima zaradi spremembe kratkih dni z malo svetlobe v daljše, sončne dneve običajno pozitiven učinek na naše razpoloženje. Poletje je prav zaradi ekstremnih temperatur in dejstva, da smo na toplih in sončnih dni že vajeni, manj opazno vpliva na to, kako se počutimo. Znana je tudi optimalna temperatura, pri kateri naj bi bila večina ljudi dobra razpoložena, in sicer 72 F, kar znaša nekaj več kot 22 stopinj Celzija. Bo držalo?

Prav umetnost je ena izmed najbolj učinkovitih tehnik, ki jo uporabljamo v zdravljenju psihičnih težav. Umetnost predstavlja tehniko izražanja in jo lahko uporabljamo kot sredstvo, s pomočjo katerega se osebe, ki imajo različne težave, naučijo komunicirati, se spopadajo s stresom in raziskujejo različne vidike lastne osebnosti.

Da smo pričeli uporabljati umetnost kot sredstvo za zdravljenje, ni nič nenavadnega, saj je bila umetnost že od nekdaj način izražanja, komuniciranja in zdravljenja. Na formaliziran način pa se je umetnost pričela uporabljati šele nekje na polovici 20. stoletja. Zdravniki so namreč ugotovili, da se osebe, ki imajo duševne težave, pogosto izražajo preko risanja in sorodnih umetniških izražanj, kar je sprožilo raziskovanje o uporabi umetnosti kot načinu zdravljenja. Od takrat je umetnost postala pomemben del v terapevtskem okolju.

V psihologiji je uporaba umetnosti za zdravljenje psiholoških težav in krepitve mentalnega zdravja poznana kot likovna terapija. Likovna terapija sodi med ekspresivne terapije, pri kateri se uporablja umetniške materiale, kot so barve, flomastri, krede … V likovni terapiji gre najpogosteje za kombinacijo tradicionalnih psihoterapevtskih teorij in tehnik ter razumevanja psiholoških vidikov ustvarjalnega procesa.

Likovna terapija temelji na domnevi, da ustvarjalni proces (ki je v tem primeru vključen v umetniško samoizražanje) pomaga ljudem, da lažje rešujejo konflikte in težave, razvijajo medosebne spretnosti, uravnavajo vedenje, zmanjšujejo stres, povečujejo samozavedanje in krepijo samozavest.

Likovna terapija lahko poteka na individualni ali skupinski ravni ob prisotnosti za to usposobljenega terapevta (s čimer se razlikuje od neorganiziranega ustvarjanja). V največji meri se jo uporablja kot podporno tehniko osebnostne pomoči in služi kot sredstvo za poglabljanje vase in samoizražanje, preko česar se v končni fazi izražajo tako zavestni občutki kot nezavedno posameznika.

V likovni terapiji ni bistvo končni izdelek, temveč je v ospredju sam proces ustvarjanja. Le-ta posamezniku pomaga izboljšati samopodobo in okrepiti samozavest, pomaga pri spodbujanju ustvarjalnosti, spodbuja izražanje posameznikovih misli in občutkov, pozitivno vpliva na koncentracijo in motorične sposobnosti in še marsikaj.

Likovni terapevt lahko uporablja številne metode - od risanja, slikanja, oblikovanja, kiparjenja, kolaža … Likovna terapija je primerna za vsakogar, saj zanjo ni potrebna nobena posebna nadarjenost ali predhodne izkušnje na področju likovnega ustvarjanja. Primerna je tako za mlajše kot za starejše, čeprav na primer pri psihoterapiji otrok risbo uporabljamo manj pogosto kot igro, predvsem za to, ker risba v otrokovem izražanju zaseda manj pomembno mesto. Prav tako pa je primerna za različne psihične težave – za osebe, ki so doživele travmatsko izkušnjo, ki so trpele za fizičnim nasiljem, anksiozne, depresivne … Kot najbolj učinkovita se je izkazala pri tistih, ki imajo težave z verbalnim izražanjem in jim tako omogoča drugačno obliko komunikacije.

A kaj sploh je anksioznost? Anksioznost ali z drugo besedo tesnoba je neprijetno čustvo, ki ga najlažje primerjamo s tremo ali običajnim odzivom na stres. Gre za psihološko in fiziološko stanje, ki ga sestavljajo kognitivna, čustvena in vedenjska komponenta, povezano je s strahom in zaskrbljenostjo. Od strahu ali treme in sorodnih čustev se ne loči v tem, da je občutenje anksioznosti bistveno drugačno, temveč je glavna razlika v tem, da anksioznosti ne moremo povezati z nobeno konkretno situacijo, ki nas čaka v prihodnosti. Anksioznost sodi torej med motnje razpoloženja in se pojavi brez neposredno povezanega dražljaja, ki bi to vedenje povzročil.

Med tipične fizične znake anksioznosti sodijo pospešeno bitje srca, pospešeno dihanje, napetost v  mišicah, mrzle dlani in stopala, bolečine v prsih, potenje, bolečine v želodcu, glavoboli … Na ta način telo pripravi organizem, da se pripravi na grožnjo. Navzven vidni znaki anksioznosti se kažejo kot prebledelost, potenje, tresenje … Pogosti simptomi so tudi napadi panike.

Poleg fizioloških znakov so tu tudi emocionalni znaki, kot npr. občutki strahu, težave s koncentracijo, napetost, pričakovanje slabega, razdražljivost, nemir … Kognitivni učinki anksioznosti pa npr. vključujejo misli o pričakovani nevarnosti, strah pred smrtjo ipd.

Na splošno se simptomi tesnobe kažejo v neprestanem strahu pred socialnimi situacijami, ki vključujejo nepoznane osebe,  pretiranem strahu glede različnih dogodkov, aktivnosti ali situacij, prej opisanih telesnih težavah brez očitnega razloga, doživljanju napetosti v interakcijah z vrstniki, v vztrajnem in nerazumljivem strahu pred določenim predmetom ali situacijo,  pretiranih skrbeh, zmanjšani učinkovitosti pri delu, zavračanju socialnih aktivnosti …

Anksiozne osebe stremijo k temu, da vedno pričakujejo negativno in ne morejo nehati skrbeti zaradi različnih vsakdanjih zadev, na primer denarja, zdravja, družine, šole, službe … Skrbi so večinoma vedno nerealistične ali se ne prilegajo situaciji. Anksiozne osebe grozečo situacijo precenjujejo, sebe, svoje sposobnosti in možne rešitve pa podcenjujejo. Pri osebah z anksiozno motnjo postane vsakdanje življenje neprestana mešanica skrbi in strahu. Ta tesnoba je tako močna, da moti vsakdanje funkcioniranje osebe. Za vse motnje, povezane s tesnobo, so namreč značilna stalna razmišljanja o “težavah”, ki pa jih ne pomagajo rešiti in ne pripeljejo do olajšanja.

Čisto normalno je, če občasno občutimo anksioznost, saj gre za običajen način čustvovanja. Če je tesnoba tako močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in oseba zaradi nje trpi, če tesnoba vztraja tudi v situacijah, ko “nevarnosti” ni več, če oseba tesnobe ne more kontrolirati, gre za anksiozno motnjo.

Natančen vzrok pojava anksioznosti ni popolnoma poznan, skoraj zagotovo pa gre za kombinacijo več faktorjev, ki tako sovplivajo na pojav anksioznosti. Gre torej za učinek:

• genetskih vzrokov: nekateri raziskovalci trdijo, da družinska zgodovina (prisotnost teh težav v družini) vpliva na verjetnost, da se bo pri osebi pojavljala anksioznost.
• delovanja možganov: anksiozna motnja se povezuje tudi z neobičajnim delovanjem določenih nevrotransmiterjev v možganih.
• vplivov okolja: travmatične izkušnje in stresni dogodki, kot npr. smrt bližnjih, ločitev, menjava službe, šole … lahko vodijo v anksiozne motnje, stopnjo anksioznosti pa lahko poslabšajo tudi določene substance, ki povzročajo odvisnost, npr. alkohol, kofein, nikotin …

Znano je, da fizično privlačnim osebam pripisujemo bolj pozitivne osebnostne lastnosti. Tako so fizično bolj privlačnim ljudem v primerjavi z manj privlačnimi pogosteje pripisane socialno zaželene lastnosti, kot so prijaznost, moč, odprtost, sprejemljivost, zanimivost, družabnost, prijeten značaj, uspeh, polno življenje …

A fizična privlačnost ima lahko tudi negativen vpliv. S strani žensk so na primer izrazito privlačnim ženskam pogosteje pripisane tudi nekatere izrazito negativne lastnosti, kot so egoizem, nečimrnost, materializem, snobizem ipd., kar kaže, da to, da nas drugi vidijo kot izrazita fizično privlačne, ne pomeni nujno prednost.

Že v 70. letih prejšnjega stoletja se je s podobni rečmi ukvarjal Snyder, ki je vpliv fizične privlačnosti ocenjeval s pomočjo enostavnega telefonskega eksperimenta. Študenti so sodelovali v 10 minutnem telefonskem pogovoru z dekletom, o katerem so vedeli samo to, ali je privlačno ali ne. Druga skupina študentov je  poslušala odlomke teh pogovorov in morala oceniti vedenje sodelujočih. Študenti, ki so se pogovarjali z domnevno bolj privlačnimi sogovornicami, so se obnašali bolj prijateljsko, bili so bolj prijazni, zainteresirani in prijetni. Prav tako so ocenjevalci za bolj prijetne ocenili tiste sogovornice, za katere so njihovi sogovorniki dobili informacijo, da so bolj privlačne. Kar enostavno pomeni, da je prišlo do samoizpolnjujoče se napovedi - do oseb, ki so nam privlačne, se obnašamo drugačne in s tem tudi pri njih izzovemo drugačno obnašanje.

Vsi vemo, da lepote ne moremo določati objektivno. Čeprav drži, da se na primer dve osebi lahko jasno razlikujeta v tem, kaj je zanju lepo oziroma privlačno, so na kulturni ravni zadeve precej konsistentne. V enem eksperimentu so otrokom, mlajšim od enega leta, prikazovali obraze oseb, ki so jih ločili v dve skupini. V prvi skupini so bile osebe, ki so bile percepirane kot privlačne, v drugi pa osebe, ki so bile označene kot neprivlačne. Izkazalo se je, da so otroci bistveno dlje časa gledali obraze prve skupine, torej obraze bolj privlačnih oseb, medtem ko so od obrazov oseb, ki so bile označene kot manj fizično privlačne, pogled odvrnili hitreje.

V povezavi s privlačnostjo obrazov je znan tudi eksperiment, v katerem so želeli poiskati najbolj privlačen obraz. V ta namen so iz več različnih obrazov (4, 8, 16 ali 32 obrazov) sestavili nov obraz, in sicer tako, da so vsak obraz razdelili na piksle in posamezen piksel izbrali tako, da je bil najbližje povprečju vseh obrazov. Ko so ljudje ocenjevali privlačnost posameznih obrazov, so bili tisti, ki so bili sestavljeni iz več obrazov, ocenjeni kot bolj privlačni. Bližje kot je obraz povprečnemu, bolj privlačen se zdi.

Raziskovalca sta rezultate poskušala razložiti na različne načine, npr. s tem, da naj bi se nam zdel sestavljen obraz, čeprav ga prej nikoli nismo videli, bolj poznan in zato tudi bolj privlačen. Najbolj verjetna razlaga pa je, da se s povprečnim obrazom izognemo vsem presežkom – premajhnemu, prevelikemu, predebelemu … in se nam zato zdi bolj privlačen.

Kako zgleda sestavljanje povprečnega obraza, pa lahko poskusite tudi sami.

Pa poglejmo praktičen primer. Gospod P. je svoje doživljanje déjà vu-ja opisal takole:
Po diplomi sem se skupaj z nekaj prijatelji odpravil na izlet po Evropi. To je bil moj prvi obisk Evrope. Ko smo nekega dne v Atenah izstopili iz avtobusa, smo se znašli pred neko restavracijo. Bil sem prepričan, da sem restavracijo nekoč že videl, čeprav sem se zavedal, da v Atenah nisem bil še nikoli.

Ni nenavadno, da je tako čudaški in subjektiven fenomen vzbudil zanimanje, hkrati pa je bil znotraj znanstvenih krogov presenetljivo nepopularen. V laboratorijskih situacijah ga je bilo namreč skorajda nemogoče vzbuditi, zato se z njim dolgo časa nihče ni poglobljeno ukvarjal.

Déjà vu dobesedno pomeni že videno, znotraj psihologije pa se ga običajno uvršča med kvalitativne motnje spomina, in sicer paramnezijo. Gre torej za doživljanje občutka, ko se nam zazdi, da smo trenutno situacijo v preteklosti že videli ali doživeli, čeprav so natančne okoliščine tega doživetja nejasne. Občutek déjà vu-ja običajno spremlja občutek domačnosti, hkrati pa tudi čudni občutki nenavadnosti in strahu. Pretekla izkušnja je ponavadi povezana s sanjami ali z občutkom, da se je doživetje že nekoč zgodilo.

Čeprav se med razlagami déjà vu-ja pogosto pojavljajo razlage, povezane s prerokbami in ostalimi paranormalnimi stanji, je najbolj verjetna znanstvena razlaga ta, da gre za napako spomina, ki daje vtis, kot da smo določeno izkušnjo iz preteklosti ponovno priklicali. V prid tej razlagi govori dejstvo, da je občutek že doživetega izredno močan, okoliščine tega doživetja (kje, kdaj in kako se je to doživetje pojavilo) pa precej nejasne. Raziskovalci menijo, da je to lahko posledica prekrivanja med dvema nevrološkima sistemoma – tistim, ki je odgovoren za kratkoročen in tistim, ki je odgovoren za dolgoročen spomin. Pri déjà vu-ju naj bi se dogodki shranili v dolgoročen spomin, preden je zavestni del možganov sprejel informacijo in jo sprocesiral.

Druga teorija je povezana z vidom. Tako naj bi eno oko nekoliko hitreje (nekaj milisekund) kot drugo zabeležilo, kaj je videlo. Na ta način se ustvari močan spomin, občutek, da je bila situacija enaka. A odkrili so, da tudi osebe, ki imajo samo eno oko, doživljajo déjà vu. Upoštevajoč ta odkritja so razlago posplošili na možganski polovici, in sicer naj bi bila ena hemisfera nekoliko počasnejša od druge.

Ena izmed razlag pa recimo trdi, da je vzrok déjà vu-ja povezanost med dražljajem, ki je vzbudil neko izkušnjo v preteklosti in med podobnim dražljajem, ki je spodbudil dogodek v sedanjosti. V tem primeru se možgani osredotočijo na eno podrobnost (zvok, pogled …) in za kratek čas sedanjost pomešajo s preteklostjo. Dražljaja sta si torej tako zelo podobna, da se nam zazdi, da smo dogodek že doživeli.

Pa še nekaj zanimivih dejstev o déjà vu-ju:

• Otroci ga prvič doživijo okrog 8. oziroma 9. leta starosti, kar kaže na to, da je za déjà vu potrebna določena zrelost možganov.
• Njegova pogostost s starostjo upada.
• Približno 10% oseb trdi, da niso nikoli izkusile déjà vu-ja, medtem ko nekateri posamezniki o njih redno poročajo.
• Déjà vu je pogostejši pri osebah, ki so odprte za novosti in liberalne.
• Déjà vu se pogosteje pojavi, ko smo utrujeni, anskiozni ali pod stresom.
• Pogosteje se pojavi pri osebah z bogato domišljijo in tistih, ki se z lahkoto spomnijo svojih sanj.
• Še posebej pogost je pri osebah z določenimi boleznimi, katerih posledica so težave v zaznavanju časa, kot npr. shizofrenija in epilepsija.
• Že branje tega prispevka lahko povzroči déjà vu

Povej naprej:

]]> http://www.ifeelpsychology.com/2010/02/deja-vu/feed/ http://www.ifeelpsychology.com/2010/01/smo-res-pripravljeni-pomagati/ http://www.ifeelpsychology.com/2010/01/smo-res-pripravljeni-pomagati/#comments Thu, 28 Jan 2010 10:52:52 +0000 Anja http://www.ifeelpsychology.com/?p=1137 Verjetno ste že slišali za primer Kitty Genovese, ki je bila 13. marca leta 1964 zabodena do smrti. Kitty je bila 28-letna ženska, zaposlena kot bar managerka v enem izmed barov v New Yorku. Ko se je tistega dne nekaj po 3. zjutraj vračala domov, jo je na 30 m dolgi poti od parkirišča do njene stanovanjske hiše napadel neznanec, ki je bil pozneje identificiran kot Winston Moseley. Moseley jo je večkrat zabodel v hrbet. Njeni kriki so prebudili nekaj njenih sosedov, ki so pogledali skozi okna svojih stanovanj, a na situacijo niso odreagirali. Šele čez nekaj trenutkov je en izmed opazovalcev napadalca pozval, naj pusti dekle pri miru, in napadalec se je umaknil. Toda že po nekaj minutah se je vrnil in žensko ponovno napadel. Šele ko jo je tretjič napadel, je en izmed sosedov poklical policijo.

Po končani preiskavi se je v medijih razširila (nepotrjena) informacija, da je umor opazilo kar 38 ljudi. Nekateri so ga videli, drugi slišali le krike, a skoraj eno uro nihče ni aktivno posredoval. Zakaj? Nekateri so se bali, drugi so mislili, da gre za družinski nesporazum, v katerega niso želeli posegati, tretji so zatrdili, da niso videli, kaj se dogaja …

Neodzivnost številnih sosedov je bila povod za razpravo o občutku odgovornosti in učinku opazovalca. Začetnika na tem področju sta bila socialna psihologa Darley in Latané, ki sta v številnih raziskavah ugotovila, da večje kot je število opazovalcev, manjša je verjetnost, da se bo nekdo od njih izpostavil in žrtvi pomagal.

En od razlogov, zakaj je temu tako, je razpršitev odgovornosti. Če je očividcev več, posameznik meni, da bo pomagal nekdo drug (npr. policije ne pokliče, ker meni, da jo je že nekdo drug).  Drugi razlog je dejstvo, da je delovanje posameznika pogosto odvisno od delovanja okolice. Opazovalci se med seboj opazujejo in čakajo na reakcije drugega, da bi tako pravilno interpretirali dano družbeno situacijo. Oseba tako ob nereagiranju okolice npr. meni, da si je dogodek narobe interpretirala (npr. da gre za prepir med partnerjema in ne umor). Včasih pa je vzrok negotovost osebe oziroma nezaupanje v lastno kompetentnost. Posameznik meni, da so drugi bolj sposobni pomagati kot on sam oziroma dvomi v lastne zmožnosti, včasih pa gre tudi za strah, da naredimo več škode kot koristi.

Kaj lahko naredimo, da situacijo izboljšamo? Nadaljnje raziskave so pokazale, da nas miselna aktivnost o določenih situacijah lahko pripravi do tega, da v dejanski situaciji bolje odreagiramo. Neprijetne situacije se ponavadi pojavijo nepričakovano. Ko v takem primeru čustvene impulze omejimo, se lahko na situacijo hitreje in bolj primerno odzovemo. Prav miselne priprave naj bi nudile boljši odziv na posamezno situacijo, saj nam hitra miselna aktivnost in zmožnost ohraniti trezno glavo omogočajo učinkovite rešitve v sicer kaotičnih situacijah.

A vse skupaj ni tako enoznačno, kot deluje na prvi pogled. Na (ne)odzivanje ima vpliv tudi struktura socialne situacije, na kar jasno kaže razlika v različnih situacijah, ki so jih preizkusili v enem izmed eksperimentov. Tako je v prvi situaciji poskusna oseba javno uprizorila epileptični napad. Ko je bil prisoten samo en opazovalec, je poskusna oseba prejela pomoč v 81 % primerov, ko pa je bilo opazovalcev več (5 ali več), je oseba pomoč dobila le v 31 % primerih. V drugi situaciji je bila uprizorjena nesreča vzdrževalca električnega voda - ta situacija tako nedvoumna, da je bila pomoč ponujena v skoraj 100 % primerov – ne glede na to, koliko opazovalcev je bilo prisotnih.

Tudi kar se tiče zloglasnega primera Kitty Genovese, je situacija nekoliko bolj kompleksna. Revija American Psychologist je pred nekaj leti objavila prispevek o dejanskih dejstvih tega primera. Zaključili so, da je zgodba v veliki meri izmišljotina, predvsem zaradi različnih časopisnih člankov, ki so podali neprave informacije (umor naj bi zaznalo bistveno manj kot 38 oseb). Kljub pomanjkanju dokazov se je zgodba pojavljala v vseh socialno psiholoških knjigah in priročnikih, kar pa je nenazadnje pozitivno vplivalo na globlje raziskovanje tega področja.

Kot zanimivost naj omenim še, da so po rezultatih raziskav, ki so potekale po različnih državah, ljudje, ki živijo v urbanih okoljih manj pripravljeni pomagati kot tisti, ki živijo v ruralnem okolju. Prav tako se je izkazalo, da so ne glede na lokacijo, ljudje v večji meri pripravljeni pomagati, ko so dobre volje.

Zaradi zanimivosti tematike in hudih posledic, ki jih ima napačno pričanje ljudi, so na tem področju izvedli številne raziskave. Wells in Bradfieldova sta na primer zasnovala na videz zelo preprosto študijo, katere ugotovitve pa so za pravni sistem bistvenega pomena.

V eksperimentu so udeležencem prikazali 8 sekund dolg posnetek moškega, ki ga je ob vstopu v trgovino ujela varnostna kamera. Prikazan posnetek so upočasnili, tako da so udeleženci o osebi na posnetku dobili kar največ informacij, toda kvaliteta posnetka je bila slaba. Po ogledu videoposnetka so eksperimentatorji udeležencem povedali, da je oseba kasneje ustrelila varnostnika. Naloga udeležencev je bila, da identificirajo osebo na posnetku. Postopek je potekal na enak način kot v resničnih primerih. Udeležencem so pokazali pet fotografij, izmed katerih so morali izbrati osebo, ki je bila na posnetku. Čeprav osebe na posnetku ni bilo na nobeni izmed prikazanih fotografij, je prav vsak izmed sodelujočih izbrali eno osebo.

Po tem, ko so udeleženci izbrali svojo osebo, so jim eksperimentatorji podali povratne informacije. A niso vsi sodelujoči dobili enakega feedbacka. Prvi skupini povratne informacije niso dali, drugi skupini so dejali, da so izbrali napačno osebo, tretji skupini pa so čestitali za pravilen odgovor. Udeležencem so nato postavili cel kup dodatnih vprašanj – od tega, kako dobro je bilo na posnetku moč videti osebo, do tega, ali so o tem pripravljeni pričati na sodišču.

Izkazalo se je, da je v resničnih situacijah najbolje, če očividcem ne damo nobene povratne informacije, saj na primer potrditev njihovemu odgovoru bistveno vpliva na njihovo percepcijo. Člani tretje skupine, ki so prejeli potrditev, da so izbrali pravo osebo, so bili kasneje bolj prepričani v to, kar so videli, identifikacija se jim je zdela enostavnejša, trdili so, da je bila oseba bolj prepoznavna, bolj so zaupali v svojo odločitev in bili bolj pripravljeni pričati. Vse to kljub temu, da so vse poskusne osebe gledale isti posnetek in da osebe na posnetku sploh ni bilo med prikazanimi fotografijami. Dajanje pozitivne povratne informacije je torej bistveno povečalo zaupanje udeležencev v lastno odločitev. In čeprav so na koncu eksperimenta udeležencem razložili celotno situacijo, so le-ti še vedno trdili, da povratna informacija ni imela nobenega vpliva na njihove kasnejše odgovore.

V nekem drugem eksperimentu pa se je izkazalo, da je za obtoženca bolj nevarno, če je očividec neprimeren, kot če očividca ni. Udeležencem, ki so sodelovali v eksperimentu, so predložili primer osebe, ki je bila obtožena umora lastnika trgovine in njegove vnukinje. Njihova naloga je bila, da se na podlagi dobljenih informacij odločijo, ali je oseba kriva ali nedolžna. V vsaki skupini je bilo 50 udeležencev. Prvi skupini so prikazali vse dokaze, ki so bili na voljo. Na podlagi tega je 9 udeležencev menilo, da je oseba kriva. Druga skupina je v pregled dobila iste dokaze, ob tem pa so jim povedali, da je en izmed prodajalcev pričal, da je obtoženec dejansko oseba, ki je zakrivila zločin. V tem primeru je 36 udeležencev eksperimenta trdilo, da je oseba kriva. Tretji skupini so prikazali dokaze in pričanje trgovca, vendar so jih opozorili na to, da je odvetnik obtoženca pričo diskreditiral – bila naj bi kratkovidna, v  času zločina naj ne bi imela očal in iz izračunane razdalje obtoženca nikakor ni mogla videti. Kljub temu je 34 udeležencev trdilo, da je oseba kriva.

Na napačno pričanje oseb vplivajo številni faktorji. Tako so na primer ugotovili, da se napake pojavljajo v večji meri takrat, ko priča in storilec pripadata različni rasi. Znano je, da na splošno lažje ločimo ljudi naše rase kot ljudi druge rase, posledica tega je, da se napake v primeru, da je očividec druge rase kot obtoženec, pojavljajo pogosteje. Ljudje na splošno več pozornosti posvečamo oblačilom, kot pa manj spremenljivim značilnostim, kot so višina ali poteze obraza. Na samo pričanje vpliva tudi socialno vplivanje in izmenjava informacij med pričami, tako je na primer pričanje posameznika precej odvisna od tega, kaj je povedala oseba pred njim. Izkazalo se je tudi, da se osebi, ki je v strahu, pozornost sicer izostri in se dogodka bolj natančno spomni, vendar je zaradi vpliva strahu manj pozorna na podrobnosti (bolj je pozorna na primer na pištolo kot na izgled strelca). Pomemben vpliv pa imajo tudi vprašanja. Vsi, ki se pri svojem delu ukvarjajo z očividci, se morajo zavedati, da je pri pogovoru z njimi ključnega pomena tudi to, da se poskušajo izogibati dajanju povratnih informacij – tako verbalnih kot preko govorice telesa.

Verjetno si ni težko predstavljati, kako je, ko je človek psihično in fizično popolnoma izčrpan. Pri tem ne govorimo o le utrujenosti, ki se pojavi po dolgotrajnem fizičnem delu, temveč splošni izčrpanosti posameznika. Opis bi se bral recimo takole: Vsak vaš dan je slab dan. Razmišljanje o vašem delu ali zasebnem življenju se vam zdi  popolna izguba časa in energije. Neprestano ste izčrpani. Večino dneva preživite z delom na stvareh, ki se vam zdijo popolnoma nepotrebne, odvečne. Zdi se vam, da se nič ne spremeni, ne glede na to, kaj storite. Prav tako imate občutek, da nihče ne ceni vas in/ali vašega dela.

Se sliši znano?

Pogosto se sliši, da se burnout pojavi pri tistih, ki neprestano delajo v stresnih razmerah. Seveda se lahko pojavi tudi pri teh, a v tem primeru gre za kronični stres. Izgorelost se namreč lahko pojavi pri vseh ljudeh, ne glede na njihov poklic, čeprav so jo v preteklosti povezovali predvsem s težavnim službenim delom (še vedno pa velja, da se najpogosteje pojavlja pri zdravnikih). V Sloveniji so na primer visoko stopnjo izgorelosti ugotovili med drugim tudi pri dijakih in študentih. Tako ni presenetljivo, da vzrok ni nujno le naporno, stresno delo, temveč se izgorelost lahko pojavi tudi kot posledica težavnih medosebnih odnosov, bolezni v družini, skrbi za ostarelega starša …

Burnout je torej stanje čustvene, mentalne in fizične izčrpanosti. Pojavi se, ko je oseba  preobremenjena, posledica daljših zahtevnih obremenitev pa je, da se oseba ne more več soočati z vsakdanjimi zahtevami. Burnout se ne zgodi čez noč, saj je logično, da burnout oziroma izgorelost predstavlja končno stanje, do katerega pripelje proces izgorevanja. Prav zato, ker izogrevanje poteka dlje časa in po različnih fazah, ga je mogoče opaziti in pravočasno ukrepati. Seveda pa vas lahko, če na znake niste pozorni, neprijetno preseneti.

Na proces izgorevanja opozarjajo naslednji znaki oziroma simptomi:
Fizični znaki/simptomi:

• večino časa ste utrujeni
• vaš imunski sistem je oslabljen, pogosteje ste bolni
• pogosteje se pritožujete nad glavoboli, bolečinami v hrbtu, mišicah
• spremenijo se vaše prehranjevalne in/ali spalne navade

Psihični znaki/simptomi:

• občutki lastnega neuspeha in povečan dvom vase
• izguba motivacije
• zdi se vam, da ni več pomoči, počutite se premagani
• postanete izrazito cinični in negativno nastrojeni
• pojavijo se občutki osamljenosti
• redkeje ste zadovoljni in zdi se vam, da niste dosegli ničesar

Vedenjski znaki/simptomi:

• pričnete se izogibati odgovornosti
• izolirate se od drugih
• s težavami se poskušate spoprijemati s pomočjo hrane, drog, alkohola
• lastne frustracije izživljate na drugih
• zatekate se k prokrastinaciji
• službi oziroma neprijetnim nalogam/zahtevam se začnete izogibati

Burnout običajno poteka po naslednjih fazah:
1. faza: oseba je neprestano utrujena, a se tega pogosto niti ne zaveda
2. faza: oseba je še vedno zelo utrujena, vendar se hkrati počuti utesnjena, pojavijo se opisani znaki. Včasih oseba zamenja svoje okolje (npr. službo), a kar je ključnega pomena - njene navade ostanejo nespremenjene
3. faza: pojavi se burnout – psihofizični zlom. Glavni posledici sta izguba energije in depresija, občutki odpora, napadi jeze, poveča se dovzetnost za različne bolezni (srčno kap, poslabšan imunski sistem …)

Kot omenjeno, so simptomi burnouta precej skriti in jih zlahka zamenjamo s simptomi drugih bolezni. A prav zato, ker se burnout razvija počasi, nam omogoča, da ga pravočasno zaznamo. Proces izgorevanja je problematičen tudi zato, ker bistveno zmanjša našo produktivnost, nam izpije energijo in nas pusti popolnoma nemočne, cinične in brez upanja.

In kako preprečiti/se soočiti z burnoutom? Pomembna je že začetna stopnja - ozaveščenost, to, da prepoznamo znake, ki opozarjajo na proces izgorevanja. Pomembno je tudi to, da znamo uravnavati stres ter zgraditi odpornost tako, da poskrbimo za fizično in psihično zdravje. Nenazadnje pa je dobro tudi, da znamo poiskati pomoč, ko je to potrebno.

Božično-novoletno obdobje velja za čas, ki ga posvetimo najbližjim, družini, prijateljem. Po drugi strani pa je to eno izmed najbolj stresnih obdobij. Zaradi izrazitega socialnega pritiska se povečajo občutki izoliranosti, osamljenosti, poraste pogostost depresivnih občutij in negativne misli se namnožijo. Posledica tega je, da število depresivnih posameznikov značilno naraste prav v tem prazničnem času.

Depresija je v zadnjih desetletjih postala najpogostejša duševna bolezen; po različnih ocenah namreč vsak peti posameznik vsaj enkrat v svojem življenju doživi depresijo. Med osnovne znake depresije sodijo spremembe v prehranjevalnih in spalnih navadah, občutki brezupnosti in nemoči, manj interesa za običajne aktivnosti in hobije, manj energije in povečana utrujenost, pojavijo se samomorilne misli in splošna sprememba vedenja (zdi se nam, da oseba ni več ista).

Pomembno je, da ločimo običajno utrujenost, stres in slabo voljo od klinične depresije, pri čemer je osnovna razlika, da pri slednji znaki trajajo več tednov. Raziskovalci so celo odkrili poseben tip motnje razpoloženja, ki je povezana z letnim časom/prazničnim obdobjem, in sicer Seasonal Affective Disorder (SAD). Gre za posebno vrsto depresije, ki je pogostejša v tem času, najverjetneje tudi kot posledica pomanjkanja dnevne svetlobe.

Kaj pa poleg pomanjkanja svetlobe še vpliva na naše negativno razpoloženje? Božično-novoletni čas je še posebej težaven tudi zato, ker se zdi, da so vsi ostali veseli, srečni, kar pušča tiste, ki to niso, še bolj osamljene in diskriminirane. Prav prazniki prinašajo tudi nerealistično predstavo idealne družine, kar vzbuja občutke napetosti in poveča konflikte med družinskimi člani. Povod za ekstremna emocionalna nihanja pa je tudi pretirano hranjenje in pitje, kombinirano z nezadostno količino spanja.

Poleg tega gre za čas, ko moramo uskladiti številne obveznosti – od službe do socialnih obveznosti, od nakupovanja in zavijanja daril do okraševanja, od zabav do povečanih izdatkov. Vse to je mogoče na prvi pogled manj opazno, a skupek opisanih dejavnikov vodi v intenziven porast tako fizičnega kot psihičnega stresa.

Za konec še nekaj nasvetov, kako se spopasti z zahtevami praznikov. Poskušajte biti obkroženi s pozitivnimi ljudmi, ki vas opogumljajo in dajejo upanje. Alkoholna pijača ali dve lahko pomagata, da se boste sprostili in se razveselili, vendar ne pozabite, da alkohol v prevelikih količinah simptome depresije le poslabša. Naj vas ne bo strah ali sram govoriti o tem, pri depresiji namreč lahko dober poslušalec veliko pripomore k boljšemu počutju. Poskrbite zase. In ne pozabite, da prazniki trajajo slaba dva tedna, že kmalu se bodo stvari vrnile na stare tire.

In še namig za vse tiste, ki v praznikih neizmerno uživate in jih zajemate z veliko žlico – bodite pozorni tudi na tiste, ki jim je to obdobje manj pri srcu, na tiste, ki so v preteklem letu doživeli manj prijetne izkušnje in jih povabite k sebi. Praznujte skupaj in jih spomnite, da upanje umre zadnje.