Znano je, da fizično privlačnim osebam pripisujemo bolj pozitivne osebnostne lastnosti. Tako so fizično bolj privlačnim ljudem v primerjavi z manj privlačnimi pogosteje pripisane socialno zaželene lastnosti, kot so prijaznost, moč, odprtost, sprejemljivost, zanimivost, družabnost, prijeten značaj, uspeh, polno življenje …

A fizična privlačnost ima lahko tudi negativen vpliv. S strani žensk so na primer izrazito privlačnim ženskam pogosteje pripisane tudi nekatere izrazito negativne lastnosti, kot so egoizem, nečimrnost, materializem, snobizem ipd., kar kaže, da to, da nas drugi vidijo kot izrazita fizično privlačne, ne pomeni nujno prednost.

Že v 70. letih prejšnjega stoletja se je s podobni rečmi ukvarjal Snyder, ki je vpliv fizične privlačnosti ocenjeval s pomočjo enostavnega telefonskega eksperimenta. Študenti so sodelovali v 10 minutnem telefonskem pogovoru z dekletom, o katerem so vedeli samo to, ali je privlačno ali ne. Druga skupina študentov je  poslušala odlomke teh pogovorov in morala oceniti vedenje sodelujočih. Študenti, ki so se pogovarjali z domnevno bolj privlačnimi sogovornicami, so se obnašali bolj prijateljsko, bili so bolj prijazni, zainteresirani in prijetni. Prav tako so ocenjevalci za bolj prijetne ocenili tiste sogovornice, za katere so njihovi sogovorniki dobili informacijo, da so bolj privlačne. Kar enostavno pomeni, da je prišlo do samoizpolnjujoče se napovedi - do oseb, ki so nam privlačne, se obnašamo drugačne in s tem tudi pri njih izzovemo drugačno obnašanje.

Vsi vemo, da lepote ne moremo določati objektivno. Čeprav drži, da se na primer dve osebi lahko jasno razlikujeta v tem, kaj je zanju lepo oziroma privlačno, so na kulturni ravni zadeve precej konsistentne. V enem eksperimentu so otrokom, mlajšim od enega leta, prikazovali obraze oseb, ki so jih ločili v dve skupini. V prvi skupini so bile osebe, ki so bile percepirane kot privlačne, v drugi pa osebe, ki so bile označene kot neprivlačne. Izkazalo se je, da so otroci bistveno dlje časa gledali obraze prve skupine, torej obraze bolj privlačnih oseb, medtem ko so od obrazov oseb, ki so bile označene kot manj fizično privlačne, pogled odvrnili hitreje.

V povezavi s privlačnostjo obrazov je znan tudi eksperiment, v katerem so želeli poiskati najbolj privlačen obraz. V ta namen so iz več različnih obrazov (4, 8, 16 ali 32 obrazov) sestavili nov obraz, in sicer tako, da so vsak obraz razdelili na piksle in posamezen piksel izbrali tako, da je bil najbližje povprečju vseh obrazov. Ko so ljudje ocenjevali privlačnost posameznih obrazov, so bili tisti, ki so bili sestavljeni iz več obrazov, ocenjeni kot bolj privlačni. Bližje kot je obraz povprečnemu, bolj privlačen se zdi.

Raziskovalca sta rezultate poskušala razložiti na različne načine, npr. s tem, da naj bi se nam zdel sestavljen obraz, čeprav ga prej nikoli nismo videli, bolj poznan in zato tudi bolj privlačen. Najbolj verjetna razlaga pa je, da se s povprečnim obrazom izognemo vsem presežkom – premajhnemu, prevelikemu, predebelemu … in se nam zato zdi bolj privlačen.

Kako zgleda sestavljanje povprečnega obraza, pa lahko poskusite tudi sami.

Pa poglejmo praktičen primer. Gospod P. je svoje doživljanje déjà vu-ja opisal takole:
Po diplomi sem se skupaj z nekaj prijatelji odpravil na izlet po Evropi. To je bil moj prvi obisk Evrope. Ko smo nekega dne v Atenah izstopili iz avtobusa, smo se znašli pred neko restavracijo. Bil sem prepričan, da sem restavracijo nekoč že videl, čeprav sem se zavedal, da v Atenah nisem bil še nikoli.

Ni nenavadno, da je tako čudaški in subjektiven fenomen vzbudil zanimanje, hkrati pa je bil znotraj znanstvenih krogov presenetljivo nepopularen. V laboratorijskih situacijah ga je bilo namreč skorajda nemogoče vzbuditi, zato se z njim dolgo časa nihče ni poglobljeno ukvarjal.

Déjà vu dobesedno pomeni že videno, znotraj psihologije pa se ga običajno uvršča med kvalitativne motnje spomina, in sicer paramnezijo. Gre torej za doživljanje občutka, ko se nam zazdi, da smo trenutno situacijo v preteklosti že videli ali doživeli, čeprav so natančne okoliščine tega doživetja nejasne. Občutek déjà vu-ja običajno spremlja občutek domačnosti, hkrati pa tudi čudni občutki nenavadnosti in strahu. Pretekla izkušnja je ponavadi povezana s sanjami ali z občutkom, da se je doživetje že nekoč zgodilo.

Čeprav se med razlagami déjà vu-ja pogosto pojavljajo razlage, povezane s prerokbami in ostalimi paranormalnimi stanji, je najbolj verjetna znanstvena razlaga ta, da gre za napako spomina, ki daje vtis, kot da smo določeno izkušnjo iz preteklosti ponovno priklicali. V prid tej razlagi govori dejstvo, da je občutek že doživetega izredno močan, okoliščine tega doživetja (kje, kdaj in kako se je to doživetje pojavilo) pa precej nejasne. Raziskovalci menijo, da je to lahko posledica prekrivanja med dvema nevrološkima sistemoma – tistim, ki je odgovoren za kratkoročen in tistim, ki je odgovoren za dolgoročen spomin. Pri déjà vu-ju naj bi se dogodki shranili v dolgoročen spomin, preden je zavestni del možganov sprejel informacijo in jo sprocesiral.

Druga teorija je povezana z vidom. Tako naj bi eno oko nekoliko hitreje (nekaj milisekund) kot drugo zabeležilo, kaj je videlo. Na ta način se ustvari močan spomin, občutek, da je bila situacija enaka. A odkrili so, da tudi osebe, ki imajo samo eno oko, doživljajo déjà vu. Upoštevajoč ta odkritja so razlago posplošili na možganski polovici, in sicer naj bi bila ena hemisfera nekoliko počasnejša od druge.

Ena izmed razlag pa recimo trdi, da je vzrok déjà vu-ja povezanost med dražljajem, ki je vzbudil neko izkušnjo v preteklosti in med podobnim dražljajem, ki je spodbudil dogodek v sedanjosti. V tem primeru se možgani osredotočijo na eno podrobnost (zvok, pogled …) in za kratek čas sedanjost pomešajo s preteklostjo. Dražljaja sta si torej tako zelo podobna, da se nam zazdi, da smo dogodek že doživeli.

Pa še nekaj zanimivih dejstev o déjà vu-ju:

• Otroci ga prvič doživijo okrog 8. oziroma 9. leta starosti, kar kaže na to, da je za déjà vu potrebna določena zrelost možganov.
• Njegova pogostost s starostjo upada.
• Približno 10% oseb trdi, da niso nikoli izkusile déjà vu-ja, medtem ko nekateri posamezniki o njih redno poročajo.
• Déjà vu je pogostejši pri osebah, ki so odprte za novosti in liberalne.
• Déjà vu se pogosteje pojavi, ko smo utrujeni, anskiozni ali pod stresom.
• Pogosteje se pojavi pri osebah z bogato domišljijo in tistih, ki se z lahkoto spomnijo svojih sanj.
• Še posebej pogost je pri osebah z določenimi boleznimi, katerih posledica so težave v zaznavanju časa, kot npr. shizofrenija in epilepsija.
• Že branje tega prispevka lahko povzroči déjà vu

Povej naprej:

]]> http://www.ifeelpsychology.com/2010/02/deja-vu/feed/ http://www.ifeelpsychology.com/2010/01/smo-res-pripravljeni-pomagati/ http://www.ifeelpsychology.com/2010/01/smo-res-pripravljeni-pomagati/#comments Thu, 28 Jan 2010 10:52:52 +0000 Anja http://www.ifeelpsychology.com/?p=1137 Verjetno ste že slišali za primer Kitty Genovese, ki je bila 13. marca leta 1964 zabodena do smrti. Kitty je bila 28-letna ženska, zaposlena kot bar managerka v enem izmed barov v New Yorku. Ko se je tistega dne nekaj po 3. zjutraj vračala domov, jo je na 30 m dolgi poti od parkirišča do njene stanovanjske hiše napadel neznanec, ki je bil pozneje identificiran kot Winston Moseley. Moseley jo je večkrat zabodel v hrbet. Njeni kriki so prebudili nekaj njenih sosedov, ki so pogledali skozi okna svojih stanovanj, a na situacijo niso odreagirali. Šele čez nekaj trenutkov je en izmed opazovalcev napadalca pozval, naj pusti dekle pri miru, in napadalec se je umaknil. Toda že po nekaj minutah se je vrnil in žensko ponovno napadel. Šele ko jo je tretjič napadel, je en izmed sosedov poklical policijo.

Po končani preiskavi se je v medijih razširila (nepotrjena) informacija, da je umor opazilo kar 38 ljudi. Nekateri so ga videli, drugi slišali le krike, a skoraj eno uro nihče ni aktivno posredoval. Zakaj? Nekateri so se bali, drugi so mislili, da gre za družinski nesporazum, v katerega niso želeli posegati, tretji so zatrdili, da niso videli, kaj se dogaja …

Neodzivnost številnih sosedov je bila povod za razpravo o občutku odgovornosti in učinku opazovalca. Začetnika na tem področju sta bila socialna psihologa Darley in Latané, ki sta v številnih raziskavah ugotovila, da večje kot je število opazovalcev, manjša je verjetnost, da se bo nekdo od njih izpostavil in žrtvi pomagal.

En od razlogov, zakaj je temu tako, je razpršitev odgovornosti. Če je očividcev več, posameznik meni, da bo pomagal nekdo drug (npr. policije ne pokliče, ker meni, da jo je že nekdo drug).  Drugi razlog je dejstvo, da je delovanje posameznika pogosto odvisno od delovanja okolice. Opazovalci se med seboj opazujejo in čakajo na reakcije drugega, da bi tako pravilno interpretirali dano družbeno situacijo. Oseba tako ob nereagiranju okolice npr. meni, da si je dogodek narobe interpretirala (npr. da gre za prepir med partnerjema in ne umor). Včasih pa je vzrok negotovost osebe oziroma nezaupanje v lastno kompetentnost. Posameznik meni, da so drugi bolj sposobni pomagati kot on sam oziroma dvomi v lastne zmožnosti, včasih pa gre tudi za strah, da naredimo več škode kot koristi.

Kaj lahko naredimo, da situacijo izboljšamo? Nadaljnje raziskave so pokazale, da nas miselna aktivnost o določenih situacijah lahko pripravi do tega, da v dejanski situaciji bolje odreagiramo. Neprijetne situacije se ponavadi pojavijo nepričakovano. Ko v takem primeru čustvene impulze omejimo, se lahko na situacijo hitreje in bolj primerno odzovemo. Prav miselne priprave naj bi nudile boljši odziv na posamezno situacijo, saj nam hitra miselna aktivnost in zmožnost ohraniti trezno glavo omogočajo učinkovite rešitve v sicer kaotičnih situacijah.

A vse skupaj ni tako enoznačno, kot deluje na prvi pogled. Na (ne)odzivanje ima vpliv tudi struktura socialne situacije, na kar jasno kaže razlika v različnih situacijah, ki so jih preizkusili v enem izmed eksperimentov. Tako je v prvi situaciji poskusna oseba javno uprizorila epileptični napad. Ko je bil prisoten samo en opazovalec, je poskusna oseba prejela pomoč v 81 % primerov, ko pa je bilo opazovalcev več (5 ali več), je oseba pomoč dobila le v 31 % primerih. V drugi situaciji je bila uprizorjena nesreča vzdrževalca električnega voda - ta situacija tako nedvoumna, da je bila pomoč ponujena v skoraj 100 % primerov – ne glede na to, koliko opazovalcev je bilo prisotnih.

Tudi kar se tiče zloglasnega primera Kitty Genovese, je situacija nekoliko bolj kompleksna. Revija American Psychologist je pred nekaj leti objavila prispevek o dejanskih dejstvih tega primera. Zaključili so, da je zgodba v veliki meri izmišljotina, predvsem zaradi različnih časopisnih člankov, ki so podali neprave informacije (umor naj bi zaznalo bistveno manj kot 38 oseb). Kljub pomanjkanju dokazov se je zgodba pojavljala v vseh socialno psiholoških knjigah in priročnikih, kar pa je nenazadnje pozitivno vplivalo na globlje raziskovanje tega področja.

Kot zanimivost naj omenim še, da so po rezultatih raziskav, ki so potekale po različnih državah, ljudje, ki živijo v urbanih okoljih manj pripravljeni pomagati kot tisti, ki živijo v ruralnem okolju. Prav tako se je izkazalo, da so ne glede na lokacijo, ljudje v večji meri pripravljeni pomagati, ko so dobre volje.

Zaradi zanimivosti tematike in hudih posledic, ki jih ima napačno pričanje ljudi, so na tem področju izvedli številne raziskave. Wells in Bradfieldova sta na primer zasnovala na videz zelo preprosto študijo, katere ugotovitve pa so za pravni sistem bistvenega pomena.

V eksperimentu so udeležencem prikazali 8 sekund dolg posnetek moškega, ki ga je ob vstopu v trgovino ujela varnostna kamera. Prikazan posnetek so upočasnili, tako da so udeleženci o osebi na posnetku dobili kar največ informacij, toda kvaliteta posnetka je bila slaba. Po ogledu videoposnetka so eksperimentatorji udeležencem povedali, da je oseba kasneje ustrelila varnostnika. Naloga udeležencev je bila, da identificirajo osebo na posnetku. Postopek je potekal na enak način kot v resničnih primerih. Udeležencem so pokazali pet fotografij, izmed katerih so morali izbrati osebo, ki je bila na posnetku. Čeprav osebe na posnetku ni bilo na nobeni izmed prikazanih fotografij, je prav vsak izmed sodelujočih izbrali eno osebo.

Po tem, ko so udeleženci izbrali svojo osebo, so jim eksperimentatorji podali povratne informacije. A niso vsi sodelujoči dobili enakega feedbacka. Prvi skupini povratne informacije niso dali, drugi skupini so dejali, da so izbrali napačno osebo, tretji skupini pa so čestitali za pravilen odgovor. Udeležencem so nato postavili cel kup dodatnih vprašanj – od tega, kako dobro je bilo na posnetku moč videti osebo, do tega, ali so o tem pripravljeni pričati na sodišču.

Izkazalo se je, da je v resničnih situacijah najbolje, če očividcem ne damo nobene povratne informacije, saj na primer potrditev njihovemu odgovoru bistveno vpliva na njihovo percepcijo. Člani tretje skupine, ki so prejeli potrditev, da so izbrali pravo osebo, so bili kasneje bolj prepričani v to, kar so videli, identifikacija se jim je zdela enostavnejša, trdili so, da je bila oseba bolj prepoznavna, bolj so zaupali v svojo odločitev in bili bolj pripravljeni pričati. Vse to kljub temu, da so vse poskusne osebe gledale isti posnetek in da osebe na posnetku sploh ni bilo med prikazanimi fotografijami. Dajanje pozitivne povratne informacije je torej bistveno povečalo zaupanje udeležencev v lastno odločitev. In čeprav so na koncu eksperimenta udeležencem razložili celotno situacijo, so le-ti še vedno trdili, da povratna informacija ni imela nobenega vpliva na njihove kasnejše odgovore.

V nekem drugem eksperimentu pa se je izkazalo, da je za obtoženca bolj nevarno, če je očividec neprimeren, kot če očividca ni. Udeležencem, ki so sodelovali v eksperimentu, so predložili primer osebe, ki je bila obtožena umora lastnika trgovine in njegove vnukinje. Njihova naloga je bila, da se na podlagi dobljenih informacij odločijo, ali je oseba kriva ali nedolžna. V vsaki skupini je bilo 50 udeležencev. Prvi skupini so prikazali vse dokaze, ki so bili na voljo. Na podlagi tega je 9 udeležencev menilo, da je oseba kriva. Druga skupina je v pregled dobila iste dokaze, ob tem pa so jim povedali, da je en izmed prodajalcev pričal, da je obtoženec dejansko oseba, ki je zakrivila zločin. V tem primeru je 36 udeležencev eksperimenta trdilo, da je oseba kriva. Tretji skupini so prikazali dokaze in pričanje trgovca, vendar so jih opozorili na to, da je odvetnik obtoženca pričo diskreditiral – bila naj bi kratkovidna, v  času zločina naj ne bi imela očal in iz izračunane razdalje obtoženca nikakor ni mogla videti. Kljub temu je 34 udeležencev trdilo, da je oseba kriva.

Na napačno pričanje oseb vplivajo številni faktorji. Tako so na primer ugotovili, da se napake pojavljajo v večji meri takrat, ko priča in storilec pripadata različni rasi. Znano je, da na splošno lažje ločimo ljudi naše rase kot ljudi druge rase, posledica tega je, da se napake v primeru, da je očividec druge rase kot obtoženec, pojavljajo pogosteje. Ljudje na splošno več pozornosti posvečamo oblačilom, kot pa manj spremenljivim značilnostim, kot so višina ali poteze obraza. Na samo pričanje vpliva tudi socialno vplivanje in izmenjava informacij med pričami, tako je na primer pričanje posameznika precej odvisna od tega, kaj je povedala oseba pred njim. Izkazalo se je tudi, da se osebi, ki je v strahu, pozornost sicer izostri in se dogodka bolj natančno spomni, vendar je zaradi vpliva strahu manj pozorna na podrobnosti (bolj je pozorna na primer na pištolo kot na izgled strelca). Pomemben vpliv pa imajo tudi vprašanja. Vsi, ki se pri svojem delu ukvarjajo z očividci, se morajo zavedati, da je pri pogovoru z njimi ključnega pomena tudi to, da se poskušajo izogibati dajanju povratnih informacij – tako verbalnih kot preko govorice telesa.

Verjetno si ni težko predstavljati, kako je, ko je človek psihično in fizično popolnoma izčrpan. Pri tem ne govorimo o le utrujenosti, ki se pojavi po dolgotrajnem fizičnem delu, temveč splošni izčrpanosti posameznika. Opis bi se bral recimo takole: Vsak vaš dan je slab dan. Razmišljanje o vašem delu ali zasebnem življenju se vam zdi  popolna izguba časa in energije. Neprestano ste izčrpani. Večino dneva preživite z delom na stvareh, ki se vam zdijo popolnoma nepotrebne, odvečne. Zdi se vam, da se nič ne spremeni, ne glede na to, kaj storite. Prav tako imate občutek, da nihče ne ceni vas in/ali vašega dela.

Se sliši znano?

Pogosto se sliši, da se burnout pojavi pri tistih, ki neprestano delajo v stresnih razmerah. Seveda se lahko pojavi tudi pri teh, a v tem primeru gre za kronični stres. Izgorelost se namreč lahko pojavi pri vseh ljudeh, ne glede na njihov poklic, čeprav so jo v preteklosti povezovali predvsem s težavnim službenim delom (še vedno pa velja, da se najpogosteje pojavlja pri zdravnikih). V Sloveniji so na primer visoko stopnjo izgorelosti ugotovili med drugim tudi pri dijakih in študentih. Tako ni presenetljivo, da vzrok ni nujno le naporno, stresno delo, temveč se izgorelost lahko pojavi tudi kot posledica težavnih medosebnih odnosov, bolezni v družini, skrbi za ostarelega starša …

Burnout je torej stanje čustvene, mentalne in fizične izčrpanosti. Pojavi se, ko je oseba  preobremenjena, posledica daljših zahtevnih obremenitev pa je, da se oseba ne more več soočati z vsakdanjimi zahtevami. Burnout se ne zgodi čez noč, saj je logično, da burnout oziroma izgorelost predstavlja končno stanje, do katerega pripelje proces izgorevanja. Prav zato, ker izogrevanje poteka dlje časa in po različnih fazah, ga je mogoče opaziti in pravočasno ukrepati. Seveda pa vas lahko, če na znake niste pozorni, neprijetno preseneti.

Na proces izgorevanja opozarjajo naslednji znaki oziroma simptomi:
Fizični znaki/simptomi:

• večino časa ste utrujeni
• vaš imunski sistem je oslabljen, pogosteje ste bolni
• pogosteje se pritožujete nad glavoboli, bolečinami v hrbtu, mišicah
• spremenijo se vaše prehranjevalne in/ali spalne navade

Psihični znaki/simptomi:

• občutki lastnega neuspeha in povečan dvom vase
• izguba motivacije
• zdi se vam, da ni več pomoči, počutite se premagani
• postanete izrazito cinični in negativno nastrojeni
• pojavijo se občutki osamljenosti
• redkeje ste zadovoljni in zdi se vam, da niste dosegli ničesar

Vedenjski znaki/simptomi:

• pričnete se izogibati odgovornosti
• izolirate se od drugih
• s težavami se poskušate spoprijemati s pomočjo hrane, drog, alkohola
• lastne frustracije izživljate na drugih
• zatekate se k prokrastinaciji
• službi oziroma neprijetnim nalogam/zahtevam se začnete izogibati

Burnout običajno poteka po naslednjih fazah:
1. faza: oseba je neprestano utrujena, a se tega pogosto niti ne zaveda
2. faza: oseba je še vedno zelo utrujena, vendar se hkrati počuti utesnjena, pojavijo se opisani znaki. Včasih oseba zamenja svoje okolje (npr. službo), a kar je ključnega pomena - njene navade ostanejo nespremenjene
3. faza: pojavi se burnout – psihofizični zlom. Glavni posledici sta izguba energije in depresija, občutki odpora, napadi jeze, poveča se dovzetnost za različne bolezni (srčno kap, poslabšan imunski sistem …)

Kot omenjeno, so simptomi burnouta precej skriti in jih zlahka zamenjamo s simptomi drugih bolezni. A prav zato, ker se burnout razvija počasi, nam omogoča, da ga pravočasno zaznamo. Proces izgorevanja je problematičen tudi zato, ker bistveno zmanjša našo produktivnost, nam izpije energijo in nas pusti popolnoma nemočne, cinične in brez upanja.

In kako preprečiti/se soočiti z burnoutom? Pomembna je že začetna stopnja - ozaveščenost, to, da prepoznamo znake, ki opozarjajo na proces izgorevanja. Pomembno je tudi to, da znamo uravnavati stres ter zgraditi odpornost tako, da poskrbimo za fizično in psihično zdravje. Nenazadnje pa je dobro tudi, da znamo poiskati pomoč, ko je to potrebno.

Božično-novoletno obdobje velja za čas, ki ga posvetimo najbližjim, družini, prijateljem. Po drugi strani pa je to eno izmed najbolj stresnih obdobij. Zaradi izrazitega socialnega pritiska se povečajo občutki izoliranosti, osamljenosti, poraste pogostost depresivnih občutij in negativne misli se namnožijo. Posledica tega je, da število depresivnih posameznikov značilno naraste prav v tem prazničnem času.

Depresija je v zadnjih desetletjih postala najpogostejša duševna bolezen; po različnih ocenah namreč vsak peti posameznik vsaj enkrat v svojem življenju doživi depresijo. Med osnovne znake depresije sodijo spremembe v prehranjevalnih in spalnih navadah, občutki brezupnosti in nemoči, manj interesa za običajne aktivnosti in hobije, manj energije in povečana utrujenost, pojavijo se samomorilne misli in splošna sprememba vedenja (zdi se nam, da oseba ni več ista).

Pomembno je, da ločimo običajno utrujenost, stres in slabo voljo od klinične depresije, pri čemer je osnovna razlika, da pri slednji znaki trajajo več tednov. Raziskovalci so celo odkrili poseben tip motnje razpoloženja, ki je povezana z letnim časom/prazničnim obdobjem, in sicer Seasonal Affective Disorder (SAD). Gre za posebno vrsto depresije, ki je pogostejša v tem času, najverjetneje tudi kot posledica pomanjkanja dnevne svetlobe.

Kaj pa poleg pomanjkanja svetlobe še vpliva na naše negativno razpoloženje? Božično-novoletni čas je še posebej težaven tudi zato, ker se zdi, da so vsi ostali veseli, srečni, kar pušča tiste, ki to niso, še bolj osamljene in diskriminirane. Prav prazniki prinašajo tudi nerealistično predstavo idealne družine, kar vzbuja občutke napetosti in poveča konflikte med družinskimi člani. Povod za ekstremna emocionalna nihanja pa je tudi pretirano hranjenje in pitje, kombinirano z nezadostno količino spanja.

Poleg tega gre za čas, ko moramo uskladiti številne obveznosti – od službe do socialnih obveznosti, od nakupovanja in zavijanja daril do okraševanja, od zabav do povečanih izdatkov. Vse to je mogoče na prvi pogled manj opazno, a skupek opisanih dejavnikov vodi v intenziven porast tako fizičnega kot psihičnega stresa.

Za konec še nekaj nasvetov, kako se spopasti z zahtevami praznikov. Poskušajte biti obkroženi s pozitivnimi ljudmi, ki vas opogumljajo in dajejo upanje. Alkoholna pijača ali dve lahko pomagata, da se boste sprostili in se razveselili, vendar ne pozabite, da alkohol v prevelikih količinah simptome depresije le poslabša. Naj vas ne bo strah ali sram govoriti o tem, pri depresiji namreč lahko dober poslušalec veliko pripomore k boljšemu počutju. Poskrbite zase. In ne pozabite, da prazniki trajajo slaba dva tedna, že kmalu se bodo stvari vrnile na stare tire.

In še namig za vse tiste, ki v praznikih neizmerno uživate in jih zajemate z veliko žlico – bodite pozorni tudi na tiste, ki jim je to obdobje manj pri srcu, na tiste, ki so v preteklem letu doživeli manj prijetne izkušnje in jih povabite k sebi. Praznujte skupaj in jih spomnite, da upanje umre zadnje.

Vam je poznano? Gre za posebne občutke, ko smo popolnoma predani aktivnosti, ki jo počnemo ali  z drugimi besedami - ko smo v zanosu. Zanos, z originalnim angleškim izrazom flow (uvedel ga je Csikszentmihalyi), je pravzaprav doživljanje optimalne izkušnje. Gre za mentalno stanje, pri katerem je oseba popolnoma vpletena v to, kar počne, je maksimalno osredotočena na določeno aktivnost in v dejavnosti tudi zelo uspešna. Oseba doživlja navdušenje nad nalogo, v nalogi uživa tako zelo, da se pojavi celo občutek akcije brez napora.

Za zanos je značilna izredna stopnja motivacije, ki je popolnoma usmerjena na nalogo. Zanos bržkone predstavlja skrajno obliko izkoriščanja čustev za opravljanje določene aktivnosti. V tem primeru namreč čustva niso le zbrana na kupu in usmerjena na točno določeno nalogo, ampak je za zanos značilno tudi to, da so ta čustva pozitivna, intenzivna in v skladu z nalogo.

Zanos predstavlja kombinacijo sposobnosti in izziva. Izzivi so pravzaprav naloge, ki si jih zadamo, med sposobnosti pa sodijo fizične in mentalne sposobnosti, razpoložljiv čas, materialne zmožnosti ipd. Po eni izmed teorij do zanosa privede tista naloga, ki ustvarjalcu glede na njegove zaznane sposobnosti predstavlja optimalni izziv, po drugi pa se zanos pojavi v primeru visoke stopnje izziva ob visokih sposobnostih posameznika, da se s tem izzivom spopade.

Če se vam pojavi vprašanje, kakšna je pravzaprav razlika med običajnimi občutki sreče in občutki sreče, ki jih čutimo med zanosom, naj na kratko pojasnim. Pri pasivnem uživanju – medtem ko v senci ležimo na plaži, smo lahko povsem srečni, a ta sreča je odvisna tudi od zunanjih okoliščin. Po drugi strani je sreča, ki jo ponuja zanos, izključno posledica našega lastnega delovanja. Zato občutki sreče, ki jih doživljamo med zanosom, vodijo k večji kompleksnosti zavedanja.

Csikszentmihalyi je opredelil dimenzije, ki so značilne za doživljanje zanosa, a prisotnost vseh dimenzij za doživljanje zanosa ni nujna.

• ravnovesje med izzivom in sposobnostmi (dejavnost ni niti prelahka niti pretežka)
• jasni cilji (pričakovanja so točno določena, pravila so jasna, cilji pa dosegljivi in v skladu s posameznikovimi sposobnostmi in zmožnosti)
• nedvoumnost povratnih informacij (povsem jasno je, kdaj je naloga uspešna in kdaj ne, s pomočjo tega se vedenje osebe lahko hitro prilagaja)
• popolna osredotočenost (značilna je visoka stopnja pozornosti, usmerjena na ozko področje delovanja – le oseba, ki je povsem vključena v aktivnost, lahko doživi občutke popolnega zanosa)
• občutek nadzora (nad situacijo ali aktivnostjo)
• izguba samozavedanja (posledica aktivnosti in zavedanja le-te)
• spremenjeno doživljanje časa (spremeni se subjektivno zaznavanje časa)
• avtoteličnost izkušnje (posameznik zaznava, da se aktivnost, v katero je vpleten, izvaja sama po sebi)
• intrizično zadovoljujoča aktivnost (zadovolji nas izvajanje aktivnosti same)

Zanos zlahka prepoznamo, saj so zanj značilni občutki spontanega veselja ali celo zamaknjenosti med opravljanjem nalog. Običajno se pojavi med najljubšimi aktivnostmi, naj gre za poslušanje glasbe, ples, kuhanje, med vožnjo, pogovorom s prijateljem, še bolj pogosto kot med prostočasnimi aktivnostmi pa se pojavi med delom (če nam to seveda ni odveč). Čeprav skoraj vsaka aktivnost lahko povzroči stanje zanosa (seveda pod določenimi pogoji), se zanos zelo redko pojavi med pasivnim preživljanjem prostega časa, npr. med gledanjem televizije.

Seveda pa ne gre brez merjenja zanosa, ki lahko poteka na dva različna načina. Prvi je s pomočjo metode ESM (Experience Sampling Method) – poskusna oseba mora na vsako uro ali dve uri ob signalu pagerja ali ure poročati, kaj dela, kaj razmišlja, s kom je, kako je razpoložena … Zanos pa lahko merimo tudi s pomočjo samoocenjevalnega merjenja pri določeni dejavnosti (šport, vožnja z  motorjem, surfanje po spletu …) kar je bolj običajna praksa.

O občutenju zanosa pogosto pričajo prav športniki, pogost pa je tudi med glasbeniki, ki podobno stanje doživljajo med igranjem na inštrument. Doseči stanje zanosa je cilj tudi med snovalci računalniških iger. Koncept doživljanja zanosa se uporablja tudi v šolstvu, natančneje v okviru Montessori učenja. Ugotovili so, da znotraj metode Montessori učitelji namensko vzpostavljajo priložnosti za doživljanje zanosa. V raziskavi se je nato izkazalo, da so učenci, ki so znanje osvajali v okviru Montessori načina učenja, pogosteje doživljali izkušnje zanosa.

Richard LaPiere je bil sociolog z univerze Stanford, ki je najbolj znan po svojem prispevku “Attitudes versus Actions”. LaPiere se je v 30. letih (v tistem času so bili v ZDA predsodki proti azijski rasi precej razširjeni) odločil, da bo skupaj s kitajskim študentom in njegovo ženo potoval po ZDA. Paru neznan namen njegovega potovanja je bil raziskati, kakšen bo odziv ponudnikov prenočišč/hrane na kitajske stranke. V dveh letih potovanj so skupaj obiskali več kot 250 hotelov, avtokampov, lokalov in restavracij, a odslovili so jih le v enem. Po zaključku potovanja je LaPiere, presenečen nad gostoljubnostjo in prepričan, da se rezultati ne nagibajo v pravo smer, vsem obiskanim ponudnikom poslal pismo z vprašanjem “Ali boste v vašem hotelu/restavraciji sprejeli kitajske goste?” Od vseh, ki so na vprašanje odgovorili (možni odgovori so bili “da”, “ne” ali “odvisno od okoliščin”), se je kar pri 92% odgovor glasil ne.

S pomočjo te raziskave je LaPiere dokazal, kako majhna je v resnici povezanost med našimi stališči in dejanskim vedenjem. A vrnimo se na začetek, k stališčem.

Stališča so pojmi, s katerimi se srečujemo vsakodnevno. Pri stališčih gre za skupek prepričanj, čustev in vrednostnih ocen do določenih socialnih situacij in/ali objektov, ki delujejo kot pripravljenost za določen način vedenja. Stališča so močno povezana s socialnimi dejavniki - pridobimo jih namreč v procesu socializacije, hkrati pa imajo tudi močan vpliv na socialno dogajanje (medosebni konflikti so na primer pogosto posledica prav razlik v stališčih).

Stališča so pomemben del osebnosti, saj na primer napad na naša stališča doživljamo kot napad na nas same. Stališča vplivajo na zaznavanje, pozornost (bolj smo pozorni na tisto, kar se ujema z našimi stališči), pomnjenje, učenje (zapomnimo in naučimo se tisto, kar naša stališča potrjuje), odločanje, presojanje, mišljenje in čustva.

Model, ki podaja najširše sprejemljivo razlago stališč, je trokomponentni model (Rosenberga in Hoylanda). Po tem modelu je stališče struktura, sestavljena iz treh komponent: kognicije, emocij in vedenja.

Kognitivna komponenta zajema znanje, izkušnje, informacije, argumente v povezavi s situacijo oziroma objektom, do katerega oblikujemo stališče. Čustvena komponenta obsega pozitivna ali negativna čustva (naklonjenost, sovraštvo, jeza …) in vrednostne ocene v odnosu do subjekta stališča (odnos je lahko tudi ambivalenten, v tem primeru imamo do istega objekta istočasno lahko tako negativen kot pozitiven odnos), medtem ko vedenjska ali dinamična komponenta vključuje pripravljenost posameznika, da deluje v skladu s svojimi stališči. V tem smislu delujejo stališča kot motivi, ki v ustreznih okoliščinah izzovejo in usmerjajo našo dejavnost (naše stališče do posvojitve otrok istospolnih partnerjev je proti, kar pomeni, da na primer podpišemo peticijo ali se udeležimo demonstracij). Vse tri komponente naj bi težile k medsebojni usklajenosti, običajno pa je, da sta kognitivna in čustvena komponenta usklajeni, medtem ko se težnja posameznika k določenemu vedenju ne uresniči vedno (kot je razvidno iz zgornjega eksperimenta).

Trikomponentni model lepo razlaga ugotovitev, da na splošno stališča, povezana s politiko, spolnostjo in religijo temeljijo na čustvih, manj pa na razumski analizi dejstev. Wattenberg, ki se pri svojem delu ukvarja z volivci, je na primer ugotovil, da kar tretjina volivcev ne ve ničesar o političnem programu kandidata, ki ga voli, temveč ga voli zgolj zato, ker jim je simpatičen.

Kot že omenjeno, se vedenjska komponenta ne uresniči vedno. Vedenje je je poleg stališč odvisno tudi od navad,  norm in zaznave koristi. Šele v primeru, da stališča sovpadajo z normami, navadami in zaznavo koristi, lahko na njihovi osnovi napovedujemo vedenje. Stališča pa se seveda konstantno spreminjajo, spremembe pa so pod vplivom značilnosti posameznika, medosebnih, znotrajskupinskih in medskupinskih odnosov.

Pa začnimo, kot se spodobi, od začetka. Vse skupaj se je pričelo konec novembra prejšnjega leta. In čeprav bi bilo smiselno, da bi na samem uvodu začela pri osnovah in zapisala kak stavek o tem, kaj psihologija je in kaj ni, s čim se ukvarja in kaj pravzaprav ni njeno delo, je bil izbor bolj kot ne subjektiven. Z objavo, ki je med drugim izvirala iz lastnih težav (natančneje iz dejstva, da s težavami razlikujem obraze ljudi, ne samo drugih ras, tudi lastne), se je zgodba I feel Psychology končno pričela odvijati.

Lastne težave naj bi po stereotipnih predstavah predstavljale glavni razlog, zakaj se psiholog odloči za izobraževanje na tem področju, kar sem nič hudega sluteč potrjevala, saj sem iz lastnih težav črpala tudi temo za mojo najljubšo objavo, ki se je ukvarjala s tem, zakaj stvari prelagamo na „jutri“ in kako se temu najbolj enostavno izogniti. A nikar ne sprašujte, kako se je to obneslo v praksi. Bolj učinkovito kot izogibanje prokrastinaciji je bilo spoznanje o tem, zakaj multitasking ne povečuje naše učinkovitosti, a tudi to je ena izmed objav, ki bi jo za uspešen prenos v prakso morala brati dan za dnem.

Neprijetne osebnostne lastnosti in vsakdanje težave niso bile edine osebne stvari, ki so vplivale na izbor tem. Vsake toliko so me na primer zbodli nekateri aktualni dogodki, ki jih nisem mogla ignorirati. Tako sem komentirala evforično nogometno zmago, poskušala razložiti, kaj tiči za Humarjevim vedenjem, ob trenutkih resnice kritizirala neustrezno uporabo psihologije, se čudila nad petkom trinajstim in pametovala ob spremembah družinskega zakonika.

Otrokom in njihovim pravicam se nisem posvečala samo pri razglabljanju o prednostih novega družinskega zakonika, pač pa sem najmlajšim večkrat namenila nekaj prostora. Tako je ena mojih priljubljenih objav prav gotovo tista o otrocih kot potrošnikih, ki je še posebej primerna v prihajajočih dneh, ko se vse vrti okrog daril in nakupovanja.

Bistveni del pri sami odločitvi za pisanje bloga je predstavljala tudi želja po razbijanju predsodkov in rušenju stereotipov, čemur se najbolj približamo s tem, da o problematičnih področjih širimo znanje in informacije. Prav zato se mi zdi vsak prispevek s področja duševnega zdravja izredno dragocen, saj so prav bolniki z duševnim težavami pogosto v središču predsodkov in diskriminacije. Seveda pa ni bilo vse tako resno - med bolj zabavnimi objavami zagotovo izstopajo serija iluzij in pa vprašanje - Bouba ali Kiki?

Toliko na kratko za osvežitev spomina. Prispevkov ni bilo malo, nekatera področja so bila zapostavljena, druga pretirano izpostavljena. Če se večine zapisov ne spomnite, morate kot popotnico za naslednjih 300 in nekaj dni nujno prebrati prispevka, ki govorita o spominskih težavah in izboljšanju spomina.

Da pa se ne bom ozirala samo nazaj, še kak drobec iz prihodnjih objav. Trudim se, da upoštevam želje, a nekatere še niso prišle na vrsto. Tako imam na zalogi kar nekaj tem, ki jih nameravam objaviti v prihodnjih tednih. Poleg izbiranja tematik pa sem odprta tudi za vse ostale predloge.

Na tem mestu bi se želela zahvaliti tudi portalu Drugi svet, ki je pridno skrbel za promocijo tega spletnega mesta, seveda pa tudi vsem bralcem, prijateljem, znancem in neznancem, ki so prispevali k temu, da so objave dosegle čim več ljudi. Hvala

Upam, da nisem koga prestrašila s tem, da sem se namenila ocenjevati posamezne igralce ali vodenje tekme, ostali bomo namreč v psiholoških vodah, tokrat v smeri športne psihologije. Ali z drugimi besedami - tri razlogi, ki so s psihološkega vidika največ doprinesli k temu, da je mala Slovenija premagala veliko Rusijo.

• motivacija

Ne glede na to, o katerem športu govorimo, je motivacija ključnega pomena. V športnem smislu lahko pri motivaciji izpostavimo dva vidika. Na prvem mestu so cilji. Če natančno vemo, kaj želimo, potem vemo tudi, čemu moramo posvetiti pozornost, v čem smo dobri in kaj je potrebno izboljšati. Športni psihologi trdijo, da mora biti cilj zastavljen tako, da je nekoliko nad trenutno dosegljivostjo, vendar ne tako visoko, da je popolnoma nedosegljiv, saj se posameznik težko trudi, da bi dosegel nekaj, za kar je prepričan, da je nerealno. Poleg tega je, ko govorimo o motivaciji, potrebno izpostaviti atribucijo oziroma pripisovanje vzrokov – kdo je kriv za (ne)uspeh. V športu je zanašanje na zunanje dejavnike (kot na primer na srečo ali nasprotno ekipo) manj primerno in vodi k nižji stopnji motivacije. Kaj pa naša reprezentanca? Ne bi se rada zamerila ljubiteljem drugih športov, a zdi se, da so slovenski nogometaši izredno motivirani že, ko je v igri nastopanje za reprezentanco. Pri nogometu težko najdemo (slovenskega) junaka, ki bi se nastopu za reprezentanco odpovedal ali izognil. S tem, ko so igralci izredno motivirani že samo za igranje za izbrano ekipo lastne države, se tudi možnosti za uspeh bistveno izboljšajo. Zagotovo ima pri postavljanju ciljev najpomembnejšo vlogo selektor, ki je svojo nalogo odlično opravil. In če upoštevamo še atribucijo, je očitno, da v slovenski reprezentanci zadeve na področju motivacije popolnoma delujejo.

• samozavest, samozaupanje

Samozaupanje oziroma samozavest je brez dvoma ena bolj pomembnih stvari, ki je v tesni povezavi z motivacijo. Samozavest je praktično odsev naše ocene samega sebe. V športu je samozaupanje oziroma samozavest pomembna zato, da lahko tudi v ključnih situacijah, tudi v primerih, ko ne gre vse po naših načrtih, prevzamemo tveganje, saj imamo dovolj zaupanje v lastne sposobnosti. A samozavest je “tricky”, saj je bistveno, da najdemo pravo mero. Če je zaupanje v naše sposobnosti prenizko, se bomo tekme bali, strah nas bo neuspeha, dvomili bomo v lastne sposobnosti, koncentracija bo slaba, pojavilo se bo negativno mišljenje, ne bomo dovolj tvegali, niti takrat, ko bi morali. Po drugi strani naša samozavest ne sme biti previsoka. V nasprotnem primeru lahko dvoboja ne jemljemo dovolj resno, ne vlagamo dovolj truda in nasprotnika podcenjujemo. In zato izgubimo. Ne upam si trditi, da je ruska reprezentanca podcenjevala slovensko, a samozavesti je bilo pri njih prej preveč kot premalo. Po drugi strani pa so naši fantje zadeli žebelj na glavo in dosegli ravno pravo stopnjo samozavesti. Le-ta je posledica realnih pričakovanj uspeha, ki temelji na dobri fizični in psihični pripravljenosti. Verjetno pa ni treba poudarjati, da je samozavest neposredno povezana s stopnjo uspeha, saj nam to kažejo vrhunski športniki dan za dnem. Njihova samozavest je posledica učinkovitega načina mišljenja in pogostih pozitivnih izkušenj.

• kohezivnost skupine

Če bi veljalo, da je skupina le tako dobra kot je dober njen najboljši člen, potem bi bil rezultat tekme jasen vnaprej. A skupinska dinamika ima svoja pravila in zadeva ni enostavna. Povezanost znotraj športne ekipe, odlična komunikacija in stremenje k istemu cilju zagotovo prispevajo h končnemu uspehu. Kohezivnost skupine se meri na različnih ravneh: pomembno je, kako posamezniki zaznavajo skupino in njene naloge ter kako privlačna se jim zdita tako skupina kot naloga. Raziskava Carrona in sodelavcev, ki se je osredotočala na kohezivnost nogometnih in košarkarskih ekip, je pokazala, da je na koncu sezone prav ekipa, ki je na vprašalniku kohezivnosti dosegla najvišji rezultat, najbolje zaključila sezono. In čeprav se nam včasih zdi, da je bistvo, da so člani ekipe med seboj krasni prijatelji, dejansko za uspeh ekipe ni tako pomembno, da se imajo posamezni člani radi (je pa seveda priporočljivo). V športnih moštvih je namreč bolj kot socialna povezanost pomembna povezanost z zadano nalogo. Zato na primer ni odločilno, da sta Kek in Koren najboljša prijatelja. Dovolj je, da so igralci in trener popolnoma osredotočeni na skupno nalogo in delijo isti cilj. In kar je mogoče za Slovence še posebej pomembno – več uspeha kot ekipa doživi (uspeh ni nujno enak zmagi), bolj je skupina kohezivna.
In prav kohezivnost skupine je v ekipnih športih lahko odločilen faktor, ki loči zmagovalce od poražencev.

Če koga zanima kaj več o športni psihologiji ter o tem, zakaj se prav slovenskim reprezentancam pogosto zgodi, da ob dobri igri in visokem vodstvu na koncu izgubijo, priporočam branje intervjuja z Matejem Tušakom v Mladini, ki poskuša osvetliliti nekatere vzroke takih težav. O športni psihologiji pa zagotovo še kaj ob svetovnem prvenstvu.

Vir fotografij: NZS