1. Psiholog = psihiater

Velikokrat se dogaja, da ljudje ne vedo točno, kakšna je razlika med psihologijo in psihiatrijo, čeprav je le-ta precej jasna. Želijo psihologa, čeprav potrebujejo psihiatra in obratno.
Pa poglejmo razliko. Psihiater je zdravnik, doktor medicine, ki je končal medicinsko fakulteto in opravil specializacijo iz psihiatrije. Ukvarja se z odkrivanjem in zdravljenjem pretežno organskih duševnih motenj, nevrotskimi motnjami, motnjami osebnosti, duševno manjrazvitostjo, čustvenimi motnjami … Bolezni navadno zdravijo z zdravili - antidepresivi, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja ali pomirjevali - pogosto zdavljenje kombinirajo s psihoterapijo. Psihiater se od psihologa razlikuje v tem, da ne more izvajati psihološkega testiranja.
Psiholog mora končati študij psihologije. Na splošno se psiholog ukvarja s psihološkimi procesi pri človeku. Z zdravstvom se povezuje le v manjši meri, saj se le manjšina  psihologov podobno kot psihiatri ukvarja z duševnimi motnjami. Psiholog torej razen v primeru, ko je specialist klinične psihologije, ne dela v zdravstvenih domovih, poleg tega je ključna razlika v primerjavi s psihiatrom ta, da ne more izvajati zdravljenja z zdravili (saj jih zaradi nemedicinske izobrazbe ne sme predpisovati), temveč s pomočjo psihoterapije. Velika večina psihologov dela na drugih področjih, zaposleni so na primer v šoli (kot učitelji ali kot svetovalni delavci), v vojski, športu, marketingu …

Preberi preostanek objave »

Ko se dve osebi prvič srečata, se najprej ocenita. Vsaka oseba o drugi osebi vzpostavi mnenje in oblikuje se tako imenovani prvi vtis. Slednji se oblikuje tudi takrat, ko posameznik drugo osebo vidi le za zelo kratek čas.

Se vam zdi nepošteno, da si nekdo ustvari mnenje o nas, čeprav nas sploh ne pozna? Da nas zavrača, čeprav se z nami niti rokoval ni? Da mu nismo všeč, pa čeprav se z nami sploh ni pogovarjal?

Preberi preostanek objave »

En najbolj znanih eksperimentov v psihologiji je zagotovo Rosenthalov eksperiment, ki bi ga morali poznati vsi, ki karkoli delajo v šolstvu. V Rosenthalovem eksperimentu so sodelovali učitelji in učenci, pri čemer nihče ni bil seznanjen z resnično vsebino eksperimenta. Učitelji so pred pričetkom šolskega leta prejeli informacije o inteligentnosti učencev, ki jih bodo poučevali. Te informacije so bile za večino učencev točne (učencem so pred eksperimentom izmerili IQ). Za približno 20 odstotkov naključno izbranih učencev pa so učitelji prejeli izmišljene informacije, in sicer, da je njihov IQ nadpovprečno visok (čeprav pri nekaterih dejansko ni bil).

Ko so na koncu šolskega leta učencem ponovno izmerili IQ, se dosežki večine učencev niso spremenili, povprečen IQ te skupine otrok (z izmišljenim nadpovprečnim IQ-jem) pa se je zvišal za več točk.

Preberi preostanek objave »