Ayrton Senna je nekoč po koncu odličnih kvalifikacij dejal: “I was already on pole, [...] and I just kept going. Suddenly I was nearly two seconds faster than anybody else, including my team mate with the same car. And suddenly I realised that I was no longer driving the car consciously. I was driving it by a kind of instinct, only I was in a different dimension. It was like I was in a tunnel.”

Vam je poznano? Gre za posebne občutke, ko smo popolnoma predani aktivnosti, ki jo počnemo ali  z drugimi besedami - ko smo v zanosu. Zanos, z originalnim angleškim izrazom flow (uvedel ga je Csikszentmihalyi), je pravzaprav doživljanje optimalne izkušnje. Gre za mentalno stanje, pri katerem je oseba popolnoma vpletena v to, kar počne, je maksimalno osredotočena na določeno aktivnost in v dejavnosti tudi zelo uspešna. Oseba doživlja navdušenje nad nalogo, v nalogi uživa tako zelo, da se pojavi celo občutek akcije brez napora.

Preberi preostanek objave »

Naj za spremembo pričnem z zanimivim eksperimentom.

Richard LaPiere je bil sociolog z univerze Stanford, ki je najbolj znan po svojem prispevku “Attitudes versus Actions”. LaPiere se je v 30. letih (v tistem času so bili v ZDA predsodki proti azijski rasi precej razširjeni) odločil, da bo skupaj s kitajskim študentom in njegovo ženo potoval po ZDA. Paru neznan namen njegovega potovanja je bil raziskati, kakšen bo odziv ponudnikov prenočišč/hrane na kitajske stranke. V dveh letih potovanj so skupaj obiskali več kot 250 hotelov, avtokampov, lokalov in restavracij, a odslovili so jih le v enem. Po zaključku potovanja je LaPiere, presenečen nad gostoljubnostjo in prepričan, da se rezultati ne nagibajo v pravo smer, vsem obiskanim ponudnikom poslal pismo z vprašanjem “Ali boste v vašem hotelu/restavraciji sprejeli kitajske goste?” Od vseh, ki so na vprašanje odgovorili (možni odgovori so bili “da”, “ne” ali “odvisno od okoliščin”), se je kar pri 92% odgovor glasil ne.

S pomočjo te raziskave je LaPiere dokazal, kako majhna je v resnici povezanost med našimi stališči in dejanskim vedenjem. A vrnimo se na začetek, k stališčem.

Preberi preostanek objave »

Na koncu koledarskega leta se pogosto ozremo nazaj, ocenimo dotedanje delo in postavimo načrte za prihodnost. Leta ni še konec, a preteklo je več kot 365 dni, odkar se je I Feel Psychology postavil na noge. V dobrem letu se je nabralo 69 prispevkov, kar je dovolj zgovoren podatek, ki kliče po tem, da je čas za revizijo.

Preberi preostanek objave »

Slaba dva tedna po koncu dramatične tekme med Slovenijo in Rusijo so se strasti že nekoliko umirile in glave vsaj malo ohladile. Evforije je konec, veselje bo počasi potihnilo in prišel bo čas za tiho zadovoljstvo. Analize tekme in izkupička bodo sedaj bolj premišljene in načrti postavljeni bolj realno. Čeprav nekoliko pozno, se mi zdi prav, da takšnem uspehu namenim nekaj vrstic.

Upam, da nisem koga prestrašila s tem, da sem se namenila ocenjevati posamezne igralce ali vodenje tekme, ostali bomo namreč v psiholoških vodah, tokrat v smeri športne psihologije. Ali z drugimi besedami - tri razlogi, ki so s psihološkega vidika največ doprinesli k temu, da je mala Slovenija premagala veliko Rusijo.

Preberi preostanek objave »

Prepovedi fizičnega kaznovanja otrok, ki ga predvideva nov družinski zakonik, smo se s psihološkega vidika že dotaknili. A zdi se, da je javnost še bolj razdvojena, ko pričnemo govoriti o spremembi, ki istospolno usmerjenim parom omogoča posvojitev otrok.

Preberi preostanek objave »