Ob začetku novega šolskega leta ponovno privrejo na plan številne teme, ki razburijo splošno javnost. Od dragih učbenikov do težkih torb, od ločevanja učencev do kredibilnosti učiteljev, od maturantskih izletov do dolgočasnih ekskurzij.
En najbolj znanih eksperimentov v psihologiji je zagotovo Rosenthalov eksperiment, ki bi ga morali poznati vsi, ki karkoli delajo v šolstvu. V Rosenthalovem eksperimentu so sodelovali učitelji in učenci, pri čemer nihče ni bil seznanjen z resnično vsebino eksperimenta. Učitelji so pred pričetkom šolskega leta prejeli informacije o inteligentnosti učencev, ki jih bodo poučevali. Te informacije so bile za večino učencev točne (učencem so pred eksperimentom izmerili IQ). Za približno 20 odstotkov naključno izbranih učencev pa so učitelji prejeli izmišljene informacije, in sicer, da je njihov IQ nadpovprečno visok (čeprav pri nekaterih dejansko ni bil).
Ko so na koncu šolskega leta učencem ponovno izmerili IQ, se dosežki večine učencev niso spremenili, povprečen IQ te skupine otrok (z izmišljenim nadpovprečnim IQ-jem) pa se je zvišal za več točk.
Tole je že 13. objava na blogu, jaz pa še vedno nisem niti z besedo omenila inteligentnosti. Ali intelektualnih sposobnosti. Ali česarkoli, povezanega s to tematiko. Pa čeprav gre, sodeč po vsemu prahu, ki ga omemba inteligentnosti določenih posameznikov pogosto dvigne, za izredno privlačno področje. No, ampak tudi tokrat bo o inteligentnosti govora le posredno - rada bi vam namreč predstavila neločljivo povezan del inteligentnosti, tako enostaven, a prepogosto spregledan in zapostavljen. Pa spoznajmo mentalno hitrost.
WP Cumulus Flash tag cloud by Roy Tanck requires Flash Player 9 or better.
Posting tweet...